AirBeletrina - »In najhujše, najbolj boleče je prav spoznanje, da nisi več pesnik /…/«
Kritika 23. 7. 2021

»In najhujše, najbolj boleče je prav spoznanje, da nisi več pesnik /…/«

 (Ada Škerl)

Ada in Sonja Ilustracija: Ana Lucija Šarić

Verjetno ob vsaki zamolčani naraciji obstaja vrsto vzdihovalcev, ki se sprašujejo, čemu je treba spet kopati po pozabljeni kotanji, in še več tistih, ki menijo, da je resnica že zdavnaj izpričana, toda za tistega, ki se kopanja loti, najbrž ni pomembno, da se ozira na vse prepreke, pač pa gre bolj za vprašanje, s katerim orodjem se kopanja sploh lotiti. Brane Mozetič svoje nove knjige, ki nosi naslov Rožnate zgodbe, s podnaslovom – Iz neheteronormativne zgodovine (za mladino) – in ozaljšane z ilustracijami Ane Lucije Šarić (Založba Škuc, Lambda / 149, Ljubljana 2020), ni zasnoval kot zgodovinskega pregleda, »pač pa gre za posamezne slike, ki naj mlademu bralstvu razkrijejo stvari, ki bi mu sicer ostale skrite.« Potem ko Mozetič v središče postavi mladega bralca, ki ga, razen v uvodu, kasneje ne omenja, nam naj bi bilo jasno, čemu nekompliciranost besedila, čemur se na nek način prilagodi tudi jezik. Nanizani primeri in osebe iz zgodovine, ki po današnjem razumevanju sveta ne sodijo v heteronormativne obrazce ali ustroj sveta, kot temu pravi avtor, so torej res bolj slike kot pa recimo skrbno izrisan metodološki okvir. Kljub tej navidezni poljubnosti pa Mozetič vendarle vzpostavi vertikalo; že takoj na začetku na primer izpostavi dvoje. Prvič, da so svet večinoma vodili moški in da so ti s svojo močjo in prevlado pisali zgodovino. Zaradi tega so nam po Mozetiču ostale predvsem podobe moških. Pomembno pa se mu zdi poudariti tudi, da zgodovino zadnjih dva tisoč let obvladujejo monoteistične religije, kot so judaizem, krščanstvo in islam, »ki zatirajo vse, kar uhaja heteronormativnosti.«

Predstavljamo si torej, da je Mozetič Rožnate zgodbe zasnoval kot nekakšno reko s številnimi pritoki, recimo da – v primerjavi s preostalim svetom – nekoliko v zaostanku, pa vendarle v trenutku, ko se zgodovina in stvari obračajo. In ne glede na to, ali nas njegova razkritja veselijo, presenečajo, morebiti pa nas utegnejo celo potreti, jasno je, da s svojo knjigo odpira možnosti za novo kritično misel. Na ta način tudi ni pomembno, ali izhaja iz osebne izkušnje in preferenc, nekajkrat v knjigi to vendarle naredi, pomembno je, da kontemplira in nam skozi zgodovinske slike kaže surovo silovitost, ko nam popisuje zatiranje posameznikov, ki jih ni mogoče ukalupiti v heteronormativne obrazce. »Heteronormativnost je pogled, ki heteroseksualnost obravnava kot družbeno normo,« zapiše Mozetič. In v nadaljevanju: »Posledica tega je, da predpostavlja skladnost biološkega spola, seksualnosti, spolne identitete in spolnih vlog.« Skozi heteroseksualnost presoja vse vidike družbenega življenja, tudi tiste, ki niso neposredno povezani s seksualnostjo. Starim kulturam na primer pripiše drugačno razumevanje spolnosti. Upoštevajoč dejstvo, da so oblastniki uničili ogromno kultur, ki so obstajale pred njimi, tu se mu zdi smiselno omeniti kolonialistične pohode v Severno in Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo in Azijo, izpostavi jamske poslikave v Španiji, ki datirajo nekje med 5000 in 10.000 let pred našim štetjem, pa poslikave v Južni Afriki, Zimbabveju itd., pri čemer gre njegove trditve vzeti bolj kot domneve, mimobežna napaberkovanja, in ne kot kompleksne obravnave. Ob zapisu »izraza homoseksualnost in heteroseksualnost sta se pojavila šele v drugi polovici 19. stoletja,« je jasno, da skuša avtor Rožnatih zgodb v mlade bralce vsaditi artikulacijo njegove lastne govorice in jim z zgledi privzgojiti, da bodo zase zahtevali status recimo temu polnopravnih ljudi.

