Intelektualec brez integritete
Prvo polovico dvajsetega stoletja je evropsko civilizacijo zaznamovalo, kot je v svojčas slavnem delu La trahison des clercs (1927) utemeljeval francoski pisatelj in filozof Julien Benda, »izdajstvo inteligentov«. Intelektualci, umetniki in razumniki vseh dežel so se namesto kritični presoji predajali slepim in iracionalnim političnim strastem, zlasti politični strasti nacionalizma. Med »inteligente«, ki so zagrešili izdajstvo zoper poklicanost intelektualcev, nedvomno sodi tudi italijanski novinar, pisatelj, dramatik in režiser Curzio Malaparte.
Malaparte, čigar pravo ime je bilo Kurt Erich Suckert, je bil italijanski materi in nemškemu očetu rojen leta 1898 v Toskani. V mladosti je bil militanten republikanec, v prvi svetovni vojni se je še mladoleten bojeval kot prostovoljec garibaldinec, si prislužil več odlikovanj, napredoval v stotnika 5. alpinskega polka, v povojnem izbruhu novega italijanskega nacionalizma pa je poitalijančil svoje ime in privzel inverzno obliko italijanskega priimka velikega korziškega vojskovodje – Napoleona Bonaparteja.
Malaparte, kar pomeni tistega, ki je na »slabi strani«, se je kot član Fašistične nacionalne stranke udeležil Mussolinijevega Pohoda na Rim (1922), »državnega udara«, s katerim so fašisti ne toliko strmoglavili, kolikor so simbolično zahtevali oblast. Malaparte je v pohodu sodeloval kot kapetan firenškega »rasa« Tulia Tamburinija, ki je s svojimi skvadrami pripadal trdi liniji fašizma, imenovani intransigenti, ki jo opredeljuje brezkompromisna uporaba nasilja kot poglavitnega sredstva za dosego političnih ciljev.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Malaparte s sodelavci ustanovil najprej profašistični časnik La Conquista dello Stato, zatem pa z Massijem Bontempellijem literarno revijo »900«, Cahiers d’Italie et d’Europe. Revija je kljub začetnim objavam dadaistov, nadrealistov ter prevodov Joyca, Čehova, Tolstoja in Virginie Woolf kmalu postala sestavni del obrobnega antiburžujskega fašističnega kulturnega gibanja Strapaese, ki si je z vnašanjem provincionalnih, domačijskih in regionalnih vzorov v umetnost in kulturo prizadevalo razviti »ideologijo v smeri mita podeželja« (Andrea Righi). Reviji 900 je pomembno vlogo v literarno zgodovini pridal Bontempelli, ki je v njej prvi definiral »magični realizem« v literaturi.
Malaparte je deloval tudi kot urednik nekaterih drugih časnikov in profašističnih publikacij, od 1928–1931 je urejal časnik La Stampa, ki je po letu 1926 pa vse do konca fašistične vladavine deloval kot fašistično propagandno trobilo. V teh funkcijah je bil, kot pravi zgodovinar A. J. DeGrand, »aktiven pri ustvarjanju kulta Mussolinija kakor tudi pri izdelavi svoje zelo personalizirane inačice fašizma«. Po Malapartejevem samosvojem pojmovanju je fašizem revolucionarno in posamezniku naklonjeno individualistično in ne kolektivistično gibanje, kot sta uradno fašistično doktrino kasneje opredelila Mussolini in »filozof fašizma« Giovanni Gentile: »Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej.« Svoje poglede je Malaparte razvijal že v prvencu Viva Caporetto!; La rivolta dei santi maledetti (1921), ko je med drugim zapisal, da moramo fašizem razumeti »ne le kot individualistični revolt, ampak kot revolucijo, usmerjeno v osvoboditev italijanskega naroda od tiranije političnih in ekonomskih teorij«. Propagandna ideja fašizma kot revolucionarnega gibanja, ki naj bi v temeljih preoblikovalo celotno družbo – čeprav je fašizem v osnovi reakcionarna doktrina, ki zavrača liberalno dediščino razsvetljenstva in »duha francoske revolucije« ter mitizira rimljansko preteklost –, opredeljuje tudi Tehniko državnega udara (1931). Malapartejevi bolj znani in priznani deli sta temno magično-realistična romana Koža in Kaputt, ki sta v prevodu izšla pri Cankarjevi založbi.
