In kaj se je zgodilo v Bologni?

»Knjižni sejem se po koronskem predahu spet vrača v stare tirnice, se pravi v živahen, barvit in sproščen prostor, kjer se poleg založnikov in agentov gnete tudi množica ilustratorjev z vsega sveta. Zelo sem ponosna, da je Slovenija tokrat častna gostja sejma in da so naše knjige in ilustracije deležne takšne pozornosti. Enkratna priložnost za naše založnike in avtorje za dodaten razvoj in promocijo domače književnosti.«

Tako nam je pred dnevi s sejma otroških knjig v Bologni poročala Lila Prap. Z ilustracijami se je predstavila na slovenski razstavi in sodelovala v pogovoru v Illustrators café.

Zbrali smo še nekaj odmevov živahnega sejemskega vrveža.

»Naše zakladnice so polne dobrega«

»Legendarna urednica Kristina Brenkova je naši književni krajini že od začetka odpirala vrata v svet. Tako je bila naša založba na knjižnem sejmu v Bologni kot razstavljavka prvič prisotna že leta 1964. Takrat se je predstavilo 44 razstavljavcev iz enajstih držav, letos, na 61. sejmu, pa že več kot 1500 iz skoraj stotih držav,« poudarja Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja v založbi Mladinska knjiga. »Vsako pomlad vse brsti tudi zaradi knjižnega sejma v Bologni. In tudi letos je. Cvetoča drevesa, polno zelenja, vonjav in mnogo mnogo knjig in dogodkov. In slovenske ustvarjalke in ustvarjalci v središču. Naša razstava je bila čudovita in dih jemajoča. Sara Badovinac in Sara Škarica sta jo res dobro zasnovali. Kako dobro je bilo pogledati v nebo podob po zgledu renesančnih knjižnic. Hana Stupica in Eva Mlinar sta združili dvanajst ilustracij izpostavljenih ilustratork in ilustratorjev. Pomislila sem, da gledam v mojstrovino raznolikih svetov. Kot bi bila v Sikstinski kapeli. Je že res, da te nekaj, kar poznaš, morda prevzame še bolj, a mene je naša razstava zares ustavila. Lepo je bilo brati tudi misli o ustvarjanju ob slikah, gledati mozaik vseh ilustracij. Vedno je tako, da te na vsakoletni Bolonjski razstavi nekatere ilustracije nagovorijo bolj, druge manj (letos so se me dotaknila drevesa Maura Evangelista), ilustracije iz Slovenije pa prav vsaka posebej. Vse je bilo odlično pripravljeno: logotip Polonce Strman ŠČŽ, katalog ilustracij na razglednicah, spremna besedila, dogodki (pogovori, okrogle mize, vodenja po razstavi …). Tudi poimenovaje razstave In kaj se je zgodilo potem? razpira razmišljanje. Slovenska ilustracija je v izjemno dobri kondiciji. Vedno znova nas avtorice in avtorji presenečajo s svojimi deli, ustvarjalnostjo, kakovostjo in predvsem z raznolikimi poetikami: likovnimi in besedilnimi. To je res bogat svet – naše zakladnice so polne dobrega. Letos je bila priložnost, da v svoje domove povabimo tudi druge založnike, avtorje in agente ter vse druge obiskovalce.«

Knjižni sejem v Bologni je bil prostor srečevanj in dogodkov, sklene urednica: »Tkale so se vezi, nove poti, predvsem pa smo bili založniki ponosni na naše ustvarjalce. Vsi si želimo, da bi naše knjige potovale po svetu. Da bi jih lahko brali v različnih jezikih. Upajmo, da smo zbudili veliko radovednosti za našo nacionalno produkcijo na področju otroških in mladinskih knjig. Vse skupaj je bilo kakor veliko praznovanje. In na praznovanju zreš v lepo, se veseliš in ne iščeš drobnih zdrsov, saj so ti navsezadnje dobra začimba. Zaradi vsega tega je bila zame letošnja Bologna najlepša in najboljša doslej – v resnici se lahko čudimo, kako je vsem, ki so sodelovali pri organizaciji, to v razmeroma kratkem času in z omejenimi sredstvi, tako dobro uspelo. Čestitam iz srca.«

Naj se odpirajo nova vrata v mednarodni prostor!