V zgodovini torej izbira trenutke, ki so eksemplarični: starim Egipčanom pripiše androginost in posebej izpostavi primer drugega faraona, ki je v resnici faraonka Hačepsut, ki je bila navadno upodobljena kot moški. »Tako kot druge faraone so jo upodabljali z vsemi faraonskimi simboli: s pokrivalom, z lažno brado in s kratkim krilom. Njene prsi so zakrite s prekrižanimi rokami …« Nadaljuje z Epom o Gilgamešu (okoli 2100 pr. n. št.), v katerem je popisana tesna vez med Gilgamešem in Engidujem. »Kakorkoli že razumemo številne odlomke iz Epa, jasno je vsaj to, da se Babiloncem pred 4000 leti niso zdelo nenavadni.« Mozetič torej ni spravljiv, previden, svoje materije ne obravnava kot gnetljive, ali kot poetične sile, sile, ki bo nemara pomagala preobraziti in sprejeti preteklost, pač pa je jasen in neposreden. Verjetno njegova težnja tudi ni – pred mladim bralcem – razprostreti staro zgodovino in ustvariti novo, pač pa zgolj razprostiranje dejstev – bralec si mora tako ustvariti lastno sliko. Tudi zaradi količine podatkov so Rožnate zgodbe zanimivo »odraslo« branje, vendar v tem primeru zna zmotiti Mozetičeva obsodba. Dobrodošla je njegova razgledanost in podajanje primerov razumevanja spolnosti v drugih kulturah – kot na primer v hinduizmu, zlasti v Indiji, »kjer imajo bogovi in božanstva seksualna razmerja na vse strani, ne glede na spol …«

Brane Mozetič Fotografija: Wikipedija

Ko na primer zapiše, »tako je približno v času, ko se je na bližnjem vzhodu začel porajati judaizem, s svojim zatiranjem vsake spolnosti, ki ne služi razmnoževanju, v Indiji nastajala knjiga Kamasutra, priročnik za ljubezensko in seksualno revolucije, ki bi morala še danes služiti svojemu namenu«, ni čisto jasno, ali primerja primerljivo, vendar pri bralcu z razprostiranjem primerov doseže želeni učinek – neizpodbitno dejstvo je, kar je lepo razvidno na primeru odnosa med Ahilom in Patroklosom, da svetovna literatura temelji na odnosu dveh moških; njuna zgodba je ostala živa še stoletja in je predstavljala navdih za številne likovne in literarne prireditve, vendar v prvi vrsti, kot zapiše Mozetič, kot zgodba o romantični ljubezni, ki premaga vse ovire, celo smrt. Pri tem seveda ne gre izpustiti Sapfo, ki je »prekinila z dotedanjim opevanjem bogov in se obrnila k osebnemu, intimnemu in erotičnemu življenju posameznice.« Takšen neposreden pogled je, tudi v kontekstu slovenskih literarnozgodovinskih raziskav, po svoje osvobajajoč, čeprav je nenavadno, da to izrekamo v času, ko se zdi, da so vse zgodbe že povedane in nobena tema ne bi smela biti potisnjena v ozadje in zakrita z zastorom. Kot že omenjeno, edina nevarnost Mozetičevega razkrivanja leži v tem, da bi sovraštvo, uperjeno v istospolne ali transpolne osebe, nenadoma pretvoril v nekaj drugega.

