Iran je v mednarodnem prostoru svojevrsten objekt fascinacije. Nič drugače ni v Sloveniji. Javno mnenje je razdeljeno na dva pola, ki sta včasih prisotna tudi pri isti (bolj levo usmerjeni) populaciji. Na eni strani je kritičnost do teokratskega režima, na drugi naklonjenost protiameriški drži na geopolitičnem področju. Tako imenovana islamska revolucija je nasploh množični orientalistični objekt, predvsem kar zadeva vprašanje odnosa oblasti do žensk. Velikokrat na družbenih omrežjih zasledimo fotografije prebivalk Irana v bikinijih ali kratkih krilih pred samo revolucijo, ki naj bi pričale o svojstvenem nazadovanju po letu 1978. Zagotovo je iranski režim etično nelegitimen tudi zaradi prisile pri oblačenju, ki je nikakor ni mogoče opravičiti. Vendar sámo vprašanje nošnje rut v iranski zgodovini in revolucije kot take ni enostavno. Treba je razumeti vzroke, ki so pripeljali do nje. Te se je v svoji knjigi Veliki Iran lotil italijanski novinar Giuseppe Acconcia, ki izhaja iz marksističnega ozadja.
Prejšnji režim je namreč temeljil na velikih neenakostih, po zahodnem zgledu pa so se oblačile predvsem privilegirane ženske višjih slojev. Tudi zato je bila v času revolucije nošnja naglavne rute za mnoge izraz naprednosti in boja proti krivičnemu režimu. Kot med drugim izvemo tudi v spremni besedi Arneta Zupančiča, se je prva prepoved, že leta 1936, nanašala na nošnjo hidžaba, ki je bil ukinjen, ta prepoved pa so uveljavljali tudi s silo. Hidžab torej ni enoznačen pojav, v zgodovini Turčije ali danes ponekod v Evropi je bil večkrat prej izraz ponosa in odpora kot represije in izbrisa. Kljub kasnejšemu razvoju iranske oblasti tudi ni mogoče reči, da je oblast ženske popolnoma izbrisala iz javnega življenja (oziroma si za to ni prizadevala), saj ima danes Iran eno najbolj izobraženih ženskih populacij na svetu in številne ženske so v središču novih protirežimskih vrenj.
Sámo vprašanje nošnje rut v iranski zgodovini in revolucije kot take ni enostavno. Treba je razumeti vzroke, ki so pripeljali do nje.
Acconcia pokaže, da je problem obvezne nošnje naglavne rute v prvi vrsti simboličen, saj povzema številne neenakosti in krivice, ki jih ženske prestajajo v današnjem Iranu, in segajo tudi na področje prava in udeležbe v političnih institucijah. A, pozor, spet ne gre ene družbe preprosto preslikati na drugo, oziroma projicirati strukture evropske družbe na iransko, saj se denimo zdi pravica do splava v Iranu veliko bolj samoumevna kot ponekod v Evropi ali ZDA.
Acconcia si v knjigi – prevedel jo je obetavni mladi politični novinar Fin Lucu Dražović, ki je, tako kot avtor, Iran obiskal tudi sam – v splošnem prizadeva prikazati razvoj civilne družbe v državi in orisati nekatere osnovne poteze iranskega gospodarstva in geopolitičnega položaja.
Sledimo mu pri opisih zamenjav na vodilnih položajih v zadnjih desetletjih, ki so jih zavzemali bolj reformistično ali bolj konservativno naravnani voditelji, kar je bilo odvisno tudi od delovanja in nagibov civilne družbe. Iz zapisov ugotovimo, da je pojma reformističnega in konservativnega težko primerjati s pojmoma, kakor sta se uveljavila v evropski družbi, saj pogosto zajemata za nas nepričakovana stališča. Recimo: spodbuja se lahko prevajanje in tiskanje »krivoverskih« knjig, vendar to še ne pomeni odstopa od dogem.
Iran ima eno najbolj izobraženih ženskih populacij na svetu in številne ženske so v središču novih protirežimskih vrenj.
Trenutne možnosti delovanja proti oblasti so velikokrat omejene na kulturno sfero: avtor opisuje svoje udeležbe na inovativnih gledaliških predstavah v Teheranu ali zasebna druženja z ogledom filmov in intelektualnimi debatami, ki sledijo. Študentski časopisi in aktivisti pa so sporadično deležni hujše represije.
