Ilma Rakusa: »Ni več zadostovalo, da že kot tolikokrat pišem o snegu in pomladi«

V izboru pesmi, sestavljenih iz zadnjih dveh zbirk Ilme Rakusa, Impressum: Upočasnjena svetloba / Impressum: Langsames Licht (2016) in najnovejše zbirke Niti dneva brez / Kein Tag ohne (2022), pesnica ostaja zvesta sama sebi. Tam je še vedno Vzhod, vključno z avtoričinim poreklom, otroštvom, vonji in debelimi slivami. Tam je še vedno ustvarjanje izjemne atmosfere ali pa ustavljen čas, ko predmeti, ki jih pesnica zagleda v popolnoma novi luči, nenadoma na novo oživijo ali potem spet obmiruje v tihožitju. Tam je seveda poseben pesničin posluh, »s pomočjo katerega se prebija od besede do besede, od stavka do stavka«, in tam je še vedno pojmovni aparat, s katerim Ilma Rakusa fragmentarne drobce veže v širšo celoto, zaradi česar njeno pisanje deluje gosto, ponekod z nekaterimi temnimi mesti, zelo rada pa se opira tudi na spomin, ali kot je zapisala v spominskih utrinkih iz leta 2009, ki so izšli tudi v slovenščini, in sicer pod naslovom Morje modro moje: »Podoba / izhaja iz spominskega pomnilnika, ki ga niti ne nadzorujem niti zares ne poznam, on pa ima oblast nad menoj.«

Avtoričina odpoved, da bi nadzorovala asociativni niz podob, izhaja iz zavestne želje – ohranjati skoraj nekakšno otroško čudenje, po drugi strani pa gre za pesniški postopek. »Pesmi nastanejo, ko same tako želijo. Nekaj potrka, močno udari po vratih, ritem, stavek. Sledim njegovemu klicu, kajti v sebi skriva neko nujnost. Morda bi jo lahko poimenovali notranji diktat,« zapiše v zaključnem eseju pesniške zbirke Impressum: Upočasnjena svetloba, kjer se pesmi nanašajo na sedem pojmov, ki tvorijo posamezna poglavja: Melanholije, Kraji, Časi, Predmeti, Podobe, Posvetila ter Sanje, želje. Ne samo da jih povezuje motiv svetlobe, ki z vstopom v vodo izgubi hitrost, ter hkrati otipljive in nedoumljive tvarine, s katero pesnica želi ponazoriti element izvora (»V začetku je bila luč«), pač pa gre tudi za sam postopek pisanja, o katerem spregovori v spremni besedi k slovenski izdaji svojih pesmi. Očitno je, da je na delu nenehno sestavljanje in kombiniranje, zakrinkano napredovanje v nenehni pripravljenosti na ponoven začetek, improvizacijo, sprejemanje začasnosti, pripravljenosti, da se skozi slutnjo tudi marsikaj zamolči, se pove več stvari hkrati in da združuje nasprotja ter se seveda poslužuje tudi preobrazbe.

Preobrazba v pesmih Ilme Rakusa je mogoča tudi zato, ker pesnica napotuje nase z nanašanjem na neko drugo silo, na neki drugi jaz – zmožnost izstopanja iz sebe, podvajanja in tujosti. Čeprav se mestoma zdi, da določene pesmi delujejo kot dnevniški ali pa recimo popotniški zapisi, se pesničin jaz izloča in je tam le toliko, da se napolni z zunanjimi dražljaji oziroma močnimi vtisi, podobami in prizori, ki zaznamujejo in se vtisnejo v spomin, pri čemer pesnica v dobršni meri uporablja posluh, »ki zatiplje ritme in hipoma zavrže, kar mu ne ugaja«. Seveda je pomembno trenje, toda vse to skupaj ustvarja nekakšno moč ali celo naelektrenost, ki veje iz teh pesmi. »Nobenega dvoma ni, da je pisanje pesmi delo,« zapiše pesnica. »Iz trenutne­ga prebliska ne nastane uporabna pesem. Kar ne pomeni, da trenutno, spontano ne sodi v pesem. Krik ptice, kloko­tanje kurjave, svetloba, ki pada v prostor pod posebnim kotom. Spontano se lahko razlikuje od običajnega ali pa tudi ne, na koncu je pomembno le, kako in kje se znaj­de.« Marsikaj je mogoče, toda vsi ti različni elementi potrebujejo uglašenost, da se lahko proizvede tisto nekaj drugega, kar definira človeški obstoj.

