Kratki roman Ostani z mano, duša moja plodovitega in mednarodno prepoznavnega slovenskega, ali bolje, prekmurskega romanopisca, kratkoprozaista, pesnika, portretista, scenarista, prevajalca, urednika, fotografa in letošnjega avtorja v fokusu na festivalu Vilenica Dušana Šarotarja je prvič izšel leta 2011. V takratni slovensko-porabski izdaji Ostani z mano, duša moja / Ostani z menov, düša moja sta jo pod okriljem nekdanje murskosoboške založbe Franc-Franc in Zveze Slovencev na Madžarskem v porabščino prestavila Marijana Sukič in Milan Vincetič. Letošnjemu ponatisu zgolj slovenske različice je založba Goga dodala obsežen sklop avtorjevih značilno črno-belih fotografij, ki jih Šarotar sicer objavlja v svojih delih od novelistične zbirke Nostalgija naprej. Povedal je, da niso slikovni komentar ali dokazno gradivo zapisanega, temveč jih v lastna dela vključuje kot enakovreden element. Zato se je Šarotarjevim fotografijam nemogoče intenzivneje približati brez njihove umestitve v avtorjev književni opus; šele poznavanje književnih del omogoča tudi globlje občutenje fotografij.
Samosvoj umetnik, čigar samohodno, vase zaobrnjeno, molovsko in nekako počasno pisavo pogosto navdihujeta dve pokrajini. Melanholična panonska ravnica z visokimi topoli, nepokošenimi akacijevimi gaji, prašnimi cestami, lenobno vodo ter pokončnim šašem ob njej in neimenovani, od sveta pozabljeni jadranski otok s skrhanimi zidovi zapuščenih kamnitih hiš in prostranimi oljčnimi nasadi za njimi. Še intenzivneje pa popotovanje po Šarotarjevih liričnih literarnih pejsažih napeljuje na misel, da njegova pisava ubeseduje nevidno notranjo krajino, ki jo avtor imenuje občutek ali duša, s katero zarisuje vmesno polje med vabljivo ujemljivostjo in nenehno izmuzljivostjo, približevanjem in odtekanjem, vseprisotnostjo in minevanjem, resničnostjo in prividom. In v tišini te literature je vseskozi prisotno tudi tisto nedoumljivo in otožno hrepenenje, podobno upočasnjenemu toku reke, ki ugaša, kot neslišno šepetanje brezdanje, široke ravnice ali modre morske gladine, ki z vsakim pišem vetra spreminja pisateljevo čustveno lego.
Samosvoj umetnik, čigar samohodno, vase zaobrnjeno, molovsko in nekako počasno pisavo pogosto navdihujeta dve pokrajini. Melanholična panonska ravnica z visokimi topoli, nepokošenimi akacijevimi gaji, prašnimi cestami, lenobno vodo ter pokončnim šašem ob njej in neimenovani, od sveta pozabljeni jadranski otok s skrhanimi zidovi zapuščenih kamnitih hiš in prostranimi oljčnimi nasadi za njimi.
V to notranjo krajino je pogosto stkana pretresljiva usoda prekmurske judovske skupnosti, ki se je pričela 26. aprila 1944, ko so nacisti odvedli večino prekmurskih Judov v koncentracijska taborišča. Od tam se jih je vrnila zgolj peščica, med njimi tudi avtorjev ded Franz Schwartz, ki mu vnuk že nekaj desetletij izpisuje spoštljiv in ganljiv literarni spomenik.
Iz črne nacistične teme se je vrnilo tudi nekaj avtorjevih literarnih protagonistov, na primer Justa Schön, ki je na predvojnem soboškem kopališču Fazanerija slovela po najlepših skokih v vodo in katere samosvoj portret je Šarotar izrisal v noveli Lastovka v zbirki Nostalgija, pa tudi mladi Žid iz Lendave, ki z lepo Elo iz Šalovec v delu Ostani z mano, duša moja potuje z ladjo v Kanado. Kot sicer v Šarotarjevi prozi je ladja tudi tukaj simbol razbolenega bega in hrepenečega iskanja neznanega, ki bo morda vsaj prividno zmehčalo nepovratno ranjeni duši, povezani z enako usodo prekmurskih Judov tistega časa. Zato ima njuno potovanje več namenov, saj skozi njegovo fotografiranje, da bodo na krovu ostale fotografije, ker ladja mora imeti dušo, in njeno zapisovanje, s katerim se vrača pod tiste oblake, k tistim dušam, poskušata najti izhod iz bolečine, v pozabo.
