
Italijanska pisateljica Elena Ferrante je oseba, o kateri se ve bore malo. Vemo, da piše in da je morda, morda rojena v okolici Neaplja. Sklepamo, da so njeni romani, ki so završali med publiko in povzročili pravo ferrantomanijo, avtobiografski. Znana je predvsem po »neapeljski« tetralogiji, ki je pred kratkim dobila svoj konec in po spekulaciji, da je pravzaprav moški. V dobi selfijev ne vemo niti tega, ali je rjavolasa. Za The Paris Review je dala en intervju, ki sta ga pripravila njena založnika. Nazadnje vemo tudi, da je prva v svoji vrsti.
Da so njeni romani lahko uspešni, mora biti v jedru naše – torej zahodne, belske in katoliške – kulture nekaj hudo narobe. Da je o vsebinah, ki jih po vsej verjetnosti dodobra spozna vsaka živa oseba, prevratniško pisati resnicoljubno, smo morali nekje skreniti s poti razsvetljenja in utreti sprenevedavo pot, zaudarjajočo po žveplu in amonijaku. Da je zavreči metaforo dejanje revolta, moramo biti sestradani bližine. Ferrantejina dela, med katerimi je bil v slovenščino pred kratkim preveden roman Dnevi zavrženosti, so trikratno bridka: zaradi odnosov, ki jih prikazujejo, zaradi načina, na katerega prikazujejo te odnose, in nazadnje zaradi reakcij bralcev in bralk, nevajenih tega, da literatura krvavi.
Ljubič, ki ljubi predvsem resnico
»Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča.« Tako je uveden roman Dnevi zavrženosti, v katerem od grenkega začetka do milejšega konca in na dah pospremimo Olgo, mati dveh otrok in lastnico psa. S ptičje perspektive se roman zdi strukturiran kot čisto navaden ljubič, v zadevah strukture pa se ptice običajno ne motijo. Pripoved je ovita okoli dramaturškega trikotnika razhod – trpljenje – zbližanje, vendar ptice, ki ne znajo brati, ne morejo oceniti, da romaneskna struktura še ni vse. V klasičnem ljubiču, ki bi ga pripovedovala ženska, bi bila ta naslikana na način, ki bi ustrezal družbeni reprezentaciji ženskega spola, končna podoba pripovedovalke pa bi imela s surovim ženskim mesom skupnega toliko, kot ima goji jagoda z vrtno jagodo. Klasični ljubič bi fiksiral odobreno, zdravo podobo ženske, preparirano skozi falocentrična stoletja – materinska, nežna, nerazumna, servilna, nagnjena k finim umetnostim –, Ferrantejina knjiga pa podobo razpre in jo prevede v množico med seboj rahlo povezanih ali pa povsem prostih značilnosti, ki se združujejo po volji naključja ali po inerciji. O Olgi ni mogoče reči, da je »takšna in takšna«, saj je avtorica na njej izvršila emancipacijo, tako zanjo samo (torej, za Olgo) kot za vse druge ženske. Postavljeni smo vanjo, kakršna brbota pod družbenimi pritiski in pričakovanji, vanjo, kakršna je, ko je nihče ne vidi in ne gleda, pa tudi vanjo, kakršna se zrcali v drugih in v svoji mačistični okolici, kakršna je, ko za hip ali dva prevzame vlogo, ki ji je bila dodeljena, preden jo je pričela aktivno ukinjati. Ferrantejina pripoved je torej zvesta nihanjem zavesti, avtorica ve, da človekovega doživljanja ne moremo meriti z enim vatlom in da ga, če želimo proizvesti veliko literaturo, ni mogoče po randovsko programirati v želeni učinek, v žanr. Romane Ayn Rand so si zapomnili zlasti ljudje s politično agendo, Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrella pa smo si zapomnili zlasti ljudje brez agende, neodločeni ljudje. Nekaj podobnega bo verjetno veljalo tudi za pisanje Elene Ferrante.