Piero Gobetti (1901–1926), radikalni liberalec in od samega začetka neustrašen protifašist, je literarno nadarjenega Malaparteja oklical za »najboljše pero fašizma«; neprimerljivo intelektualno prodornejši in plodnejši Gobetti, ki je liberalizem zasnoval kot La Rivoluzione Liberale, teorijo liberalne revolucije, je pri petindvajsetih letih umrl za posledicami surovega napada fašističnih skvadristov. Tudi njihov ideološki sopotnik Malaparte, ki mu je velikodušni Gobetti kljub nepremostljivemu vrednotenjskemu razhajanju med njima pogosto nudil objavni prostor, je padel v nemilost pri fašističnih veljakih. Zlasti pri quadrumviru Pohoda na Rim, »rasu Ferrare« in dučejevem »zakonitem dediču« Italu Balbu, ki ga je Malaparte zasmehoval in obtožil korupcije, na tožnikovo nesrečo brezuspešno. Maščevalni Balbo je urgiral pri dučeju in Tehnika državnega udara (1931) je obveljalaza prikladen izgovor za izključitev avtorja iz fašistične stranke in za obsodbo na »pet let pregnanstva na Lipariju zaradi ‘protifašističnih manifestacij’ v tujini«.
S to knjigo se je Malaparte zameril tudi »debelemu in nadutemu Avstrijcu s pristriženimi brki pod nosom«, saj ga je psihobiografsko označil za – in to je ena najstrahotnejših transgresij znotraj fašističnega imaginarija, v katerega ostaja avtor vseskozi vpet – žensko: »Hitler je diktator, je ženska, ki si jo dežela zasluži. […] V resnici je Hitler ženskega duha. Njegov razum, častihlepje in tudi njegova volja ne razkrivajo nič moškega. Je šibak mož, ki se zateka k nasilju, da bi prikril svoje pomanjkanje energije, svoje nenavadne hibe, svoj bolestni egoizem in svoj prazni napuh.«
Malaparte se je v razpravi že deloma distanciral od fašizma in se približal simpatiziranju s parlamentarno demokracijo (»Fašizem je bilo treba zadušiti, ko je bil še čas, ga prepovedati že na začetku, ga zlomiti z orožjem, kot so zlomili D’Annunzia.«), a je s flagrantno naklonjenostjo vseeno opisoval fašistično stremljenje po oblasti in pomagal popularizirati propagandni »mit Pohoda na Rim« kot revolucionarnega zrušenja države z zgolj neuklonljivo silo in močjo fašističnega telesa. Danes z gotovostjo vemo, da bi tedanja liberalna vlada, ki ji je ministroval Luigi Facta, lahko brez večjih težav strla fašistične demonstracije, vendar je protiudaru nasprotoval italijanski kralj Viktor Emanuel III. Da bi monarhijo in status quo zaščitil pred grožnjo socialističnih in komunističnih zahtev po koreniti spremembi, je že dan po maršu Mussolinija postavil za ministrskega predsednika z vsemi pooblastili in tako omogočil dvajsetletno strahovlado italijanskega fašizma.