»Tudi letos je v Bologni prijetno vrvelo sestankovalcev in opazovalcev, debaterjev, ilustratorjev z velikimi mapami pod pazduhami in drugih, zunaj, med halami, pa so si omagani ljubitelji mladinske književnosti tešili lakoto z mini picami ali se s kavo ogrevali na delovno temperaturo,« sveže spomine niza Gaja Kos, literarna kritičarka, avtorica in urednica otroškega in mladinskega izvirnega leposlovja pri založbi Miš. »Letos je bila Bologna seveda tudi v znamenju Slovenije, največji vtis je po napaberkovanih tujih vtisih gotovo pustila razstava slovenske ilustracije s pravljičnim baldahinom, pa tudi slovensko obarvani dogodki so bili lepo obiskani. Pozitivni vtisi vseh, ki sem jih srečevala (in prešerno vzdušje v bralnoznačkarskem avtobusu na poti nazaj v domovino), so nedvomno pustili prijeten (po)okus. Če se bo v prihodnjih letih povečalo število prevodov domače mladinske književnosti v tuje jezike, med njimi tudi v italijanščino, in če se bodo še kateremu domačemu ilustratorju odprla vrata v mednarodni prostor, pa bo pomenilo, da nam je kot častni gostji uspelo ne samo štiri dni v Bologni, ampak trajneje in širše. Še vreme je bilo letos kot naročeno, in tako je edino, kar sem (spet) pogrešala, več knjig, ki bi jih bilo dejansko mogoče kupiti.«

Velik preskok: pri pristopu, promociji, pogovorih …

»Mravljišče obiskovalcev, podob in zvokov, stičišče novih poznanstev, prijateljstev in prečudovitih ilustracij. Domov sem se vrnila polna vtisov, počaščena, da sem bila lahko del nečesa tako krasnega. Celotni slovenski ekipi pa velik poklon in zahvala za nepozabnih pet dni,« vtise strne ilustratorka Ana Maraž. Tako na slovenski kakor na svetovni razstavi, za katero so jo izbrali, se je predstavila z ilustracijami iz slikanice Protideževna juha (KUD Sodobnost International, 2023), pri kateri je sodelovala s pisateljico Majdo Koren.

»Na sejmu v Bologni sem bil že petkrat, šestkrat, nazadnje leta 2014, a tokrat sem opazil velik preskok: pri pristopu, promociji, pogovorih, več je bilo vsebine …« našteva ilustrator, slikar in oblikovalec Peter Škerl. »V likovnem pogledu me pravzaprav nič, kar sem videl na drugih stojnicah, ni pretreslo, ampak to je čisto osebni vtis, pogojen z mojimi zanimanji, z mojim razumevanjem umetnosti. Lahko pa rečem, da je bila slovenska predstavitev v vseh pogledih presežna. Likovna dela, predstavljena v našem paviljonu, so pokazala izjemno raznolikost, svobodo, neomejenost. Mislim, da si bodo Slovenijo zapomnili še za vsaj naslednjih deset let.«

Odmevom naj sledijo pozitivne posledice, soglaša Škerl: »Učinke bomo, upajmo, videli čez leto, dve. Italijani so bili navdušeni. Kakor da so nas na novo odkrili – pa smo sosedje!«

Sam je predstavil dve slikanici, obe izdani pri KUD Sodobnost International: z Jano Bauer Kako objeti ježa, v italijanskem prevodu Come abbracciare un riccio izdano pri založbi Sinnos, z Ido Mlakar Črnič pa Tu blizu živi deklica, ki jo je prav tako Martina Clerici prevedla v Qui vicino.

»Delamo kakovostne knjige, tako po vsebinski, likovni, kot tudi oblikovni plati«

»Če bi moral štiri dni na sejmu strniti v eno samo besedo, bi bila ta: veselje,« pravi Igor Šinkovec. »Lepo je bilo predstavljati svoja dela na skupinski razstavi slovenske ilustracije. Še lepše pa je bilo srečati vse kolegice in kolege ter urednice in urednike, s katerimi skupaj ustvarjamo knjige.«

Razstava je požela veliko zanimanja in odzivi so res lepi, pravi ilustrator, animator in intermedijski umetnik: »Ne le zaradi vseh razstavljenih del, pač pa tudi zaradi izjemno atraktivne in domišljene podobe samega razstavnega paviljona, ki ga je zasnoval Center ilustracije v sodelovanju z arhitektkama Saro Badovinac in Saro Škarica.«