Poezija je za pesnico, kot je Ilma Rakusa, »umetnost nepredvidljivega«, v njej raziskuje neznane miselne svetove, »pogosto na najmanjšem možnem prostoru«, toda naj pripoveduje o rdečini javorja, ki transcendentno žari pod snežinkami, ali o pesniku Alešu Debeljaku, ki ga je odnesla brezdanja žalost, ali pa o svoji mami, ki je prezentirana skozi dlan, ne vedno samo ljubečo, smo – resda postopoma – soočeni z novim pogledom na stvari, kot tudi z vdorom realnosti. Pesniška zbirka Niti dneva brez, katere naslov se poigra­va z antičnim izrekom Nulla dies sine linea, je nastajala leto in pol, med 22. oktobrom 2020 in 22. februarjem 2022. Seveda je bilo to obdobje korone, obdobje umika, v katerem se je vsakdo moral soočiti s samim seboj. »Čutila sem potrebo, da si predpišem neko redno dejavnost, neke vrste eksercicije v samostanskem smislu. Dis­ciplina in koncentracija. Od tega sem si obetala oporo. V naj­boljšem primeru sem želela vsak dan napisati eno pesem, kar mi seveda ni uspelo.« Po koncu koronskega obdobja, v katerem je pesnica preživljala hude trenutke osamljenosti in strahu (»Razprta sem bila za podobe in sporočila. Celo gossip v moji glavi si je utrl pot na papir. Kaj šele plamteči rdeči mak, ki je rasel na majhni zaplati trate poleg parkirišča.«), so prišli tudi zaskrbljujoči politični dogodki.

Citat Ane Ahmatove o tem, da pesmi brez »vsakršnega sramu rastejo iz smeti, kakor skozi režo v plotu zraste regrat, kot rasteta loboda in koperc«, je za zadnjo pesniško zbirko Ilme Rakusa v slovenščini na mestu. »Nisem bila izbirčna, vzela sem vse, kar se je v teh pičlih časih ponujalo, in to prelila v krajše ali daljše pesmi, ki so včasih spominjale na napev, spet drugič na litanije,« je zapisala pesnica. Dialog z (živimi ali umrlimi) pisateljskimi kolegi v obliki posvetil, motivov, vključenih citatov, so lepši del vdora realnosti. Tu so bili še protesti v Belorusiji, ki jih je Lukašenkov režim brutalno zatrl; v Afganistanu so oblast prevzeli talibani; na ukrajin­ski meji so se začele zbirati ruske čete. »Vse to mi je seglo do srca, saj sem v stiku z ljudmi v vseh teh deželah,« je zapisala pesnica. Uho pesnice je torej prislonjeno na Vzhodno Evropo, pa vendarle ne gre za to, da bi se razglašala za poznavalko tega dela sveta, pač pa gre zgolj za slutnjo, da je intimno navezana nanj. Nenazadnje je v tej knjigi zajeta neka globoka otožnost (kot tudi uporništvo). Zametki molitve, ki je nakrhana in v kateri »ne vstane od mrtvih, kar je bilo«, ustvarjajo vtis, da pesnica oponaša govor, kakršen je značilen v religijah, ideologijah in filozofijah vzhoda. Sredi pokrajine, izpraznjene ljudi, se Ilma Rakusa ne vpraša, v kakšnem svetu sploh živimo, pač pa gre za globlja spoznanja, da se je dokončno nekaj zalomilo in da ni povratka.

»Ni več za­dostovalo, da že kot tolikokrat pišem o snegu in pomladi, v pesem so želeli vstopiti tudi begunci in preganjani. Toda kako? Kako naj najdem besede za tuje trpljenje, ne da bi zvenelo kot leporečenje ali kliše?« se je vprašala pesnica. Njen najbolj pogost odgovor je blaga nostalgija za izgubljenimi časi in ljudmi, ki jih ni več. Kaj smo dobili namesto tega? McDonalds in zaslužkarje. Ilma Rakusa je torej izrazila svoje ogorčenje nad napadom in je žrtvam izkazala sočutje, pri čemer pa se ni spreobrnila v politično pesnico, ni postala pesniška aktivistka, saj ideologija po njenem ne sodi v umetnost. »Pa vendar nisem mogla molčati, bilo je preprosto nemogoče. Ob tem pa si ne delam utvar o dometu poezije. Stori, kar more. Ne more pa preprečiti vojn. Njena veličina se kaže v majhnem. V tem, da razkriva vse tisto, kar je pogosto spregle­dano. Da nas senzibilizira za medtone, da povezuje stvari, ki se zdijo nezdružljive.« Posebna pesničina erudicija senzibilira bralca in spodkopava toge miselne strukture, razpira prostore svobode, »v katerih namesto nasilja vladata domišljija in nežnost«. Toda Ilma Rakusa, katere slog označujejo za impresionističnega s primesmi eksistencializma, saj se vsaka še tako naivna podoba izteče v (samo)refleksijo, nenadoma ni več samo pesnica svetlobe, pač pa zna biti zelo neposredna – »Le kdo bo tu rojeval?« se vpraša v pesmi Transilvanija in se potem poigra ne samo s pomenom, ampak tudi z zvenom – »Bo kdo rovaril?«

