»Dva tedna potem, ko je Alice Espanet – domnevno – umorila svoja dojenčka, je bil dogodek za medije in zgledne državljane le še bled spomin,« zapiše v romanu Matere ne (založba Malinc, 2023) baskovska pisateljica Katixa Agirre (1981). Na drugem koncu, daleč od hiše v vasi Armentia, kjer so ostale le še uvele rože in plišasti medvedki, je neka druga mati, pisateljica, ki je v trenutku detomora, o katerem poročajo mediji, ujeta na odprtem oddelku za rizično nosečnost. Nenadoma se zave, da je »neusmiljeno in premaknjeno domnevno morilko svojih otrok« poznala. Čeprav je tedaj Alice Espanet nosila drugo ime, se nova mati začne identificirati s to tragedijo …
Kljub precej dramatičnemu vstopu v temo materinstva, kjer na eni strani vidimo telo, ki je pravkar rodilo, šivan presredek, vnete bradavice, prestani »živalski napor«, na drugi pa medijsko podobo sodobne Medeje, ki je v banji utopila dvojčka, roman v ospredje ne postavlja same grozljivosti detomora. Pripovedovalka, katere telo je po porodu še vedno poškodovano (ali je boljši izraz raztelešeno?), se odloči, da bo napisala roman o detomoru – knjigo, ki je preplet izmišljenih zapletov in zgodovinskih faktov. Postavi si vprašanje, kdo je sposoben umoriti dojenčka, svoja lastna nežna in nebogljena otroka, ki ju je s takšnim trudom prinesla na ta svet, in to na najhladnejši in najokrutnejši način.
Na začetku na novo porojena mati-pripovedovalka torej do storilke občuti ambivalenten odnos. Na eni strani jo vidi kot nestanovitno, narcistično, egocentrično, po drugi pa jo ta »nezmožnost« biti mati na čuden način privlači. Zasluti nemir in besnenje druge ženske in ga sooči z lastno izkušnjo materinstva. Ena glavnih nalog, ki si jih pripovedovalka postavi, ni, kako stilizirati nasilje nad otroki, kakor so zapisali v The New York Timesu (avgusta 2022), pač pa kako o tej občutljivi temi sploh pisati. Delno se tega loti s citati iz filmskega sveta, izjavami znanih osebnosti, ki jih izpiše na začetku določenega poglavja, pa tudi z zasledovanjem mitov iz preteklosti, kakor tudi zgodb o ženskah, ki so bodisi umorile svoje otroke bodisi jih zapustile, bile obtožene, da so slabe matere; pisateljica se pri tem analitičnem pristopu sklicuje tako na špansko pisateljico Lauro Freixas kot na ameriško pesnico in esejistko Adrienne Rich, če navedemo samo dve, ki ju v spremnem zapisu omenja tudi Gemma Santiago Alonso.
Pripovedovalka si postavi vprašanje, kdo je sposoben umoriti dojenčka, svoja lastna nežna in nebogljena otroka, ki ju je s takšnim trudom prinesla na ta svet, in to na najhladnejši in najokrutnejši način.
Vloga matere, ki požre vse druge identitete
Linija, ki jo ohranja tudi baskovska pisateljica, vsaj na uvodnih straneh, je razumevanje materinstva kot telesne izkušnje. Toda ne glede na to, kako zelo si pripovedovalka želi, da bi bilo rojstvo njena edinstvena izkušnja, se začenja soočati s pogledom, projekcijami drugih. Ne samo da je telesno poškodovana, pač pa začenja tudi privzemati svoj »drugi jaz«, postaja objekt, odrinjen na družbeni rob. Ta proces se sicer začenja že v času nosečnosti. Prizor, v katerem sodelavcem sporoči, da je noseča, je tragikomičen. Ne briga jih, da je avtorica kateregakoli romana, navdušenje izkažejo le, ko se prikaže z nosečniškim trebuščkom: »Domnevam, da je bila to posledica našega nizkega naravnega prirastka. Knjige pa so se, nasprotno, množile brez nadzora: bile so prava kuga.«
Določena oblika pogleda na novo mater, ki je hkrati tudi pisateljica, v romanu Katixe Agirre kaže, kako vloga matere požre vse druge identitete. Vloge pisateljice, delavke, žene, hčerke, »tiste, ki se je gola kopala v vodnjaku na Trafalgar Square«, ostanejo v preteklosti, ali kot pravi, v izgnanstvu. Pripovedovalka na srečo prejme klic baskovske vlade. Sporočijo ji, da je prejela nagrado za svoj zadnji roman. Tako se s pomočjo denarne nagrade odloči za neplačani dopust in pisanje knjige. Na ta način začne ponovno sestavljati svoj jaz ter se odpravi, kar je prav tako pomembno, na pot razumevanja, kaj se je zgodilo z detomorilko Alice.