Prezgodaj je še, da bi lahko sklepali, kakšni bodo dolgoročni učinki razstave, dodaja: »Upam pa, da bo postavitev še nekaj časa ostala v spominu obiskovalcev in da bo morda tudi zaradi tega kakšna knjiga več našla pot do tujih založnikov. Biti država gostja na tako velikem in pomembnem sejmu je prav posebno priznanje in dokaz, da delamo kakovostne knjige, tako po vsebinski, likovni, kot tudi oblikovni plati.«

»Vsakdo je dobil vtis. Mislim, da za dolgo pomnjenje.«

»Odločitev, da se v osrednji, ilustratorski paviljon postavi izbor dvanajstih ilustratork in ilustratorjev, vsakega s po nekaj originali in nekaj na platno natisnjenimi ilustracijami ter s knjigami na knjižnih stojalih, v katerih so te ilustracije, se mi zdi vse bolj premišljena in odločilna,« ocenjuje Peter Svetina, pesnik, pisatelj, prevajalec in literarni zgodovinar. »Namreč: vtis ob vstopu v paviljon, katerega celotno stranico je zavzemala ilustratorska ladja s slovensko ilustracijo, zračna, svetla, intimna, vendar s tremi vhodi in z od tal dvignjenimi stenami, je bil impresiven. Vsega je bilo v tej ladji ravno za pošten in temeljit vtis. Od tam naprej so peljale poti: ena takoj zraven k panojem mnogih slovenskih ilustratork in ilustratorjev, ki so bili predstavljeni s po enim printom, ter k stojnici z ilustratorskim katalogom za v okvir, ena iz osrednjega paviljona ven v paviljon 29, kjer je bila osrednja slovenska stojnica – v to smer so bile knjige, v ono ilustracije, ilustratorska ladja ob vhodu je odrivala valove sem in tja. Vsakdo je dobil vtis. Mislim, da za dolgo pomnjenje. Kogar je zanimalo več, je zavil levo ali desno, kjer ga je čakala obširna predstavitev ostalega.

Druga reč je bila sredina konferenca, za katero se je izkazalo, da ni zanimiva samo za tujce, ampak tudi za slovensko publiko: mnogo mnogo reči so mnogi slišali prvikrat.

Tretja reč: da je vse uspelo, gre zahvala zlasti tistim zanesenjakinjam in nekaterim zanesenjakom, ki ob zaposlenih pri JAK-u niso vnaprej spraševali, koliko časa jim bo vzelo in koliko bodo za to dobili. Če se koga hvali zdaj, naj se hvali njih.«

Zanimiva druženja s tujimi založniki, tudi zdravo streznitvena

»Če po letošnji Bologni prevetrim svoja doživetja, se mi misli najprej ustavijo ob teh: letošnje bivanje v Bologni me je kar močno prepletlo z mlajšo generacijo slovenskih ilustratorjev, in ob tem mi je bilo res prijetno,« pravi Anja Štefan, pesnica, pisateljica, pripovedovalka in raziskovalka pripovednega izročila. »Zelo lepo mi je bilo tudi, ko sem si v bolonjskem lutkovnem gledališču ogledala ‘svojo’ Zajčkovo hišico v italijanščini: skupaj z ilustratorko Hano Stupica in režiserko Martino Maurič Lazar sem sedela v zadnji vrsti in opazovale smo italijanske malčke v čisti pozornosti. Zgodilo se mi je nekaj zanimivih druženj s tujimi založniki, tudi zdravo streznitvenih. Kupila sem si nekaj zelo navdihujočih knjig. Ob ogledu velike bolonjske razstave ilustracije pa sem se spraševala, kaj želi žirija s takim izborom ilustracij doseči in koliko je res v stiku z otroki.«

Kot cerkev, namenjena nomadom, romarjem lepega z vsega sveta

»Zame je bil obisk bolonjskega knjižnega sejma skorajda sveta izkušnja,« pravi mladinska pisateljica Maša Ogrizek. Njena dela so obiskovalci spoznali na stojnicah tako Mladinske knjige kakor založbe Miš: prva je predstavila pisateljičino novo knjigo Gospodična z monstero z ilustracijami Eve Mlinar – prejšnja Gospa s klobukom je medtem že zaživela tudi v makedonščini in ruščini –, na spremljevalni razstavi v Bologni pa so bile na ogled tudi ilustracije Tine Dobrajc iz knjige Lisičja luna in Mihe Haja iz kartonke Naokokoli.