V naravi hitrih rezov, ki jih dela (»Poenostavljeno rečeno bi lahko rekli, da je bila seksualnost za Grka v prvi vrsti čustvena in ljubezenska vez z nedoraslim fantom, za Rimljana stvar premoči in penetracije, za krščanstvo, ki je potem prevladalo, pa je bila seksualnost sprejemljiva le za zaplojevanje potomstva«), je verjetno tudi obsodba vseh monoteističnih religij, med njimi posebej islamskega sveta dandanašnji. Da pri tem proizvede tudi kakšno stigmo, ni izključeno. V prvi vrsti je interes avtorja Rožnatih zgodb, da vzpostavi mozaik zatiranj, ki s krščanstvom postanejo malodane brutalna oziroma so kot takšna prikazana. Razlagalci lahko v Svetem pismu najdejo kup homoerotičnih elementov, a uradna cerkev se je opirala le na svojo razlago zgodbe o Sodomi in Gomori: »Ne smete ležati z moškim, kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba.« Da je Mozetičeva knjiga tudi selektivna, posebej postane jasno v poglavju Kralji in kraljice, v katerem nas opozori na cel niz vladajočih osebnosti različnih narodnosti, ki so bile homoseksualne, biseksualne, aseksualne, interspolne osebe. Zaključi z Umbertom II. Italijanskim, zadnjim italijanskim kraljem, ki je bil na prestolu le malo več kot mesec dni, od 9. maja do 12. junija 1946, ko je bila monarhija ukinjena. Tu navrže tudi zanimivost: bil je bratranec jugoslovanskega kralja Aleksandra. Očitno do popisovanja goji posebno strast in izkaže celo nadarjenost za psihološke profile. Za zadnjega italijanskega kralja na primer detektira, da je doživljal hude občutke krivde in da je bilo njegovo življenje beganje med spovednico in bordeli. Opisovanim osebam Mozetič pride najbliže v zadnjih slikah, kjer sta posebej zanimiva poglavje Taborišča in poglavje o pesnici Adi Škerl.

Že tolikokrat ponovljene besede, »intimni odnosi med osebami istega spola so bili torej dolga stoletja domena cerkve in posvetne oblasti,« se nas posebej dotaknejo, ko Mozetič izpisuje odlomke iz zapisov Ade Škerl. Med 19. 4. 1967 in 7. 6. 1973 je Ada napisala v zvezek 17 strani, ki jih je neslovila Samogovori (za Sonjo po moji smrti). Pesnica je bila prepričana, da bo umrla pred svojo partnerico Sonjo Plaskan. Sonji ni pisala o razmerju ali o svojih čustvih do nje, pač pa je na papir izlivala svetobolje. Večino prostora namenja poeziji in nezmožnosti pisanja: »Odkar pomnim, mi je poezija pomenila košček raja na zemlji.« Želi si pisati, celo roman bi napisala, ima že naslov, Pod pepelom tli, toda kot da ne more več pisati. »In najhujše, najbolj boleče je prav spoznanje, da nisi več pesnik /…/ Bom še kdaj pesnik; boš še kdaj, ti zvezek, napisal, da je nekje nastala pesem, po dolgih, dolgih letih vendarle pesem?!« Mozetič sklepa, da vzrokov za skromni pesniški opus Ade Škerl ne gre iskati v neugodni recepciji. »Ne nazadnje je bila prva zbirka izdana, po njej je zlahka objavljala v revijah, takoj je postala članica društva književnikov, v uporabo je dobila celo društveno stanovanje, izdala je še drugo zbirko, združila se je z literarno srenjo, vsaj v petdesetih in šestdesetih.« In stavek, ki sledi, je moč brati kot odgovor na dolgo zgodovino podjarmljanja istospolnih oseb: »Gotovo se je vedla precej zadržano, po vsej verjetnosti tudi zato, da je ne bi spraševali po njenem zasebnem življenju.« Adina nezmožnost pisanja, tako Mozetič, je izhajala iz njene spolne usmerjenosti. »Kajti njene pesmi so se vselej vezale na njeno osebno življenje, na izkušnje, na nesojeno zaljubljenost, na smrt matere, na potovanja, na konkretne otroke v otroških pesmih /…/, pa vendar si svoje zasebnosti, ki jo je živela večino življenja, ni upala upesniti.« Če nič drugega, je Rožnate zgodbe, ki jih lahko razumemo kot silovit krik, ki naj bi tisto, kar je bilo obsojeno na nepomembnost, rešil pred propadom, treba brati zaradi teh Adinih stavkov … 

Brane Mozetič: Rožnate zgodbe, Škuc, ilustracije Ana Lucija Šarić, Ljubljana 2020.