Slovo od prostorov, kjer smo radi zamujali usodo. Konec avgusta bo bife, ki je še vztrajal na ljubljanski železniški postaji, dokončno preteklost.
Divje naslajanje nad samim seboj, bi dejal stari pesnik in se odpravil iskat erogene cone mesta. Divje naslajanje nad usodo, ki vedno uhaja z istega tira, a ne iztiri, zlepa ne, ker mi nikol, nikol ne bomo znorel, kajne Jani? Še vedno te nisem vprašal, katera je bila ta Nicole. Dolgčas je način življenja, so prepevali Čao pičke, zato nismo nikoli znoreli.
Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica – to velja za to mesto, še posebej zdaj, ko izginjajo še zadnje erogene cone, zaradi katerih je bilo nekoč lepo božati mesto, zato da to ni zaspalo.
Enosmerna vozovnica je edina, najbolj poštena vozovnica.
Enosmerna karta torej, dvosmerne so za … tiste, ki se vedno znova vračajo, čeprav ne vedo zakaj. Tudi sam sem jo nekoč kupil in zdaj jo iščem po žepih, ki že dolgo puščajo. Kje sem že ostal? Seveda, vse je v moji glavi … in tista železniška postaja, je ponavljal B. B.
Jani je nehal hoditi tja, tako kot Boštjan Seliškar, pisec Taksista, le da on prepozno; kako mi je žal, da ga nisem spoznal, čeprav se mi zdi, da on mene je, saj sem bil skoraj vedno tam; očitno ni imel pretirane želje, da bi se pogovarjal z menoj. O čem le? O egotripu, ki me je peljal po tistih tirih? Ni bilo potrebe. Dovolj je imel svojega. Tako kot vsi ostali, čeravno so si bili egotripi takrat bolj blizu in ni bilo toliko tekmovalnosti; vlakov je bilo dovolj za vse, bi dejal kak vlakoljub.
Dejstvo, da smo toliko časa preživljali tam, je le dokaz, da nismo bili povsem normalni, je dejal eden stalnih obiskovalcev štaciona v osemdesetih, ko so bili lokali na železniški postaji del pankerske transvenzale, ki se je vila od Skalce, Medexa, Ria in do Uniona. Ko so to središče alternativnega gibanja v osemdesetih letih okoli treh, kasneje okoli ene zjutraj zaprli, so druženje nadaljevali na kolodvoru. Kamor pa je, ker so bili lokali še dolgo oziroma v določenem obdobju kar ves čas odprti, hodila zelo raznovrstna zasedba. Med njimi šumijevci, umetniki, pankerji in drugi alternativci, profesorji, otroci vojakov, agenti v civilu in inšpektorji.
Tja je hodila zelo raznovrstna zasedba. Med njimi šumijevci, umetniki, pankerji in drugi alternativci, profesorji, otroci vojakov, agenti v civilu in inšpektorji.
Svoj prispevek železniški blaznosti je dodal tudi neprekosljivi Andrej Šifrer s svojo popevko Vonj železniških postaj, v kateri opeva čase, ko so postaje še dišale, ali pa smrdele, če smo čisto natančni, le s to razliko, da je bil smrad cigaret, kot so bile recimo ljubljanske Ibar, meni veliko bližji kot vonj cvetja ob progi, ki me je peljala od Vodmata do glavnega kolodvora, kjer sem se takrat predajal smradu najslabšega konjaka v Jugoslaviji. Navajeni vsega slabega smo uživali ob pogledu na fižolovo solato, s tri dni starim kuhanim jajcem za okras, ki se je dolgo ni upal nihče pojesti; šele ko je konjak naredil svoje in so se vlaki tam zunaj zazdeli nekoliko zaspani, je kdo segel po njej in jo pojedel s trdo žemljo.
Navajeni vsega slabega smo uživali ob pogledu na fižolovo solato, s tri dni starim kuhanim jajcem za okras, ki se je dolgo ni upal nihče pojesti.
To je bil vonj železniške postaje, ki sem si ga zapomnil, in njen vonj, ki si ga žal nisem zapomnil, zato pa sem si natanko zapomnil vzorec njenega prekratkega krilca, v katerem se je poslovila od fanta, ki je šel tisti večer v vojsko, skupaj s še mnogimi drugimi fanti, ki so prepevali in tud jest hočem bit vojak … Najbolj sladka laž, kar sem jih kdaj slišal od kakšnega dekleta, tam na tisti železniški postaji. In tudi če ni bila laž, fant tega ni nikdar izvedel; o tem sem skoraj prepričan. Tudi sam je nisem uspel vprašati, ne tistega večera ne kdaj kasneje. Naju je bilo preveč sram? Tudi tega nisem nikdar izvedel? Vsaj mene še danes ni sram. Ker je bilo nekaj najbolj spontanega in ljubkega, kar sem kadarkoli doživel. Tisti trenutek, ko sem jo vprašal, kaj pa ona na postaji, ob tako nemogoči uri, na tako nemogočem kraju. In me je pogledala s tistim porednim pogledom, ki je vnaprej negiral vsako izgovorjeno besedo. Ostal je vonj po žganju, pri tistem kiosku, ob prvem tiru, in tista železniška postaja, s katere sem iztiril.
In zdaj bo končno iztirila tudi ona, da bo enkrat za vselej mir, da bo konec te blodnje, tega iskanja sorodnih duš, ki so kupile enosmerno karto.
Tisti trenutek, ko sem jo vprašal, kaj pa ona na postaji, ob tako nemogoči uri, na tako nemogočem kraju.
Res ne vem, zakaj se poslavljam tako dolgo? Morda zato, ker sem se navadil na vlake, ki vedno zamujajo in me opozarjajo, da ima tudi usoda svojo zamudo. Kaj bi bilo, če bi vedno prihajala točno ob uri in bi vsi že vnaprej vedeli, da nikoli več ne bo zamudila. Tega me je strah, moram priznati, tako kot me je strah praznih prostorov, ki bodo v tem mestu zamenjali tisto praznino Lublane, ki smo jo tako ponosno nosili v sebi, ko smo izgubljali čas na postaji kolodvorski. Zato še enkrat ponavljam, da bi moral biti v prostorih železniške postaje v Ljubljani vsaj Muzej Punk Kulture, če ne kar Muzej Hrepenenja, združen z Železniškim parkom.
Zato še enkrat ponavljam, da bi moral biti v prostorih železniške postaje v Ljubljani vsaj Muzej Punk Kulture, če ne kar Muzej Hrepenenja, združen z Železniškim parkom.