»Naš paviljon, v katerem se je predstavilo dvanajst izbranih ilustratorjev, se mi je zdel kot sanjski šotor, ki lebdi nad tlemi,« opisuje Maša Ogrizek. »Kot cerkev, namenjena nomadom, romarjem lepega z vsega sveta. Njena vrata so bila široko odprta, namesto stropa pa je bila le prosojna tkanina, ki me je spominjala na nebo, polno pravljičnih bitij. Všeč mi je, da je bila brez oprijemljivih označevalcev nacionalnega: brez čebel, čipk, konjev in kozolcev. Pa vendar sem prepričana, da si bodo vsi zapomnili slovenski paviljon po zračnosti in odprtosti. Po nehierarhični postavitvi ilustracij, ki so stopale druga z drugo v živahen dialog in se slednjič igrivo srečale na nebu. Po vedrih, umirjenih, ljubeznivih mladih ustvarjalkah in ustvarjalcih, ki so vodile, vodili po razstavi in delale, delali na stojnici. Po nezgrešljivem vonju tovarištva, ki je vladalo tam in kot magnet privabljalo vedno nove obiskovalce, da so si ogledovali ilustracije in listali po knjigah. Ali pa le malo posedeli in nastavljali lica svežemu vetriču, ki je pihal med širšim izborom ilustracij. Te so me spominjale na balone, obtežene z oranžnimi vrečkami peska. Kot bi v tistem lebdečem šotoru – vsem na očeh, pa vendar diskretno – mlajša in srednja generacija prevzela štafeto od starejše, samozavestno in spoštljivo obenem.«

Celotno predstavitev je Slovenija odlično izpeljala, tudi konferenco v knjižnici Salaborsa, ki jo je organiziralo Društvo Bralna značka, soglaša pisateljica Irena Androjna. Na slovenski stojnici je bil tudi njen mladinski roman Modri otok (Mladinska knjiga, 2021), v tem letu izbran v nacionalnem šolskem projektu Rastem s knjigo in uvrščen v predstavitveni katalog slovenske otroške in mladinske literature na sejmu. »Vsi avtorji seveda upamo, da bo imel dogodek tudi konkretne posledice v obliki zanimanja tujih založb za naše knjige.«

Tudi o neprijetnih temah, kot so vojna, smrt, begunstvo

»Predstavljajte si, da izčrpani popotnik prispe v Indijo Koromandijo, ali otrok brez prebite pare odpre vrata v tovarno čokolade, pa bo mogoče razumeti, kako je ilustratorkam in ilustratorjem, ko pridejo na svetovno razstavo umetnin na več tisoč kvadratnih metrih,« je slikovita Tina Volarič. »Zelo sem vesela, da je bila del imenitne razstave slovenske ilustracije tudi moja iz knjige Karlo in Stanko (Goriški muzej, 2023). Bila je v čudoviti družbi sto in sto tisoč drugih na sejmu, a izpostavljenosti umirjenega, skoraj blagega, vendar svečanega slovenskega paviljona ni bilo mogoče prezreti. V natrpanih velikanskih halah, kjer vsakdo kliče po opaženosti, je bil ta prostor zelo dragocen. Bolonjski knjižni sejem nas nahrani in nam dá videti (v mnogo pomenih), je balzam in ohrabritev, predvsem pa v nas osveži misel, da so lepe in dobre stvari na tem svetu uresničljive.«

Pa tudi da imajo otroške knjige veliko moč: »Kar nekaj jih je premišljeno govorilo o neprijetnih temah, kot so vojna, smrt, neenakost, begunstvo, okoljevarstveni problemi. Žal sem bila na sejmu le en samcat dan, a preživela sem ga v srkanju videnega. Listala sem po prelepih knjigah in občudovala ilustracije, se z naključnimi neznanci (široki nasmehi so eden najpogostejših izrazov na sejmišču) pomenkovala o dobrih zgodbah, vzajemno smo komentirali mojstrske upodobitve. Vse sem prepletla s spoznanjem, kaj vse je mogoče in kako je za vsakogar dovolj prostora, če se mu ga le nameni. Trg otroške literature je neizprosen, a zna biti tudi prožen. Iz Bologne sem se vrnila z zavestjo, da delujem v čudovitem polju, in polna navdiha, elana in (vsaj za nekaj časa) osvobojena lastnih spon. Pravzaprav bi moral biti sejem vsaj kak dan odprt tako za otroke in mladino – težave z bralnimi navadami bi gotovo vsaj pri kom izzvenele – kot tudi za nestrokovno javnost – lahko bi doumeli, da otroške knjige še zdaleč niso samo za otroke.«

