Redko se zgodi, da roman zareže tako globoko. Zaradi tega je še pomembneje, da pravkar poslovenjeni roman in avtorico predstavimo širši javnosti, saj je bila nepravično prikrajšana za nastop na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu.
Adania Shibli, rojena leta 1974 v Palestini, danes živi v Berlinu. Govori več jezikov, a piše izključno v arabščini. V več intervjujih je dejala, da ji materni jezik predstavlja prostor najintimnejše svobode, paradoksalno pa ji ta svoboda omogoča, da pokaže grozo in pritisk življenja pod okupacijo.
***
O tem je treba pisati. Pa čeprav se sprašujem o smislu še ene literarne kritike. O ponovnem poskusu umestitve literarnega dela v prostor in čas. In to zdaj, ko se zdi, da smo preposlušali vse podkaste, šli na vse politične pogovore, prebrali vse članke, vse informacije so nam dostopne, vsi vse vemo. Literarna kritika pa je le primerjava, le analiza, interpretacija in/ali vrednotenje literarnega dela.
Kolegica Iva Ramuš Cvetkovič je nedavno odlično zapisala v članku Razprava o naravi zla in genocidu kot njegovem ultimativnem izrazu:
»’Zgodovina nas uči, da se iz nje ne naučimo ničesar’ – ta, nekoliko parafrazirana Heglova misel je v svoji paradoksalni naravi čudno smiselna. V svojem temeljnem bistvu namreč opozarja na to, da se temačni izbruhi zla, ki jih človeštvo v zgodovinski retrospektivi opredeli kot ‘napake’ ali ‘ekscese’ in zapriseže, da se nikdar ne bodo več ponovili, prav ciklično ponavljajo. Vendar pa se tu misel ne konča. Vsebuje namreč tudi prvi del, trditev, da zgodovina kljub temu človeštvu ponuja možnost učenja. Uporabljena nedovršna oblika glagola ‘učiti’ opozarja, da zgodovina neprestano uči. To, ali se bomo na koncu iz tega kaj naučili in glagol spremenili v dovršno obliko, pa je odvisno od nas.« (Objavljeno v zborniku Odklonsko, nepravo in zlo(činsko) v krizi neoliberalnega kapitalizma in zahodnega imperializma: razprave ob sedemdesetletnici Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2024.)
Pripoved je napisana z vidika izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za »čiščenje«.
***
In zato morda, na tem mestu, (le) še ena literarna kritika, še en zapis, še eno vrednotenje.
Prvi del romana Tafṣīl thānawī (angleški prevod Minor Detail, slovenski Zgolj detajl) temelji na resnični zgodbi. Pripoved je napisana z vidika izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za »čiščenje«.
Nakba, arabski izraz, ki pomeni »katastrofa«, danes označuje ne samo dogodke iz leta 1948, ampak tudi širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Izraz se nanaša na izgubo domovine, razselitev več kot 700.000 Palestincev ter uničenje njihovih vasi in mest ob ustanovitvi države Izrael. To obdobje, znano kot Nakba, označuje začetek trajnega konflikta, ki je zaznamoval celotno regijo. Vendar Nakba ni le zgodovinski dogodek; v palestinski kolektivni zavesti in kulturi še naprej živi kot stalna realnost.
Poleg tega se Nakba nanaša na širše preganjanje in razseljevanje Palestincev po vsej regiji in svetu. Skozi generacije je palestinsko prebivalstvo postalo ljudstvo beguncev, razseljenih po različnih državah Bližnjega vzhoda, kjer se še vedno borijo za pravico do vrnitve in za dostojno življenje.
Adania Shibli v svojih delih ne obravnava Nakbe zgolj kot zgodovinskega dogodka, temveč kot trajno stanje, v katerem je vsakdan Palestincev prežet z občutkom izgube in nepravičnosti. Ta subtilna, a močna simbolika je značilna za veliko sodobnih palestinskih pisateljev, ki se trudijo osvetliti ne le preteklost, temveč tudi sedanje razmere in nenehno prizadevanje za osvoboditev in priznanje pravic palestinskega naroda.
***
V romanu med rutinskim patruljiranjem vojaki naletijo na skupino Palestincev in jih takoj ubijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado dekle, in čeprav se zdi, da častnik razmišlja, kako bi jo zaščitil, jo vojaki večkrat skupinsko posilijo in umorijo.
