AirBeletrina - Imeti srce, ki utripa, ni nikoli enostavno
Refleksija 1. 7. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Imeti srce, ki utripa, ni nikoli enostavno

Na vprašanje, kako to, da si je za formo svojega prvega romana Bežen trenutek bajnosti izbral formo pisma, je Ocean Vuong (1992) odgovoril, da se je zgledoval po njemu zelo ljubem romanu Moby Dick ali kit, ki je pismo in potopis, ki je esej in triler in je meditacija o teologiji. »Melville se ni želel odpovedati ničemur in meni se je zdelo,« pravi Vuong,  »da bi bila pismo morda forma, ki dovoli ovinek, esejistični ovinek.Ko pišemo pisma, je zgodba oz. zaplet že sam po sebi v bistvu dialog z bralcem.« Pravi, da sicer razume ironijo pisanja pisma materi, ki je nepismena in pisma ne bo nikoli mogla prebrati, ampak na tej točki, trdi, pritisk pade na jezik. V avtorjevem primeru na angleščino. Je le-ta dovolj? Je jezik, ta mogočna in strašljiva arhitektura dovolj za prevpraševanje življenja in smrti?  »In zato,« pravi Ocean Vuong, »je ta knjiga pravzaprav pripoved o jeziku.«

Ocean Vuong je ameriški pesnik, pisatelj in predavatelj. Bežen trenutek bajnosti (2022, Mladinska knjiga, prevedli Anja Zag Golob in Katja Šaponjić) je avtorjev prvi roman, ki ga je naslovil po pesmi, objavljeni leta 2014. Pesem povezuje intimnost z nasiljem in kaže na to, kako je v avtorjevem življenju oboje tesno prepredeno, roman pa to idejo nadaljuje in poskuša razrešiti problem transgeneracijske travme. Preko spominjanja se trudi rekonstruirati prej zamolčano zgodbo njegove družine. Gre za žalostno in pretresljivo pripoved o odraščanju, ki ga prepreda spomin na travmo, zakoreninjeno v vietnamski vojni. »Kaj mislimo z besedo preživeli?« – se sprašuje v romanu avtor. »Morda je preživeli tisti, ki pride zadnji domov, zadnji monarh, ki pristane na veji, že upognjeni pod težo duhov.« Cuki (ang. Little Dog), kakor je ime protagonistu tega avtofikcijskega romana, se trudi ohraniti človeškost oz. človečnost svoje družine s tem, da piše o njenih spominih. Opominja nas, ponovno, da se vsako vojno bojuje dvakrat. Enkrat na bojišču in drugič preko spominjanja.

V prvem delu pisma smo priča fragmentarni narativi razpadle družine, ki jo tvorijo le avtor in njegovi babica in mati. Cuki je bil rojen kmalu potem, ko so na Vietnam vrgli dvakrat večje število bomb, kot so jih uporabili za napade med drugo svetovno vojno. Vnuk ameriškega vojaka, ki se je med vojno zaljubil v njegovo babico, Vietnamko po imenu Lan, in sin nepismene, shizofrene ter s posttravmatskim sindromom zaznamovane matere Rose. »Bral sem, da so starši, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, bolj nagnjeni k temu, da tepejo svoje otroke. Morda pa to vendarle izvira iz pošastnosti. Morda želijo otroka s tem, da nanj položijo roko, pripraviti na vojno; mu dopovedati, da imeti srce, ki utripa, ni nikoli tako enostavno, kot je enostavna naloga srca, da telesu govori da, da, da.« Babica Lan je pogosto njegov edini ščit pred svetom in je morda tudi edina oseba v knjigi, ki z vnukom komunicira direktno. Babica ga v knjigi, v pismu kliče »Cuki«, to pa zato, ker »da imaš nekaj rad, pomeni torej, da to poimenuješ po nečem tako nepomembnem, da bo morda zato ostalo nedotaknjeno – in bo preživelo.«

Zgodaj v najstništvu se tudi sam zave, da obstaja le zato, ker so bili v Vietnamu ameriški vojaki in da je produkt ameriške okupacije Vietnama, da je, pravzaprav, produkt vojne. Pravi, da »v materinem trebuhu nisem bil jaz, temveč ta krogla, to seme, okoli katerega sem pognal«. In ker zgodovina ni samo nekaj, kar se zgodi v preteklosti, temveč tudi tisto, česar se spominjamo, je posledica tega Bežen trenutek bajnosti, roman, ki govori predvsem o rezultatu ameriške vojne v Vietnamu in vojne okupacije, ki se je mnogi ne zavedajo, saj je bila ta vojna sistematično izbrisana iz ameriške dokumentacije. Gre tudi za roman, ki o vojni ne govori skozi glasove pogumnih moških herojev, temveč skozi glasove žensk, preko spolne neenakosti, družinske dinamike in zato morda še toliko jasneje opiše kompleksnost vojne in njene posledice.

Cuki pa najde nekaj utehe v ljubezni, v prvem romantičnem odnosu s »čistokrvnim« Američanom Trevorjem, ki ga razjeda odvisnost od drog. Spoznata se med počitniškim delom na plantaži tobaka in takrat se Cuki tudi zave, da obstaja svet, širši od heteronormativnosti, in je » fant, od katerega sem se naučil, da obstaja nekaj še bolj brutalnega in dokončnega, kot je delo – poželenje«.

