Sheila Heti, Materinstvo
Materinstvo kanadske pisateljice Sheile Heti je pogumna in provokativna knjiga. Postavlja si vprašanje, ki ga nekateri ne slišijo radi in ki si ga še pred nekaj desetletji ženske vsaj javno niso zastavljale: Imeti ali ne imeti otroke? Toda v resnici je še veliko več kot to – je filozofska meditacija o tem, kaj daje življenju smisel.
Sheila Heti je bila leta 1976 v Torontu rojena judovskim imigrantom z Madžarske. Študirala je najprej dramatiko in nato umetnostno zgodovino ter filozofijo. Do sedaj je objavila osem del, ki so zbudila zanimanje javnosti, med drugim romane Ticknor, Materinstvo in How Should a Person Be? ter zbirko krajše proze The Middle Stories. Revija New York je Materinstvo razglasila za najboljši roman leta 2018, znašla pa se je tudi na seznamu najboljših knjig po mnenju New York Timesa, Times Literary Supplementa, Chicago Tribuna, Refinery29, Bookforuma in številnih drugih medijev. Sheila Heti je delala tudi kot urednica revije The Believer in naredila intervjuje s številnimi najpomembnejšimi pisatelji našega časa.
Hrošč, ki lazi po vsem
Prvoosebna naratorka romana, v kateri prepoznamo pisateljico, je v drugi polovici tridesetih, biološka ura ji tiktaka, odločiti se mora, ali bo imela otroka. Njen partner ga ima že iz prejšnje zveze in si ne želi še enega, bi ga pa imel, če bi si ga želela ona. To je izhodišče. Klasične fabule v tem romanu ni, Sheila Heti se odreče strukturirani pripovedi (razen v drugem delu, kjer pripoved razdeli po fazah menstrualnega cikla) in se namesto tega obsesivno vrti okoli vprašanja, ali imeti otroka ali ne. »Vprašanje o otroku je kot hrošč v možganih – »hrošč, ki lazi po vsem, po vsakem spominu in vsaki slutnji za mojo prihodnost,« pravi naratorka. Podaja opise vsakodnevnega dogajanja, razmišljanja, pogovore in prepire s partnerjem, srečanja s prijateljicami, razmišlja o svoji in družinski preteklosti, pripoveduje svoje sanje (v katerih vidi svojega sina, a hkrati spozna, da ga ne ljubi tako globoko, kot bi ga morala), v pripoved vpleta ezoteriko v obliki prerokovanja z metanjem kovancev itd. Predvsem pa čaka, da ji bo življenje, ki teče dalje, počasi naplavilo odgovor na vprašanje, ali imeti otroka ali ne.
Vsaj na začetku knjige se počuti razdvojeno. »Po eni strani radost, ki jo prinesejo otroci. Po drugi strani muka. Po eni strani svoboda, ker nimaš otrok. Po drugi strani izguba, ker jih nisi imela …« Tako imeti otroka kot ne imeti ga se ji zdi enako osupljivo, neverjetno in posebno: »Oboje je nekakšen čudež. Izjemen dosežek.« Izjemen dosežek je torej zanjo tudi to, da uspeš ustaviti klic narave, da uspeš zavrniti vlogo, ki ti jo je družba namenila, da znaš prisluhniti svojim željam.
A kmalu se izkaže, da ne gre za razdvojenost oziroma da je odločitev že nekako prisotna– pisanje te knjige je način naratorke, kako se izogniti klicu siren in se prebiti do 40. leta brez otroka.Od mladih nog dalje pripovedovalka namreč ve, da si želi biti pisateljica. »Moja verna sestrična, s katero sva istih let, ima šest otrok. Jaz pa šest knjig. Mogoče med nama ni velike razlike, samo neznatna razlika v najini veri – v tem, kateri del sebe se počutiva poklicani raztrositi.«
Državljanska vojna
Tudi okolica ji ne da miru, povsod so znanke in prijateljice, ki ji svetujejo to ali ono možnost, se pravi imeti otroka ali pa ne imeti otroka. »Kot državljanska vojna – vprašanje, na kateri strani si?« pravi nekje v knjigi.
Nevrotično vrtenje okoli vprašanja materinstva jo popelje tudi v družinsko preteklost, k babici in mami. Mama je delala preveč, zanemarjala je družino na račun svoje kariere, babica, ki je preživela holokavst, pa si je kariere želela, a so nesrečne okoliščine pripeljale do tega, da je ni imela. Ženske v njeni družini so se poskušale uresničiti skozi svoje delo in poklic, tako da se v tem smislu počuti poklicana nadaljevati tradicijo. Toda tu so še drugi občutki. Morda se počuti izdano od mame, ker se ji ni posvečala in ni stkala ljubečih spominov, kakršne je pač treba stkati v otroku, da si potem želi vse skupaj ponoviti in imeti družino. Zato je to knjiga, ki naj ju obe z mamo pozdravi, ki bi preprečila, da pripovedovalka in njena mama še naprej jokata. Hkrati je to knjiga, ki hoče govoriti o holokavstu, ki ga je preživela babica.
Sheila Heti si vprašanje postavlja iz povsem intimnega zornega kota – Kaj otrok pomeni za njeno življenje? Kako ga bo spremenilo? Kako bo spremenilo njen odnos s partnerjem? Kaj si v resnici želi? Seveda pa je prisotna tudi feministična narativa, saj taka pripoved ne more mimo pričakovanj, ki jih ima do žensk družba. »Nekaj grozečega je na ženski, ki ni zaposlena z otroki. Na taki ženski je nekaj nemirnega. Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?«
In še: »Na žensko, ki nima otroka, gledajo z enakim odporom in očitkom kot na odraslega moškega, ki nima službe.«
Seveda razmišlja o materinstvu tudi iz političnega in okoljskega vidika, razmišlja denimo o ekološki škodi, ki jo povzročajo novi ljudje (»Zemlji nič ne škodi bolj kot še en otrok«), a to počne bolj mimogrede. V ospredju je konflikt med intimnimi željami in pričakovanji družbe.
Knjiga je, otroka ni
Končno po nekaj letih borbe z vprašanjem, imeti otroka ali ne, pripovedovalka pride v fazo, ko o tem razmišlja manj in manj intenzivno, predvsem pa brez razčustvovanosti. Prevpraševanja je konec. Otroka ni, knjiga pa je napisana.
Pisanje je več kot očitno avtobiografsko, založnik ga je definiral kot roman, čeprav se spogleduje tudi z esejem oziroma gre za eksperimentiralo formo, ki se izogiba definicijam. Tisto, kar si bralec najbolj zapomni, so elokventne misli, skoraj na vsaki strani je kak stavek, ki ti da misliti.
To je knjiga, ki bo s svojim feminizmom in uporništvom marsikoga navdušila, zagotovo pa bo tudi marsikoga razjezila. Z zanimanjem jo bomo prebrali tudi, če se z avtorico sploh ne strinjamo.
Knjigo Materinstvo lahko kupite na tej povezavi.