Prizor, v katerem sodelavcem sporoči, da je noseča, je tragikomičen. Ne briga jih, da je avtorica kateregakoli romana, navdušenje izkažejo le, ko se prikaže z nosečniškim trebuščkom.
»Matere ne pišejo, temveč so napisane«
Odlika knjige Katixe Agirre je zagotovo frontalno soočenje s »pogledom«, ki aludira, da matere ne obstajajo in da jim je odvzeta identiteta. Čeprav je prvi predmet te konfrontacije telo, okrog njega pisateljica zgradi negotovost, tudi v odnosu do partnerja, kasneje vidimo, tudi iz navedka Susan Suleiman, ki ga Katixa Agirre uporabi na začetku enega od poglavij, da »matere ne pišejo, temveč so napisane«. Pisanje romana zanjo pomeni rešilno bilko; pripovedovalka zdaj ni več samo pisateljica, pač pa je tudi mati. Nenadoma se mora, kot pravi Gemma Santiago Alonso, »naučiti sobivati z dvema temeljnima glagola svoje nove identitete: vzgajati in ustvarjati«.
Roman Matere ne je nekakšno pisanje v nastajanju. Pomembno je, kako se razbremeniti patriarhalnega bremena, ki materinstvo obravnava, kot pravi Laura Freixas, »ne kot človeški in kulturni proces, temveč kot nekaj, kar je izvzeto iz kulture, kot nekaj zgolj biološkega, čustvenega in idealiziranega, v vseh primerih pa brezosebnega, kot da bi bila vsa materinstva enaka, kot da matere sploh ne bi bile osebe, temveč vozila ali posode«. Tu se v pripovedi pojavi tudi besedica odgovornost, ki pa jo pripovedovalka izpostavlja samo toliko, kolikor gre za sodobni izum, in jo mora bralec sam razbrati. Pripovedovalka je seveda odgovorna za pravkar rojenega otroka, tako kot je detomorilka odgovorna za umor ali uboj svojih dvojčkov. Hkrati pa so matere ravno zaradi patriarhalnih projekcij odgovorne za nekakšno čudežno bistvo materinstva, za nekaj, zaradi česar naj bi se bile – v imenu otroka – sposobne odpovedati vsemu drugemu, za dejanja vseh drugih mater, za svojo »raso«, za svoje predhodnice in tudi tiste, ki bodo matere šele postale.
Storilka, ki ne govori sama zase
Pripovedovalka je v podajanju primerov, predvsem iz sodobne pop kulture, inovativna. »Preden sem postala mati, sem v obdobju absurdne idealizacije slišala zgodbe o materah, ki so zapustile svoje otroke, ali pa sem to videla v kakšnem filmu, in zame je bilo to povsem nepojmljivo,« pravi prijateljica. In potem navrže primer iz Kubrickovega filma Široko zaprte oči. Prizor, v katerem Nicole Kidman možu prizna, da bi se bila sposobna odpovedati vsemu, možu, hčerki, vsej svoji prihodnosti, če bi jo moški, ki ga je srečala prejšnje poletje, to prosil, je simptomatičen. Tom Cruise se nato v vlogi moža besen potika po mestu in konča v orgiji, »ker je moral slišati nekaj, kar bi vsaka mati, vsaka ženska, lahko mislila večkrat v življenju«. Pripovedovalka torej šele v pogovoru s prijateljico prizna, da se ji zdijo precej verjetne matere, ki v določenih okoliščinah zapustijo otroka. So pa tudi takšne, kakršna je bila Sylvia Plath, ki vse skupaj končajo. Zgodba o pesničinem samomoru je nasprotna tisti, ki jo zasleduje in skuša v roman uloviti pripovedovalka. V biografiji Sylvie Plath, zapiše, ni bilo nobenega namiga o tem, kar bi vsaj malo spominjalo na poporodno depresijo. Rojstvo otrok je pesničino življenje napolnilo s srečo. Kasneje se je z možem, prav tako pesnikom Tedom Hughesom, dogovorila o varstvu otrok, se zaprla v studio in pisala. »Takoj po porodu drugega otroka je napisala Ariel, svoje najbolj znano delo.«
Pripovedovalka celo pravi, da jo vrstice Sylvie Plath, zapisane v pismu materi leta 1962, navdajajo z občudovanjem in sramom: »Dopoldne mi počasi uspeva preživeti dve uri in pol v svoji delovni sobi in upam, da se bo ta čas podaljšal na štiri ure, ko bom imela dovolj moči, da bom lahko vstala ob šestih […].«
»Preden sem postala mati, sem v obdobju absurdne idealizacije slišala zgodbe o materah, ki so zapustile svoje otroke, ali pa sem to videla v kakšnem filmu, in zame je bilo to povsem nepojmljivo.«
