Če ste moški in če se Ingrid Rosenfeld slučajno zaljubi v vas, potem vam pa res bog pomagaj.
Ko bi bil en sam, bi še nekako šlo, pa sta dva: dva manipulanta, grobijana in neomikanca, dva objestneža in ljubimca naše junakinje, dva, ki že nekako potrjujeta pravilo, da se na Ingrid lepijo razne barabe. Oziroma ona nanje. Še dobro zanjo, da je toliko časa vztrajala v samskem stanu, se vdajala zgolj knjigam, poučevanju mladine in lastnim refleksijam ter da je toliko let čuvala svojo nedolžnost, saj bi si ob bolj razuzdanem in manj samozadostnem življenju na svoja ramena gotovo nakopala še kakega podleža.
In vendar, ko to deviško dekle nazadnje vendarle podleže skušnjavam sveta in zagazi v kruto realnost, vzdušje romana kljub občasnim izpadom nasilja ostaja obsenčeno s humorjem in optimizmom. Barbara, ki žalostita našo Ingrid, sta večino časa bolj pomilovanja kot strahu vredna, kar potrjujeta tudi njuni življenjski usodi, zaznamovani z vsesplošnim propadom in celo iskrenim kesanjem nad lastnimi grehi. Grobijana sta torej deležna kazni za svoje grehe, Ingrid pa ostaja sicer resda sama, a povsem srečna in zadovoljna. Zgodba se tako bere zlasti kot pričevanje o neomajni veri v življenje, ki jo Ingrid črpa iz svojega navdušenja nad literaturo. Sodeč po navajanju naslovov del je Ingrid prebrala zadovoljivo število knjig, iz njih pa odnesla predvsem svojevrstno življenjsko vodilo: vsak naj se briga zase in najde svojo srečo.
Naslovi knjig se Ingrid nemalokrat dobesedno usipajo iz rokava, vprašanje pa je, v kolikšni meri ta gola naštevanja del navdušujejo tudi bralca romana: in res je, da so jo napolnile drame Ajshila Vklenjeni Prometej, Aristofana Ptiči, Isaaka Bablja Zaton, Samuela Becketta Čakajoč Godota in Srečni dnevi, Iva Brešana Predstava Hamleta v Mrduši Donji, Alberta Camusa Nesporazum in Kaligula, Cankarjeve Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Hlapci in Lepa Vida … Res pa je, da se omenjena naštevanja znajo razviti tudi v refleksije o prebranem, bolje rečeno, v slavospeveumetnikom, denimo Ettoreju Schmitzu oz. Italu Svevu, Alešu Debeljaku, Boštjanu Seliškarju ipd.
Dejstvo, da je romanopisec tudi pesnik, je precej očitno. Vsaj pozorne bralce bodo v oči hitro zbodle nekatere od svojevrstnih primer in metafor, ki so bile pogosto že uporabljene v prejšnjih treh romanih. Če torej nekaj teče, kot bi bilo z lubrikantom namazano, če je nekdo samo na ošvrk kakršen koli že ali če na svojem obrazu nima očal preteklosti, gre pač za besedne zveze, na katere se je bolje navaditi, četudi marsikdaj delujejo prisiljeno. Kot denimo moški, ki svoj odsev v ogledalu primerja z endemičnim kajmanom.
In medtem ko se mi takole zapletamo v metafore, se Ingrid sama, kot že rečeno, skorajda cel roman neomajno in pokončno bori z lastnimi tegobami; solze, prelite pod rokami zlobnih krvnikov, torej njenih dveh ljubimcev, so hitro posušene in življenje se odvija naprej. Njenega optimizma ne uspejo porušiti niti osamljenost, boleča nosečnost, nenadejani splav ali spoznanje, da je bil do nedavnega skrajno nežni in ljubeči Kolar dejansko kriminalec. Lik Ingrid Rosenfeld pa doseže edinstven epilog v zaključku romana, kjer skupaj z materjo Tinkaro nastopa že kot napol blaženo bitje: Sosedje v Skaručni govorijo, da mrak, ki visi v drevju in ponoči pogosto vrta v možgane spečih, izgine, kadar pomislijo na profesorico Ingrid Rosenfeld. Kar spuhti in jih ozdravi strahov in skrbi, zato imajo v Skaručni Ingrid za prinašalko miru in ljubezni. Ingrid Rosenfeld in Tinkara Vipotnik sta ženski, ki sta gotovo v sorodu s pticami in vetrom, z valovi in obzorjem, ženski čiste, globoke in jasne ljubezni, ženski, ki ne prodajata cenenih modrosti in stoletnih klišejskih abot.
Za vsak primer pa se, ko bi se le našel kak omejenec, ki bi vendarle ne videl sicer že dovolj očitnega sporočila romana, in pa zato, da bi vsem rahločutnim še bolj ganil srca, oglasi pisatelj ter nas za piko na i tudi sam sklene nekoliko razsvetliti: Brezdomci smo, ki pa lahko najdemo dom v sebi, majhno, toplo in varno gnezdo mentalnega spokoja, le poiskati ga je treba, se ukvarjati s seboj, in tako bomo drug drugemu najbolj pomagali, kajti ljubezni in miru je v kozmosu dovolj za vse, in tvoja ljubezen so lahko samo knjige, vrt, cesta, nebo, morje, valovi …
Ob pravkar navedenih filozofskih mislih je treba reči, da tovrstna moraliziranja ne otežujejo tega sicer hitro berljivega romana. Kljub šele nedavni izdaji je moj, izposojen v knjižnici, že dodobra polit s kavo in ponekod podčrtan, kar vsekakor dokazuje, da je med bralci sprejet in oboževan. In to je v vsakem primeru pohvale vredno.
Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld. Ljubljana: Študentska založba, 2013. 187 str., 27,00 €.