Malaparte je bil na otoku Lipari obsojen na pet let hišnega pripora, a se je že po sedmih mesecih na posredovanje Mussolinijevega svaka Cianija preselil najprej na bolj obljuden otok Ischia, nato pa v počitniško obmorsko mestece Forte dei Marmi, »kjer je živel v vili s [svojim psom] Febom, se zabaval, uporabljal vladno Alfa-Romeo in objavljal satirične članke pod psevdonimom Candido« (Bruce Chatwin). Med drugo svetovno vojno je bil vojni dopisnik za tedaj fašistični časnik Corriere della Sera, po Mussolinijev padcu pa je deloval kot uradnik za zvezo med ameriško in italijansko zavezniško vojsko. Po vojni se je oddaljil od liberalizma, izpričanega v predgovoru Svobodi je treba vedno stopiti v bran, ki ga je napisal k italijanski drugi izdaji leta 1948, in postal komunist, kasneje pa tudi katolik. Zaradi burnih preobrazb svojih političnih stališč (nacionalizem, fašizem, liberalizem, maoizem, katolicizem) se je Malaparteja prijel vzdevek »don Camaleón«, kakor je kasneje poimenoval svoj roman.
Tehnika brez zgodovine
Tehnika državnega udara izhaja iz ključnega preobrata, ki bi naj, kot je zmotno verjel Malaparte, pomenil novo paradigmo v obravnavi državnih udarov. To velikokrat izpostavljeno izhodišče se glasi, da »vprašanje osvojitve in obrambe države ni politično, temveč tehnično vprašanje«. Ta teza ne govori o tem, da so pretekli teoretiki in praktiki zanemarjali tehnične aspekte, nujne za uspešno uzurpacijo oblasti oziroma za učinkovito obrambo pred uzurpatorji, in da avtor osvetljuje spregledano. Ne, za temelj svojega premisleka Malaparte postavi popolnoma ahistoricistično in redukcionistično domnevo, da politični, socialni, ekonomski, zgodovinski, demografsko-psihološki oziroma vsakršni izventehnični dejavniki ne igrajo prav nobene vloge pri izvedbi oziroma preprečitvi državnega udara, prevzema oblasti, revolucije. »Okoliščine, primerne za državni udar, niso nujno politične ali socialne narave in podobno niso odvisne od splošnih razmer v deželi«, samovoljno predpostavi avtor in zaključi z nič manj nenavadno trditvijo: »Tehnika revolucije, ki jo je oktobra 1917 v Peterburgu uporabil Trocki, da bi se povzpel na oblast, bi prinesla enake rezultate, če bi jo uporabili v Švici ali na Nizozemskem.« Za polastitev oblasti v katerikoli državi oziroma kar za izvedbo revolucije je po mnenju Malaparteja dovolj poznavanje in uporaba prave tehnike, ki po nekem nerazloženem ključu deluje vsepovsod in neodvisno tako od predhodnih razmer v državi kot od sinhronih družbenih dejavnikov. Temu primerno Malapartejevo tehniko udara poznavalec zgodovine fašizma Adrian Lyttelton zavrne »kot vrsto magije, učinkovite v vseh zgodovinskih okoliščinah«. Avtorjev preobrat iz družbenega in političnega na sfero tehničnega tako ne pomeni paradigmatskega premika, ampak predvsem nazadovanje na predznanstveno misel; sorodno fiksaciji skvadristov na nasilje je tudi Malaparte podredil vso materialno in idealno stvarnost enemu maliku – tehnicizmu. Pisatelj in antifašistični intelektualec Carlo Levi je glede Malapartejevega ahistoricizma kot tudi njegovega nerazlikovanja med revolucijo in državnim udarom pripomnil, da je v knjigi vsa materialna realnost revolucionarnega dogajanja zvedena na prazno operacijo, saj »revolucija postane prevzem oblasti, nato pa prevzem oblasti postane tehnika državnega udara«.