Naša predstavitev je pomaknila letvico konkretno više

»Letos sem bila na sejmu v Bologni devetič, morda celo desetič. Jubilej torej,« ugotavlja slikarka in ilustratorka Maja Kastelic. Prestavila je originale iz avtorske slikanice Deček in hiša, pri Mladinski knjigi izdane leta 2015, ko so bili tudi izbrani za glavno razstavo, ter z ilustracijami iz Adama in njegove tube, ki jo je s pisateljem Žigo X Gombačem predlani izdala pri založbi Miš. Mimogrede, njene ilustracije iz te knjige so prikazali tudi v izboru razstave The Original Art newyorškega društva ilustratorjev Society of Illustrators. »Obisk Bologne te vedno napolni z idejami ali vsaj z željo in hrepenenjem ali delovnim zanosom,« dodaja. »Ustvarjalnosti je toliko, da je kar malo zastrašujoče. Toliko glasov, idej, knjig! Vendar si vsak odlomi svoj mali košček tistega, kar potrebuje, poišče, kar mu je všeč, kar ga je našlo, ganilo … in vse to nese s sabo kot majhno škatlico semen. Tako nekako se vsaj jaz počutim.«

Slovenska predstavitev je bila sijajna, poudarja tudi Maja Kastelic: »Toliko osuplih odzivov in poklonov smo slišali. Ekipa, ki je to pripravila, je izjemna. Sama se, razen enega detajla izpred več let, pravzaprav sploh ne spomnim drugih nacionalnih predstavitev, naša pa je gotovo pustila precejšen vtis in pomaknila letvico konkretno više. Kaj bo to gostovanje prineslo v praksi – bomo še morali počakati. Slovenski ustvarjalci smo dobri in radi delamo, predvsem pa bi bilo treba razmere urediti do te mere, da bi bilo mogoče ustvarjati bolj sproščeno, ne pod pritiskom zbiranja skromnih honorarjev. Dobra slikanica terja več mesecev dela, včasih tudi več, in tu smo ustvarjalci navadno prepuščeni sami sebi in lastnim vložkom.«

Preizkusni kamen za upanje in samozavest

»Na kompleksni nastop na 61. knjižnem sejmu v Bologni smo se v Sloveniji – in s slovensko knjigo povezani v Italiji! – pripravljali kar tri leta,« poudarja Marko Kravos, pesnik, prevajalec in predsednik Društva Bralna značka Slovenije. »Čeprav je bil finančni okvir znan le kak mesec prej, pa je vse steklo, kot je treba: tako na sejemskem prizorišču, kjer so stiki in ‘izložbe’ namenjeni strokovnim delavcem, kakor tudi po mestu Bologna, v knjižnicah, po galerijah in še kje. Zame je bil prav ta stik z živimi ljudmi nadvse topel in presenetljivo uspešen: predvsem ob celodnevnem simpoziju v čudoviti knjižnici Sala Borsa v zgodovinskem središču mesta. Zanimanja za predstavitev naših izkušenj s širjenjem in poglabljanjem bralne kulture je bilo nepričakovano veliko: tudi z vseh koncev sveta so se prijavljali – in s tem dajali vedeti, da probleme kulturnega razvoja in človečanske drže, v povezavi z branjem knjig, občutijo vsepovsod.«

Izkazalo se je, da imata Bralna značka in Slovenska sekcija Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY), ki sta organizirali simpozij, tako izkušnje kakor ugled, ugotavlja Kravos: »Ob tem sem začutil, da prebivalci mesta ob 61-letni tradiciji svojo identiteto in angažiranost povezujejo s to sejemsko manifestacijo, ki je vezana na otroško knjigo – in je največja tovrstna na svetu. Čutijo se svetovljane, obenem pa čuvaje žlahtne dediščine.«

Kravos je z mladim likovnim ustvarjalcem Jurijem Devetakom predstavil stripovsko pripoved Deva iz Devina, izdano pri Založništvu tržaškega tiska: »Nastopila sva v knjižnici v primestju, kjer živi veliko priseljencev. Ob knjigi in igrokazu o princeski z Devina so se razživeli. Neka deklica je povedala, da prihaja iz krajev, kjer kot nekaj svetega ne dojemajo zemlje in tal pod nogami, pač pa vodo: kot vir življenja in počelo mehkobe, ljubeznivosti med ljudmi! Ob tem sem pomislil, da pač ni bila gola domišljija, ko sem povezal svojo boginjo Devo z gradu Devin s sinjim morjem, ki poljublja ostre kraške skale!«