Impressum: Upočasnjena svetloba sicer ni vezana samo na vzhodno-evropski topos, pač pa je to tudi zbirka o maroški čajni skodelici ali vetru v Teheranu, ki je prispodoba za mimobežnost, minljivost, krhkost, o sanjah in vedno znova o snegu. Potovanja ne samo po Vzhodni Evropi, pač pa tudi po Bližnjem in Daljnem vzhodu so pesnici podarila številne motive in tudi letne čase. Pesnica druge pokrajine in mesta poseli na način, da jih skuša predvsem duhovno zaobseči, čeprav je tu previdnejša, kar pa ne pomeni, da ni globlja, zdi se, kot da drsi, rezimira in ustvarja notranjo pokrajino. Vprašanje je, kaj ostaja iz njenega sveta? Jaz, ki vleče nase in katerega odločilna lastnost sta intenzivnost oziroma kakovost dojemanja in zmožnost podeljevanja univerzalnega pridiha, ki omogoča, da je osebna, intimna izkušnja prepustna tudi za druge. Peking na primer je v tej knjigi prezentiran skozi dogodek, doživetje bližajočega se viharja, prostor, ki spet ni poseljen z ljudmi, pač pa namesto njih srečamo zelene bogove in predvsem zagledamo pokrajinsko fresko. Neulovljivi tukaj, ki se ves čas pretvarja v neulovljiv drugje, gre seveda za pesničin nomadski, nemirni duh, ki v marsičem (tudi v jezikovnem smislu torej) zaznamuje tudi to knjigo, ki ima tudi na ravni knjige posebno arhitektoniko.

Kljub temu da jezik daje občutek, da je neulovljiv, in kljub tem da se avtorica odpove nadzoru spomina, vendarle skuša knjigo, če ne drugega, vsaj za hip zaobseči s tematskimi sklopi: o melanholiji, krajih, časih, predmetih, sanjah … Zbirka namreč nekako naravno prehaja iz teme na temo. Končni vtis torej ni, da Ilma Rakusa pripoveduje o svojih potovanjih, odhajanju, nestalnosti, in še manj o krhkem jazu, ki zgolj rezimira in se na trenutke celo zakrinkava, niti o čistem prostoru pesmi, kjer vlada izrazita ekonomičnost, pač pa se zdi, kot da išče moč, preko katere je mogoča navzočnost v različnih svetovih. Moč je lahko svet, v katerem lastovke protiustavno letijo (pesem Sedem želja) ali zgolj njegovo priklicevanje časa, ko je »sliva snežno cvetela« / in »razdražljivost ni plamtela temveč pojemala« (Ko je še obstajal svet brez korone). Ilma Rakusa je pesnica, ki v sebi nosi zgodovinski spomin, in nikakor se ni mogoče znebiti občutka, da je danes nekaj izgubljenega v primerjavi s preteklostjo. Hkrati se, tudi z jezikom, privaja novemu svetu. Kljub temu da je do njega skeptična, je vanj vržena. Poleg tega časovnega loka, ki nostalgično priklicuje izgubljeni svet, nam, vsej nežnosti navkljub, s posebno ostrino pokaže, kje se nahajamo, hkrati pa z izpraševanjem, ali sploh še imamo kakšno možnost izbire, zahteva aktivnega, razmišljujočega bralca.

Pesnica jasno spregovori proti zlu in o njem ne govori na splošno, pač pa zelo konkretno. Ali kot zapiše v pesmi Černobil: »… petintrideset let je minilo / a nikdar ni prenehalo / nesreča seva še pod sarkofagom.« Tovrstna ostrina seveda ne pomeni, da se intimno pesnica ne sooča s strahom. Če smo v prvem delu zbirke dobili mirnost, izčiščenost in atmosferičnost, se v pesmih iz zbirke Niti dneva brez bori proti molku, samoti in odtujenosti; v nekaj pesmih je zaznati celo strah pred smrtjo, strah, »da / bi / življenje zapustila neurejeno«, kar govori v prid izrazite intimnosti, toda hkrati ima pesnica to lastnost, da izstopi iz sebe in postane gledalka same sebe. Ta dvojna perspektiva ji, podobno kot že v njeni avtobiografski prozi, preprečuje, da bi se njene pesmi izlile v pomirjeno sliko. Ko tipa skozi lasten spomin, svojo identiteto vedno na novo dialoško razpira. Njen dialog ni dialog konkretno z drugim človekom, temveč dialog s svetom, naravo, življenjem, ki mu ob vsem preobražanju skozi uničenje in verjetno ravno zaradi čudenja, ki mu ostaja zvesta vse do konca, vendarle skuša podeliti pomen za prihodnost.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.