Malapartejeva razprava ima zaradi preteklega vpliva na večji poudarek na tehnične, taktične, operativne vidike prevzemov oblasti svoje mesto nekje na obrobju družbenih ved, a se po relevantnosti znotraj interdisciplinarnih področij sociologije, kamor bi jo lahko pogojno umestili, še zdaleč ne približa tedaj uveljavljeni italijanski šoli elitizma, ki ji pripadajo Vilfredo Pareto (teorija izmenjavanja elit), Gaetano Mosca (teorija političnega razreda) in Robert Michels (železni zakon oligarhije) – italijanski velikani sociologije in politične teorije, katerih niti enega dela še ni prevedenega v slovenski jezik.
Malaparte, izhajajoč iz nevzdržne pozicije, v svoji razpravi primerja prevzeme in poskuse osvajanj oblasti »katilincev z desnice in levice«, poskus Piłsudskega na Poljskem, Primo de Rivera v Španiji, Mussolinijevega v Italiji, Kappov puč in Hitlerjev vzpon na oblast v Nemčiji, Trockijevo strmoglavljenje začasne vlade Kerenskega in 18. brumaire. »Katilinci«, poimenovani po zarotniku proti Rimski republiki Katilini, o čigar spodleteli zaroto poroča starorimski zgodovinar Salustij v Vojni s Katilinu (zbrano v delu Vojna in prevrat, MK, 1963), so stranke kakršnihkoli že političnih opredelitev, ki bi »rade vprašanje države prenesle [iz parlamentarnega] na revolucionarni teren«. Tu pa se pokaže še ena šibkost avtorjevega, tudi sicer slabo razdelanega konceptualnega aparata, saj niso vsi državni udari revolucije, zato teren delovanja reakcionarnih pučistov ne more biti revolucionaren, čeprav je izvenparlamentaren in protidemokratičen. Komentar Carla Levija pa drži tudi v obratni smeri, ne le, da Malaparte reducira kompleksnost revolucije na državni udar kot tehnično operacijo, temveč že sam državni udar pojmuje kot revolucijo; angleške izdaje naslov knjige pogosto prevajajo kot the technique of revolution, »tehnika revolucije«.
Grobo povzeto so si »katilinci« prizadevali za osvojitev političnega in državnega aparata z oboroženimi vojaškimi ali paravojaškimi silami, tehnike braniteljev države pa so že od Cicerona dalje, ki je na ta način onemogočil Katilino, temeljile na uporabi »klasičnih sistemov policije«. Moderna tehnika protiudara, ki jo, da zatre Kappov puč, prvi uporabi Bauer, zajame uporabo nelegalnih sredstev, kakršna je bila svojčas »splošna stavka«, ki je »temeljno pravilo komunistične taktike«. Tehniki udara in protiudara, se pravi zaščite države pred udarom, sta po Malapartejevem mnenju v komplementarnem razmerju: »Da bi ubranili državo pred poskusom fašistične in komunistične revolucije, je potrebno uporabiti obrambno taktiko, ki temelji prav na načelih, značilnih za taktiko fašistov ali komunistov. Drugače povedano, proti Trockemu se je treba boriti s Trockim, ne pa s Kerenskim torej s sistemi policije. … Hitlerju je treba odgovoriti s Hitlerjem. Da bi se ubranili komunistov in fašistov, se je treba proti njim bojevati na njihovem terenu.«
Najbolj izpopolnjeno tehniko državnega udara avtor prepozna v delovanju Trockega, medtem ko »je Lenin strateg boljševiške revolucije, je taktik državnega udara leta 1917 Trocki«. Katilinci pred Trockijem so se zvečine osredotočali na (z vojaško silo podprto) osvojitev političnega aparata države, Trocki pa se je z majhnimi skupinami inženirjev raje namenil pridobiti nadzor nad ključnimi elementi državne infrastrukture in logistike, nad izpostavami železnice, pošte, telegrafskimi in telefonskimi komunikacijami, pristanišči, državno banko, vodnimi rezervoarji, zalogami živeža, premoga, goriva in drugih nujnih resursov ter vozlišč, nujnih za delovanje družbenega sistema.