Poleg porekla ju povezuje tudi zgodba Juliusa Schönauerja, judovskega fotografa iz Šalovec, resnične osebe torej, ki je bil v Auschwitzu, potem ko je po naročilu fotografiral krvava dogajanja, usmrčen. Še prej pa je usmeril fotografski aparat v oblake, kot bi iskal samo še duše, življenje, ki je obupalo nad zemljo.
Iz črne nacistične teme se je vrnilo tudi nekaj avtorjevih literarnih protagonistov.
Kratki roman Ostani z mano, duša moja je Šarotar posvetil osebi, katere vpliv tako na njegovo pisavo kakor najbrž tudi na njegovo fotografijo je poseben in močan. Ne le da je odsev fotografij, nastalih skozi v nebo uperjen fotografski objektiv zaznati tudi v Šarotarjevih posnetkih, s katerimi tiho, potrpežljivo in vešče gradi samosvojo umetnino, šalovski fotograf židovskega rodu Julij (Gyula) Schönauer, rojen leta 1894 v Lipovcih, nastopi tudi v kasnejši Zvezdni karti kot eden osrednjih protagonistov. Tam je družinski prijatelj Schwartzevih in oče deklice Helene – prijateljice dečka Evgena Schwartza –, ki zaman čaka na njegov prvi violinski koncert. Tisto noč je namreč mili zvok violine zamenjalo težko škripanje vlaka, potem ko so v njegove vagone strpali večino tamkajšnjega prebivalstva in ga po nekaj vmesnih postajah odpeljali v smrt.
Izjemno tenkočutno izpisano ljubezensko zgodbo Ostani z mano, duša moja najprej uvede avtorjev pripis o naključnem najdenju nekega kovčka z zapisi na steklu, kar se prelije v literarizirane misli fotografa. Ob zavedanju odhoda že sežejo onkraj, a vedo, da so za vselej pripete na tisto občutenje, ki ne bo nikdar izgubljeno, na občutenje duše. Osrednja protagonista se spominjata fotografa Schönauerja vsak s svojo izkušnjo, ona pred vojno v njegovem ateljeju, kamor sta jo kot poslednji (predbožični) dar pripeljala temno prihodnost sluteča starša in zaradi česar nebo zanjo kljub bolečim izgubam nikoli ne bo več prazno, on iz srečanja v Auschwitzu, kjer sta se v iskanju duš skupaj zazirala v nebo in kjer je po fotografovi usmrtitvi moral uničiti vse fotografije, da bi za vselej izginile sledi nadčloveško krutih nacističnih dejanj. Prva izdaja romana prinaša tudi fotografiji Julija Schönauerja iz leta 1936, portreta neznanega mladega dekleta in mladega moža, ki simbolno predstavljata v romanu popisano srečanje dveh mladih ljudi. Gre za tehniko fotografskega zapisa na steklo, ki jo je fotograf pri svojem delu pogosto uporabljal.
Izjemno tenkočutno izpisano ljubezensko zgodbo Ostani z mano, duša moja najprej uvede avtorjev pripis o naključnem najdenju nekega kovčka z zapisi na steklu, kar se prelije v literarizirane misli fotografa.
Protagonistoma je skupna tudi naslovna sintagma dela, ki je leta 2011 že posta(ja)la središče Šarotarjeve proze. Iskanje duše, katere zavedanje je v obeh vzpostavil prav iskalec duš, ki jih je poskušal ujeti skozi fotografski objektiv, ni pomenilo zgolj iskanja sorodne duše, ki sta jo razbolena iskalca za kratek čas drug v drugem sicer res našla, temveč predvsem iskanje v grozotah vojne izgubljene lastne duše.
Oda fotografu, ki jo je Šarotar izpisal v tem delu in s katerim se po Biljardu v Dobrayu (2007), novelah Haustor in Lastovka iz Nostalgije (2010) ter Zvezdni karti (2021) znova pridružuje pisateljem, ki s svojimi deli svarijo pred pozabljenjem najtemnejšega poglavja zgodovine, je hkrati tudi ena najlepših ljubezenskih zgodb ne le pisateljevega opusa, temveč sodobne slovenske proze nasploh. V celoti izpisana z gledišča spominjanja, s pogledi nazaj, ki odstirajo tako dragocene kakor boleče izkušnje, za zmeraj vraščene v dvoje mladih ljudi, podobno kot avtorjeva ostala dela razkriva njegovo najznačilnejšo in najdragocenejšo razsežnost pisanja, (iskanja) duše. Slednja zasije kljub bolečini, s katero so prestreljeni osrednji protagonisti, kot tisto neodjenljivo, ki ostane tudi potem, ko je ladja že zasidrana in se Ela skrivnostno izgubi v beli svetlobi, v lesketu sonca v morju, ki jo obdaja.