Klasični ljubič bi bil napisan v predvidljivem, monotonem jeziku – bolečina, neprespane noči, na koncu cvetlice –, v katerem imata enako veljavo izbira parfuma in najbolj neznosna čustvena kalvarija, Ferrantejeva pa v Dnevih zavrženosti registre menja in prilagaja vseskozi. Na ravni jezika je ne zanima izum, temveč zlasti ustreznost; ko je treba reči »fukati«, bo rekla »fukati«, ko je treba reči »ljubiti se«, bo uporabila prav ta izraz. Čeprav imajo glavno besedo Olgina čustva, energija besedila ni izlivna ali sentimentalna, temveč grobo vitalistična – s tem mislim na zmožnost, da besedilo čustva prediha s takšno silo, s kakršno bi jih predihal čustveno uravnovešen človek. Ferrante ni Sarah Kane, zato smo vselej »pri stvari«, zato vselej hodimo naprej in dalje. Bolečina, ki ji avtorica da besedo, je tiste vrste, ki jo čustveno uravnovešen človek zna predelati, pa tudi ekskluzivna ni, zato se besedilo ne more razpočiti do nerazpoznavnosti (kakor spet, denimo, pri Sarah Kane). Bolečina zapuščenosti je v uresničitvi Dnevov zavrženosti natanko bolečina zapuščenosti: operacija zveni preprosto, a je vse prej kot enostavna. Prav kakor je težko opisati morje, ko pred njim stojiš in vanj lenobno stopaš, ne da bi po amatersko spotoma zašel v opise ponirkov, borov in vetriča razuzdanosti, je težko ubesediti čustvo natanko takšno, kakršno se prikrade, s tvojo revizijo in refleksijo vred. Ferrantejeva se je uprla skušnjavi, da bi svojemu predmetu, kot na primer petelinu, nataknila rožo. V tem, da čustvovanju vrača dostojanstvo, da mu, neuglednemu in razpršenemu, kakršno je, vrača ugled, je njena prava moč.
Pisati od začetka
Njeni romani zame, ki sem buden in prisoten človek, sami po sebi niso revolucionarni; Elena mi ne pove ničesar takšnega, česar ne bi vedela, in mi ne razkaže ničesar takšnega, česar ne bi že kdaj prej občutila. Je pa v vrsti pisateljev in pisateljic, s katerimi sem se seznanila, edina, ki povzroči, da se znova srečam sama s seboj. In to srečanje je revolucionarno srečanje – ne zato, ker sem posebna jaz, ampak zato, ker nam je sredi ekonomije uspeha, slave in pretvarjanja redko ponujena priložnost za popolno sprostitev in poravnavo. Medtem ko Ferrante človeškosti izstavlja račune, slaba, lena in nedokončana kulturna produkcija kasira. Medtem ko Ferrante vztraja v zli banalnosti posameznikove čustvene izkušnje, nam korporativna kultura prodaja transcendenco, bodisi s spakljivo literaturo bodisi s presno hrano. Ferrantejevi bi lahko očitali, da igra sodobno igrico emocionalnosti, da med velike teme spušča dimni zastor, ker je prelena, da bi se jih lotila, in preveč egocentrična, da bi jo zanimale, vendar bi se ušteli: Elena zgolj piše od začetka. Prične pri nekem doživljanju, najbolj suhi snovi, do katere dostopa in, ker od tod ne more navzdol, ne da bi zašla v psihoanalizo, gradi navzgor proti vprašanjem ljubezni, osamljenosti, sovraštvu in smrti. Njene junakinje nosijo vso infarktičnost življenja, vredne mesta v literaturi.
Ferrantejina moč se potemtakem napaja pri najbolj žalostnem koritu sodobnosti. Ker se od vsepovsod razlegajo hrup in laži, je preprosta in jasna beseda najbolj iskana valuta. Zato bralci in bralke vzklikajo in jo pozdravljajo, jo vpijajo, kot da je prva in zadnja na svetu. Ferrante hote ali nehote igra igro lakote: verjetno je govora o presežnem, ko nimamo za osnovno, zdaj pač preprosto dovolj. S Ferrante se smemo potopiti v bolečino, v vse tisto, za kar smo prepričani, da se ne spodobi izrekati, če ne želimo končati sami. Ironija je, uči Ferrante, da smo najbolj sami, ko izrekamo zgolj spodobno, ne pa tistega, kar hočemo ali zmoremo, in da smo najbolj zavrženi, kadar napletamo zgodbe, ki pojasnjujejo neka tuja življenja, ne pa naših lastnih. Dosledno ostajati pri svoji stvari – za to je potreben pogum.
Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Cankarjeva založba (Moderni klasiki), 2015. 204 strani, 24,94 €.