Zgodovina brez kritike
Nemajhna težava Malapartejevega prikaza zgodovinskih dogodkov, na podlagi katerih izvaja svojo redukcionistično teorijo, so »netočnosti in pretiravanja«, na kar je, po besedah že omenjenega zgodovinarja Lytteltona, stroka že večkrat opozorila. Prav tako pa nas ne sme presenetiti nezanesljivost Malapartejeve naracije, saj se je avtor raje kot na pisne, preverljive in verodostojne zgodovinske vire zanašal na govorice, dvomljiva, pristranska pričevanja in osebna opažanja, napaberkovana med svojim diplomatskim in novinarskim delom v nekaterih evropskih političnih žariščih. Trocki v Zgodovini ruske revolucije (1932) tako kar posrečeno zapiše, da je Malaparte, ko je »obiskal sovjetsko Moskvo leta 1929, narobe razumel tisto malo, kar je slišal iz druge ali desete roke, in na podlagi tega ustvaril knjigo«.
Marc Bloch v posthumno izdani historiografski klasiki Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic osnovno metodo zgodovinopisja, imenovano »kritiška metoda«, povzame z besedami francoskega zgodovinarja Michela Levassorja: »Duhovno pošteno je, da ne verjameš zlahka in znaš vselej podvomiti.« Tehnika državnega udara ne doseže niti tega osnovnega metodološkega standarda, ki so ga pisanju zgodovine zgodovinarji postavili že v 17. stoletju.
Bralci in bralke bodo najbrž zmotno mislile, da Malapartejevi opisi zgodovinskih dogodkov ustrezajo resnici, saj jih delo, ki bi ga založnik moral opremiti vsaj s spremno besedo, ne seznani z avtorjevim lastnim priznanjem iz povojnih memoarov, in sicer da je Tehnika državnega udara »romantizirano zgodovinsko delo, v katerem so osnovna dejstva točna, a ki vseskozi staplja elemente osebnih izkušenj z elementi fikcije in podrobnostmi iz življenj drugih ljudi«. A ne le to, v memoarih Malaparte o pripovedovalcu Tehnike državnega udara zapiše, da je »protagonist knjige, ki govori v prvi osebi in prevzame vlogo priče pripovedovanih dogodkov in včasih celo vlogo ‘deus ex machina’, […] to, čemur pravijo Francozi ‘literarna oseba, ki imenuje sama sebe Jaz’, vendar ni avtor in je zato ne moremo in ne smemo zamenjati s samim avtorjem«.
Tehnika državnega udara je torej romantizirana oziroma kot delo označi avtor študije o Malaparteju William Hope »alternativna zgodovina«. Delo je mogoče označiti za »fakcijo«, ki jo pripoveduje nezanesljivi pripovedovalec – opravka imamo namreč s fikcijo, ki se prepleta s faktičnostjo, pri čemer pa ni razvidno, kje se končajo zgodovinski fakti in kje se začne fikcija.
Brez spremne besede in še zlasti brez strokovnih opomb, ki bi bralstvo opozarjale na vsakokratne neskladnosti med kolažiranjem individualnih memorij v fiktivno pripoved o preteklosti in sprejetim konsenzom zgodovinarjev o taisti preteklosti – rečeno drugače –, ki bi ločevale avtorjev fikcijski svet od zgodovinskih dejstev, je smiselnost branja Tehnike državnega udara znatno omejena. Založba, ki zmotno meni, da je Malapartejevo delo »kritična analiza oziroma politična zgodovina prvih desetletij 20. stoletja«, je vsekakor zamudila odlično priložnost, da nam približa razumevanje tragične dobe, ko so množice »izdajalskih inteligentov« rovarile zoper evropski vivarij humanizma.
Curzio Malaparte: Tehnika državnega udara. Prevod Tomaž Jurca. Studia Humanitatis, 22 evrov.