Toda samo vprašanje, zakaj je Sylvia Plath naredila samomor, pripovedovalka pušča odprto, kakor tudi vprašanje, čemu je Alice utopila dvojčka. Pripovedovalka ima do storilke dvojni odnos. Njeno dejanje ji kljub poskusu identifikacije do konca ostane nerazumljivo. O tem govori tudi način pripovedi – Katixa Agirre storilki ne dopusti govoriti, kakor je Marie NDiaye storila v romanu Moje je maščevanje (La vengeance m’appartient, Cankarjeva založba, 2022, prevod Suzana Koncut), kjer prisluhnemo monologu Marlyne Principaux, morilke treh otrok. Odvetnica, ena od pripovedovalk, svojo stranko obišče v zaporu, a tam namesto na pošast naleti na mirno in s sabo spravljeno žensko, ki noče pravne zaščite in si želi, da bi jo mož nehal obiskovati. Razloga, zakaj je storila zločin, podobno kot v romanu Katixe Agirre ne izvemo, ostanejo nam le izmuzljivi indici. Pretirano podrejena ženska v romanu Marie NDiaye je izvedla Medejino dejanje, čeprav ga sama ne razume tako, pač pa v monologu pojasni, da si je prizadevala ustreči vsem družbenim zahtevam, možu, biti idealna mati, nenadoma izgovarja svoj »ampak«. Njen nasprotnik je mož Gilles Principaux, ki ga vendar ljubi in mu je zaradi ljubezni patološko podrejena; na patologijo pokoravanja je nenadoma odgovorila s patologijo zločina.
V romanu Matere ne nimamo opravka z uporom posameznemu moškemu, bolj gre za upor v družbenem smislu. Pripovedovalka preizprašuje patriarhalni koncept, »da bi ga opomenila v osebni in individualni izvedbi samotnega striptiza«, kot piše Gemma Santiago Alonso. Pripovedovalka se torej ogleduje v odsevu Alice, da bi našla izhod iz lastne raztelešenosti.
Današnji moški, ki prevzemajo vlogo Medeje
Pripovedovalka se v romanu Matere ne postavi v vlogo raziskovalke, ob čemer pa proizvaja kompleksne in mnogotere pomene. Roman je tudi žanrsko raznolik, vanj so vključene esejistične pasaže, črnokroniško poročanje o umoru, navedki pisateljic, ki so materinstvo razumele na svojstven način, ter celo intervju, kronika sojenja detomorilki in znotraj tega – v poglavju Pobijanje otrok – govor pred poroto, kjer se med drugim predstavi zgodovinski vidik. »Najboljše, kar lahko storite, je, da se nehate zgražati,« pravi storilkina obramba. Otroke, dojenčke, novorojenčke so vedno ubijali. Odgovor tiči v tem, da je otroke lahko ubijati. Ker so majhni in šibki. Nenazadnje je bila skozi stoletje najučinkovitejša metoda nadzora rojstev detomor: »V starem Rimu je družina, ki je želela posvojiti otroka, vedela, da lahko gre na smetišče; tam je bilo vedno veliko novorojenčkov in z malo sreče so lahko našli še živega.«
Od tega splošnejšega historičnega pogleda obramba preide h konkretnejšemu; izvemo, kako je detomor razumljen v okvirih španske zakonodaje: »Detomor namreč ne more biti enak umoru, še posebej, če ga stori mati.« Storilkino dejanje je relativizirano tudi v luči dejstva, da danes množično pobijajo otroke v Gazi. Omenijo fotografijo triletnega dečka, ki se je utopil na plaži, kar je stisko beguncev pripeljalo na prve strani časopisov. »Vendar se zaradi tega evropski zidovi niso odprli, razen morda majhne razpoke, ki pa se je kmalu vnovič zaprla,« pravi odvetnica. Sodobne interpretacije Medeje, ki govorijo o konfliktu med moškim in ženskim principom, mečejo senco na moške, ki dandanašnji privzemajo vlogo Medeje: »V zadnjem desetletju je v Španiji več kot petdeset moških v ločitvenih postopkih ubilo svoje otroke v upanju, da bodo s tem za vedno uničili mater.« Primer Kanade je osupljiv – detomor je nekakšna pravna izjema; kanadska mati, ki ubije svojega otroka, mlajšega od enega leta, mora samo predložiti dokaz o duševni motnji, karkoli, kar potrjuje, da je zaradi nosečnosti, poroda ali dojenja obnemogla, in je oproščena. Obramba se v romanu pravzaprav opira na podobno – ker je obdolženka bila ujeta na delu, odvetniki razpolagajo le še s karto norosti.