Udeležba slovenskih ustvarjalcev in založnikov na letošnji Bologni je bila nujna in izjemno dragocena, še pravi Kravos. Je pa pogrešal politično pozornost: »Opaziti je bilo averzijo sedanjih vladnih predstavnikov v Italiji do obmejnih ‘Slovanov’, letošnjih častnih gostov! Bomo pač nadoknadili z naravnim pretokom umetniškega blaga po neposrednih stikih, ki jih na sejmu res ni bilo malo. Nismo bili torej le prepoznavno dobri na področju otroške knjige, pač pa tudi preizkusni kamen za drugačno perspektivo, za upanje in samozavest, skratka. V hudičevo zagatnem trenutku, ki ga preživlja svet, smo se navzeli otroške radoživosti. In spet bomo pisali, risali, izdajali in brali knjige v neštetih barvah, ki vsako pomlad spet gnezdijo v človeškem srcu.«

Včasih predavamo sebi

»O Bologni lahko spregovorim bolj kot zunanji opazovalec, obrobni,« pravi Martina Kafol, glavna urednica Založništva tržaškega tiska. »Pri naši založbi imamo tako majhno produkcijo, dve do tri otroške knjige letno, da so sejmi kot Bologna ali Frankfurt bolj priložnost za srečanja, soočanja, za navdih, manj za prodajo pravic. Pri tem imajo prave izkušnje večje slovenske založbe. Iz Bologne sem se vrnila s prijetnim občutkom, da smo pokazali vse, kar imamo najboljšega in najlepšega na področju knjig za otroke. Slovenska ilustracija je vrhunska in razstava jo je predstavila na iznajdljiv in izviren način. Srečanj z avtorji je bilo veliko, bili so zanimivi, v glavnem dobro obiskani, posebno lepo je bilo tudi na dogodkih v središču mesta, kakršna je bila otvoritev razstave ilustracij Damijana Stepančiča v knjigarni v samem centru.«

Zelo uspešen je bil tudi prevajalski literarni natečaj, poudarja: »Dve besedili Maše Ogrizek je v italijanščino prevedlo kar 17 mladih prevajalcev – se pravi, da imamo dovolj novih mladih sil, na katere bomo lahko računali, ko bomo želeli slovenske avtorje promovirati v Italiji.«

Kritiko pa si zasluži tisto, kar Martina Kafol večkrat opazi tudi v Trstu: »Konferenca Slovenija rada bere v osrednji knjižnici v Bologni je bila izjemno dobro zasnovana, ponudila je številna zanimiva predavanja, izhodišča za razmišljana. Žal pa je bilo občinstvo večinoma slovensko. Znamo pripraviti kakovostna srečanja, težko pa pridemo do svoje ciljne publike, in tako večkrat predavamo samim sebi.«

Toplo vzdušje … in hladen tuš

»Celotna zasnova predstavitve je JAK uspela,« ugotavlja založnik Janez Miš. »Obiskovalce je že ob vhodu navdušila slovenska ilustratorska razstava, slovenska stojnica v Hali 29 pa je bila vse dni zelo živahna in obiskana. Kot založnik sem opazil, da smo se vsi dobro pripravili na sestanke s tujimi založniki in agenti, ekipe založb so bile polno zasedene s sestanki, tudi nenapovedanih potencialnih kupcev je bilo dosti. Zanimanje za slovensko književnost in ilustracijo je nedvomno v porastu. Zelo opazno pa je bilo, da se otvoritve ni udeležila ministrica za kulturo in da s strani odločevalcev sejmu ni bilo posvečene dovolj zaslužene pozornosti. Žalosti tudi dejstvo, da na otvoritev sejma nismo bili vabljeni predstavniki gospodarstva niti Zbornice založnikov in knjigotržcev. Vzdušje na stojnici in med založniki so močno pokvarile informacije o zelo zelo znižanih dodeljenih sredstvih, namenjenih založbam na programskem razpisu. Ob tem se mi, kot še mnogim, poraja vprašanje o smiselnosti visokih vlaganj v nastopa v Frankfurtu in Bologni, če v prihodnjem letu in obdobju založniki ne bomo v stanju producirati kakovostnih knjig slovenskih avtorjev, ki bi jih lahko ponudili tujini.«