Zanimivi so tudi uvidi v iransko ekonomijo, ki je bila po revoluciji nacionalizirana, saj so naravne vire in domačo delovno silo predtem izčrpavali tuji kapitalisti. Velik del gospodarstva predstavljajo tako imenovane fundacije, ki imajo v osnovi socialno funkcijo in skrbijo za revnejše sloje, vendar so tudi izrazito skorumpirane. Na politiko ima velik vpliv tudi trgovski razred oziroma veliki bazarski trgovci, večinoma konservativni. Sloj bazarskih trgovcev svoj vpliv dosega tudi s posojanjem denarja. Iran je gospodarsko sestavljen iz nepoenotenih in v veliki meri medsebojno neodvisnih sistemov, kar je tudi materialna osnova za mnoga druga protislovja družbe.
To prečijo mnoge silnice, ki omenjena protislovja le še množijo, politični vpliv pa se posledično širi vse širše in širše v družbi, tudi na raven zaporov. Zaporniki namreč predstavljajo še enega političnih faktorjev v državi.
Pravica do splava se zdi v Iranu veliko bolj samoumevna kot ponekod v Evropi ali ZDA.
Delo je pisano v dostopnem novinarskem slogu, vendar občasno rahlo konfuzno. Avtor namreč hitro prehaja med različnimi ravnmi, denimo med zgodovinsko razlago, opisom udeležbe na romanju in ekonomsko razlago. Poleg tega so posamezne razlage ponekod prehitre, zdi se, kot da pisec želi čimprej preiti na naslednjo temo. Poglavja so kratka in knjiga kot celota deluje, kakor da je sestavljena iz člankov. Zaznati je še nekaj manevrskega prostora, da bi lahko bila sestavljena bolj kompaktna celota. Tako nam ob prvem branju lahko uidejo številne zanimive informacije, ki bi si jih bolj zapomnili, če bi bile bolje urejene in razporejene.
Čar knjige je v umerjenem gonzo pristopu, ki nas z osebnim pričevanjem vodi v različne analize. Opravljeni so številni intervjuji s predstavnicami in predstavniki civilne družbe, tako da dobimo tudi uvid v njihovo perspektivo. Vse skupaj občasno spominja na poglobljeno reportažo, in najbolje je Veliki Iran obravnavati kot to. Ne kot strokovno politološko ali zgodovinsko analizo, temveč kot dokaj izčrpno novinarsko reportažo s številnimi ekskurzi, torej tudi s številnimi prednostmi in slabostmi, ki jih ta prinaša pri razumevanju neke dežele. Seveda pa je treba izpostaviti tudi izvirnost knjige v slovenskem prostoru, kjer vpogledov v Iran ni ravno veliko.
Iranska oblast je vsekakor avtoritarna, manj pa ji je mogoče očitati razslojevanje.
Zaključimo s pojasnitvijo fraze »tako imenovana«, ki stoji pred besedno zvezo islamska revolucija na začetku pričujoče recenzije. Islamski nauk in zgodnja civilizacija sta v nekaterih pogledih precej nasprotna moderni nacionalni državi, kakršna je tudi Iran. Nacionalna država namreč predpostavlja popolno lastništvo nad zemljo, po kateri se ne moremo gibati brez dovoljena, kar je v nasprotju s Koranom, ki zatrjuje, da je vsa zemlja v Božji lasti, po njej pa je mogoče in celo spodbujeno svobodno gibanje. Tudi teokratska moderna država je v navzkrižju z načelom svobodne izvire veroizpovedi, ki jo prav tako najdemo v Koranu. Združitev verske oblasti in nacionalne države namreč predpostavlja, da ta oblast velja za vse prebivalce, ne glede na to, ali sledijo religiji ali ne. Posvetna in verska oblast sta bili v Osmanskem imperiju stoletja ločeni. Vprašljiva pa je tudi kompatibilnost kapitalizma z islamskim ekonomskim naukom, saj predpostavlja odtujitev produkta dela, dela samega in dobička od tistih, ki proizvajajo, kar je v nasprotju z zgledi preroka, sodobni svetovni sistem pa v veliki meri temelji tudi na obrestih, ki so znotraj islama prepovedane.
To je treba poudariti ob alternativah, ki jih islamske družbe iščejo v sodobnem svetu, a se večinoma le zapletajo v koncepte, ki so islamski civilizaciji v osnovi tuji, s tem pa tudi v krizo vprašanja oblasti, znotraj katere pogosto uberejo pot v avtoritarno oblast in razslojevanje družb. Iranska oblast je vsekakor avtoritarna, manj pa ji je mogoče očitati razslojevanje, saj ji ga je z različnimi ukrepi uspelo do neke mere obvladati.