»V zadnjem desetletju je v Španiji več kot petdeset moških v ločitvenih postopkih ubilo svoje otroke v upanju, da bodo s tem za vedno uničili mater.«
Tožilstvo se loti drugačne interpretacije detomora. »Tudi matere niso vedno takšne, kot so nam povedali. Mati je lahko okrutna. Če bi mislili drugače, bi se uklonili staromodnim predsodkom o ženskosti. Ni nujno, da je materina okrutnost vedno povezana z norostjo,« pravi tožilka. In potem: »Gospe in gospodje, v imenu feminizma in kot ženska kategorično zavračam to idejo.«
Najboljši del knjige je posvečen razmišljanju o smrti
Pripovedovalko razočara proces, ki ga razume kot tekmovanje v pripovedovanju zgodb, kjer je v prednosti finančno bolje podprta zgodba. Razprava je bila nekakšen blef. Ni bilo vrhunca in pripovedovalka ni dobila, kar je iskala. Pri tem ni ključno, kako se izteče sojenje ženski, ki je utopila svoja dvojčka, pač pa je razočaranje po vsej verjetnosti posledica pisateljičine odločitve, da bo zavestno ustvarila manko, vrzel. Ki je zazevala, ko obtoženka ni mogla spregovoriti z lastnim glasom. Najboljši del knjige je tako posvečen pripovedovalkinemu razmišljanju o smrti. Ko umre majhen otrok, pomisli, prevlada smrt: »Smrt je tista, ki za vedno obvisi; smrt je edina zapuščina, ne življenje.« Življenje torej, sploh če ga je odvzel sorodnik, ni dobilo priložnosti.
Vprašanje, katera je resnična junakinja tega romana, je morda celo napačno postavljeno. Bolj gre za vprašanje, na katero stran se postaviti. Na stran življenja ali smrti. Se prepustiti nagonu življenja ali nagonu smrti. Pripovedovalka čuti predvsem nagon do ubesedovanja blatnega področja. »To ni moralna obveznost ali družbena obsodba,« zapiše. »Gre za nekaj veliko bolj osnovnega.«
Vprašanje, katera je resnična junakinja tega romana, je morda celo napačno postavljeno. Bolj gre za vprašanje, na katero stran se postaviti. Na stran življenja ali smrti.
Roman Matere ne je porojen iz določenega pogleda, ki ga pisateljica usmerja vase, v drugega, v svet, vprašanje pa je, ali tudi v tisto nevidno. Pripovedovalka na neki način brezplodno poskuša razumeti tisto bistveno o Alice, pri čemer se poslužuje različnih pristopov; celo prijateljico Léo intervjuva, vendar ne pride dlje od tega, da Alice prikaže kot bulimično in patološko lažnivko. Predvsem pa roman Matere ne dokazuje, da sama ideja slabe ali celo brezbrižne matere (ta tip seveda vključuje ženske, ki sploh nočejo biti matere, vendar se za materinstvo iz različnih razlogov vseeno odločijo) izzove čustvene in predvsem nasprotujoče si odzive. Raziskavi o tem, kaj je materam dovoljeno in kaj ne, kaj bi smele ali morale narediti – tema, ki je vsekakor brezčasna in aktualna, v resnici nimamo česa očitati, saj je struktura »dogodka« razdelana večplastno in celostno. Pa vendarle, roman ne proizvede tiste magije in ga je moč brati šele kot študijo in uvod v roman, ki bi nas tako začaral, da bi ostali brez besed.
