Iluzorna varnost (postpandemičnega) sveta

Njegov poslednji roman Tihotapec je tematsko nadaljevanje predhodne Karantene, pregled Ihanovega celotnega romanesknega in esejističnega opusa pa kaže na globljo povezavo njegovih del. Če pustimo ob strani dejstvo, da je protagonist, okoli katerega je Ihan napletal tematsko razvejano in sočasno stanje družbe razkrivajočo zgodbo, vselej moški in da mu je pogosto ime Andrej – dermatolog Andrej Kurent v proznem prvencu Hiša, računalničar Andrej Gorjan v romanu Romanje za dva … in psa ter rentgenolog Andrej Kos v Karanteni in Tihotapcu –, je njegov intelektualec vselej vpet v zapletene družbene in družinske odnose. Na ta način je avtor razkrival kompleksnost in zamotanost določenega družbenega trenutka in njegovih anomalij ter krhkost in zakrknjenost medčloveških in družinskih odnosov sodobnega časa.

Tihotapec razkriva družbeno stanje po pandemiji, v katerem še vedno veljajo v pandemiji zrušena družbena pravila in kjer je v ospredju brezobzirna igra moči kot osrednji vzvod družbe. Prav tako se po treh letih znova pojavi Andrejeva neugodna in napredujoča bolezen in po dramatičnih pretresih na jadrnici Marissa kot skorajda edinem prizorišču romana kljub odprtemu koncu napove sumljiv izid. Izid, zaradi katerega se oba poslednja romana Alojza Ihana bereta drugače od trenutka, ko je šokirana strokovna in laična javnost izvedela za njegov odhod, prvotno sumljivost romanesknega zaključka nenadoma prevrti v tragičnost in opozori na precej večjo avtobiografsko dimenzijo pripovedi, o kateri je bralec prej lahko zgolj domneval in ki za veličino avtorjevega opusa ni imela posebne teže. Res je, da je nima tudi zdaj, a vendarle je nepričakovani in žalostni dogodek nehote vzpostavil dodatni pogled na avtorjevo literaturo.

Tako z Andrejevo neugodno diagnozo s slabo prognozo kot s spremenjenimi družbenimi vrednotami, ko sta se etika in morala zazdeli kot nezadostni ali celo odvečni kategoriji, saj so ju pohodile igre moči, Ihan tudi v svojem poslednjem romanu krmari po premici (ne)moči, da bi pokazal na krhkost tako posameznika kot družbe. Pri tem podobno kot Karantena tudi Tihotapec presega osebni konflikt in se kljub dolgim, esejističnim pasažam Andrejeve samorefleksije, poudarjenega antagonizma med Andrejem in Mariem, ki sta zamenjala vlogi – Andrej zaradi na novo vzpostavljenih prioritet, ki mu jih narekuje bolezen, proda v Karanteni kupljeno Marisso Mariu in mu jo kot skiper pomaga vrniti v pristanišče v Trstu –, ter podrobnim opisom plovne poti od Rima do Trsta razvije v kriminalko. Ko naj bi se po Marievem vztrajanju na poslovnem postanku v Budvi pri premožnem ruskem poslovnežu in mafijskem šefu Kudinovu v trupu jadrnice nenadoma pojavila droga, to prinese nov fokus za vse prisotne. Ta sprva ne vključuje prijave na policijo in se vrti okrog sumničenj, manipulacij, odnosa rabelj–žrtev in predvsem Andrejeve skrbi, kako se z najmanj težav čim prej vrniti domov k soprogi in hčerki in preveriti svoje zdravstveno stanje.

V drugem delu romana zaostreno pripoved moških egov mehča prisotnost spretne, dobrosrčne in materinske Rusinje Marine. Z njo in Kudinovom Ihan razpreda tudi o razpadu Sovjetske zveze in njegovih posledicah za posameznike – kar se v celotni zgodbi bere kot metafora za razpad(anje) sveta –, pri čemer se je vsakdo znašel po svoje; Kudinov s črnogorsko rezidenco, od koder varno preprodaja stanovanjske komplekse v Dubaju. Na tem mestu velja opozoriti na še en paradoks Tihotapca, ki ga avtor ni mogel predvideti; če je v času nastajanja romana Dubaj še veljal kot varno zatočišče za vse sorte kriminalcev, ki so svoje na različne načine pridobljeno premoženje varno nalagali v Dubaj in verjeli, da bo tam za vselej nedotakljivo, dobiva branje romana v zadnjem času nove, humorno-sarkastične dimenzije. Zaradi nedavnega ameriško-izraelskega napada na Iran in premešanj vojaško-političnih moči na Bližnjem vzhodu se je tudi z dotlej varnim Dubajem zgodilo to, kar se dogaja v zadnjih dveh Ihanovih romanih tako rekoč s celotnim svetom; varnost se je tudi tukaj pokazala za iluzorno. Če je Ihan s prisotnostjo ruske mafije v postpandemičnem svetu podčrtal novo družbeno in politično perspektivo, v kateri je edino merilo moč, ki jo najbolj univerzalno uteleša mafija kot metafora družbe brez moralnih sidrišč, se je z letošnjim marcem pokazalo, da je tudi ta moč ranljiva in nikakor brezkončna.

Uvod in zaključek romana uokvirja Ihanova pesem Tihotapec, objavljena v več njegovih pesniških zbirkah, ki romanu dodaja intimno, lirično dimenzijo. »Vsi smo nekakšni tihotapci svoje preteklosti, ki jo le težko razkrivamo,« je avtor povedal na predstavitvi romana na Slovenskem knjižnem sejmu minulo jesen. »Največkrat le v ekstremnih okoliščinah, ki nas prisilijo, da se nehamo ogrinjati v svoj ego, ker nam gre za temeljni obstoj, za osnovno eksistenco. Zato je v mojem romanu veliko ‘tihotapcev’ svoje preteklosti, od Rusov, ki skrivajo vsak svojo kruto zgodbo razpada lastne države in skupnosti, do Andreja in Maria. Pri vseh, ki se znajdejo na Marissi, razkrivam njihove dramatične zgodbe, ki jih tihotapijo skozi življenje in samo v skrajnih stiskah udarijo na dan. A hkrati so ti preboji tudi zdravilni in edini sprožijo odločitve, ki prinesejo nekakšno razrešitev.«

Podobno kot v Karanteni je delne razrešitve deležen tudi Tihotapec. Z nepredvidljivim in humornim, a diskutabilnim in dramaturško nekoliko (pre)hitrim zaključkom bralca res prevzamejo občutja olajšanja, ki spominjajo na katarzo. Ostaja pa grenak priokus, saj se napredujoče neozdravljive bolezni tudi v literaturi ne more podvreči odrešitvenemu saltu mortale.

Ne glede na to poslednji roman Alojza Ihana podobno kot vsa njegova dela, tako prozna kot pesniška, nastavlja zrcalo družbi, v kateri živimo. Ne z namenom zgolj destrukcije, ampak kot jasno svarilo, da je posameznik kljub biološkim in družbenim silnicam še vedno tisti, ki ima možnost izbire. Da si je ob skrbi zase nenehno treba prizadevati tudi za medsebojne odnose, glede na dogajanje zadnjih let pa predvsem, da je družbo treba postaviti na nove, zdrave in na etičnih merilih vzpostavljene temelje. Tudi zato, da bo posameznik, podobno kot ob zaključku romana Andrej, ob zavedanju neizbežnosti lastnega konca »olajšano začutil, da je pripravljen na odhod«.