Njun odnos obvladuje Trevorjeva odvisnost – saj smo le v Ameriki sredi dva tisočih in opiati si počasi, a vztrajno podrejajo celotno državo. Zaradi zlomljenega gležnja Trevorju pri petnajstih letih predpišejo protibolečinske tablete, od katerih potem postane odvisen in naposled vodijo tudi v njegovo pogubo. Sam jasno zapiše, da je odvisnost neposredno odvisna od travm v zgodnjem otroštvu, ki se najprej kažejo kot žalost in depresija, ampak pogosto vodijo v različne vrste zasvojenosti. Kritičen je do psihofarmakologije, ki služi na račun mladih, ki prej kot antidepresive potrebujejo socialno varnost. »Si vedela, da ljudje postajajo bogati na račun žalostnih,« vpraša.  »Rad bi spoznal milijonarja ameriške žalosti. Rad bi mu segel v roko in rekel, da mi je bilo v čast služiti svoji državi.«

Njun odnos se najprej kaže kot zelo fizičen in med spolnostjo Cuki najde moč in svoje telo na nek način tudi osvobodi  Kot sam zapiše: »Dober občutek je bil, poimenovati tisto, kar sem že tako ali tako doživljal vse svoje življenje. Zdaj je bila to vsaj moja izbira. V Trevorjevem primežu sem lahko soodločal, kako bom razbit.« Kljub privzgojenim vzorcem sramu Cuki v svojem prvem intimnem odnosu prevzame odgovornost za svoje telo in se osvobodi nasilja, ki ga je nad njim leta izvajala njegova mati.

»Težko je pisati seks, še težje je pisati dober seks. V vaši knjigi lahko beremo opise fizičnega odnosa, ki je seveda zelo kompleksen – po eni strani gre za razmerje moči, po drugi strani pa se spustimo v intimnost ljubezenskega odnosa med dvema fantoma,« je Vuongu rekel novinar v intervjuju za Waterstones. Avtor pravi, da ljudje, ki imajo izkušnjo homoseksualnega telesa, nimajo izkušnje spolne vzgoje oziroma bolje povedano jim razlaga heteroseksualnih spolnih odnosov ni v pomoč in so zato, vsaj na začetku, neuspešni pri iskanju in (za)dajanju užitka. »Pri vsakem neuspehu se naučiš nekaj novega o sebi,« pravi avtor. »In želel sem to intimno željo, to poželenje v knjigi pokazati kot vreme, zato se tudi seks nenehno pojavlja v knjigi, ne kot nekaj, kar ima narativno moč, temveč kot nekaj, s čimer nenehno odkrivata drug drugega in seveda tudi sebe.«

Naslov romana Bežen trenutek bajnosti je tudi avtorjeva deklaracija, da so telesa vseh barv bajna, lepa. V intervjuju za Amanpour & Company je avtor dejal. »Upam si trditi, da so revna, črna, rjava in rumena telesa bajna, čudovita. Počutil sem se, kot da lahko prvič osvobodim to misel. Prvi stavek v mojem romanu je v resnici naslov romana in želel sem začeti z lepoto. To je dejstvo. Ti ljudje so lepi in želel sem začeti tu in pokazati svetu, na kakšen način so lepi.« Lepota je tudi sicer dominantna tema v romanu, saj avtor nenehno prepleta lepoto družinskih vezi, vzdržljivosti, intimnosti z grozami travme, odvisnosti, nepripadanja in vojne.

Avtorjev jezik preko svoje kompleksne pripovedne moči išče moment univerzalnosti človeške izkušnje. S tem, da o protagonistih v romanu piše zelo podrobno in specifično, ustvarja svet, v katerem se lahko najdemo vsi. Vuongov stil pisanja, kot že rečeno, bi lahko opisali kot nenehno prespraševanje, ali je jezik zmožen aritkulirati vse plasti Cukijevega odraščanja. Gre za zahtevno nalogo, saj ima protagonist neznansko zapleten odnos do jezika. Njegova mati ne zna angleško in je nepismena, saj so ameriške bombe uničile osnovno šolo, ki jo je obiskovala kot otrok. Po tem se ni več mogla šolati. Cuki obiskuje šolo v ZDA in jo tudi dokonča, in zato skozi jezik oz. preko njega poskuša doseči svojo mati. Svoj roman začne z  »Draga mama, pišem, da bi se ti približal – četudi me vsaka beseda, ki jo zapišem, oddaljuje od tebe.« Njegovo pisanje je večplastno, igrivo in ambiciozno. Suvereno preklaplja med različnimi zgodbami in časovnimi okvirji ter mojstrsko izpisuje vsako posamezno narativo.

Bistvo romana pa se kljub res izjemni pripovedi skriva v naslovu. V zgodnji mladosti, onkraj vseh družbenih okvirov, je v naših življenjih pristnost in je sreča, ki je odporna na razočaranje in je moment, ko smo za bežni trenutek bajni.