V drugem delu pripovedi, ki se dogaja približno 25 let kasneje, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, spoznamo žensko, ki se ji zločin iz prvega dela romana zdi zanimiv zaradi datuma, na katerega se je zgodil: 13. avgusta, na njen rojstni dan. Zanjo so opisi in poročila o vojnih zločinih neprijetno banalni. In čeprav se zaveda, da je njena želja po razvozlanju te skrivnosti plod patološkega narcizma, obenem razume, da je njeno sledenje majhnim podrobnostim edini način, da se dokoplje do resnice in do dokaza, da je beduinsko dekle zares obstajalo.
Med rutinskim patruljiranjem vojaki naletijo na skupino Palestincev in jih takoj ubijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado dekle, in čeprav se zdi, da častnik razmišlja, kako bi jo zaščitil, jo vojaki večkrat skupinsko posilijo in umorijo.
Ženska se odpravi na območje, kjer se je zgodil zločin, obišče lokalne arhive in muzeje v upanju, da bo našla kako sled o dekletu. Ampak zgodovina, ki jo išče, ne obstaja. Ne išče namreč zgolj dokazov o tej »majhni podrobnosti«, kot sama pravi, temveč celotno zgodovino ljudi, ki so nekoč živeli tam.
V muzeju obrambnih sil si ogleduje razstave o vojni iz leta 1948, med katerimi so predmeti, kot so uniforme in pločevinke, a ti ne pripovedujejo o dejanjih vojakov, ki so jih uporabljali. Kasneje vozi starejšo žensko, a ne zbere poguma, da bi jo vprašala o dogodku, zaradi katerega je pripotovala. Šele ko ženska zapusti avto, se zave, kakšno priložnost je zamudila. »Kakšen štor! Prav ona, ne vojaški muzeji in arhivi, bi utegnila poznati detajl, ki bi mi pomagal odkriti incident, kakor ga je izkusilo dekle.« A kakšna je sploh ta resnica, kaj se je zares zgodilo? To vprašanje je osrednja tema romana.
V zgodbi se razkriva temeljna nezmožnost, da bi ponovno slišali glas beduinske deklice. Poveljnika, ki jo zlorabi, ne zanima, kdo je, niti ne razume njenega jezika, zato slišimo le njeno »nerazumljivo« blebetanje. Adania Shibli nam ne ponudi vpogleda v dekličino psiho. Čeprav je avtorica romana Palestinka z Zahodnega brega in piše o travmi, ki je tudi delno njena, se zavestno izogiba vstopu v miselni prostor deklice. Tako pokaže, da njenega glasu ni mogoče obnoviti – to, kar je izgubljeno, je izgubljeno za vedno. Deklica bo za vedno »ostala nihče, katere glasu ne bo nihče slišal«.
»Nenadoma je zrak prerezal oster krik. Dekle je kričalo in bežalo. V pesek je padla, še preden so zaslišali zvok izstrelka, ki se ji je zadrl v glavo.«
To pa ne pomeni, da groze zločina ne moremo razumeti. Ravno nasprotno – njena zloraba je opisana zelo natančno: pred taboriščem so jo slekli in jo poškropili z vodo, vojaki so vstopali in izstopali ter jo napadali. 13. avgusta zjutraj so jo odpeljali v puščavo in ustrelili: »Nenadoma je zrak prerezal oster krik. Dekle je kričalo in bežalo. V pesek je padla, še preden so zaslišali zvok izstrelka, ki se ji je zadrl v glavo. Spet je zavladala tišina. Iz desnega senca ji je v pesek lila kri, pesek jo je goltal, svetloba jutranjega sonca pa se je zbirala na njeni goli zadnjici, ki je bila enake barve kakor pesek.«
In iz tega ponavljanja, tega zgodovinskega déjà vuja, avtorica črpa svoj pripovedni nadzor. Polovici romana sta sami po sebi linearni, a prepleteni. Nenehno nihamo med preteklostjo in sedanjostjo. Tako kot dogodki iz preteklosti oblikujejo sedanjost, izkušnje sedanjosti pa vplivajo na to, kako razumemo preteklost. Avtorica upogiba čas, združuje preteklost in sedanjost, da bi prikazala Palestino, ki se je naučila živeti z vojnimi grozotami. Zdi se mi, da v drugem, sodobnem delu romana vojna obstaja kot nekakšen nezaželen pojem, kot nekaj nezdravega, kot – če smem seči po prispodobi, ki sem jo nekje ujela – onesnažena voda, ki jo lahko ignoriraš, če je nisi prisiljen piti.