AirBeletrina - Izrezana sužnja
Kritika 19. 10. 2022

Izrezana sužnja

Bernardine Evaristo Fotografija: Wikipedija

Ammo, protagonistko romana britanske pisateljice Bernardine Evaristo (1959) Dekle, ženska, druga_i (Cankarjeva založba, 2021), neki režiser, h kateremu kot mlada ženska pride na avdicijo za dramo o osvoboditvi sužnjev, zaradi afriških bokov in stegen imenuje za »izrezano sužnjo«. Njeni tesni prijateljici Dominique, ki tudi išče srečo v gledališču, pa vodja kastinga, ko pride na avdicijo za viktorijansko dramo, reče, da zapravlja čas, saj v Britaniji takrat sploh ni bilo temnopoltih ljudi. Amma in Dominique sta dve od dvanajstih protagonistk_ov romana z bookerjem nagrajene pisateljice, ki skozi svoje spomine in doživljanja z oziranjem v lastno preteklost pripovedujejo zgodbo o življenju v Veliki Britaniji. Njihove pripovedi, napisane v edinstveni, živi pisavi, na svojevrsten način obravnavajo temeljna vprašanja rasizma, feminizma, patriarhata, materinstva, samouresničevanja, odnosov, izvora, spola in spolnosti.

Da se vsebina romana na skoraj 500 straneh pred bralcem razgrinja na svojevrsten način, trdim zato, ker jo odlikujeta bister humor, ki rahlja mestoma zelo bolečo pripoved, in fluidnost časa, ki tako spretno bralca vodi skozi več kot stoletje dolgo zgodbo, da se ta v njej nikoli ne izgubi. Čas v romanu nima samo vloge prikazovanja kar najbolj detajliranih obdobij iz življenja oseb, ki odražajo stanje duha in družbe v tistem trenutku, ampak kaže tudi na neusmiljeno resničnost hitro spreminjajočega se sodobnega sveta: trende, ki so v nekem zgodovinskem trenutku oblikovali družbo ter vodili k temeljnim premikom in spremembam, mlajše in tudi skozi samozavedanje zdaj že starejše osebe v romanu doživljajo kot zastarele. Tako na primer devetnajstletna Yazz svoji materi, petdesetletni gledališki režiserki Ammi, ki je v mladosti veljala za kraljico londonske lezbične scene in zagrizeno feministko, razloži, da so vrednote, v katerih je vzgajala tudi njo, že preživete:

sploh pa se hči, ki jo je vzgajala za feministko, zadnje čase ne istoveti več s tem

feminizem je nekaj tako črednega, ji je rekla Yazz, roko na srce, že to, da si ženska, je dandanes passé, na faksu smo poslušali nebinarno aktivistko Morgan Malenga, ki mi je odprl oči, po mojem bomo v prihodnosti vsi nebinarni, ne moški ne ženske, to dvoje je tako ali tako samo spolno zaznamovan performans, kar pomeni, mamica, da bo tvoja ženska politika postala odveč, sploh pa, da veš, sem humanistka, kar je na dosti višji ravni od feminizma

sploh veš, kaj to je?

Preživetost idej pa se ne pojavlja zgolj v prepadu med generacijami, ampak tudi v protagonistkah_ih samih. Penelope, katere prvi zakon je razpadel, potem ko se je njena želja po karieri vrinila med njiju z možem, se zdaj, v jeseni življenja, naveličana dolge samskosti svojim tedanjim idejam celo odreče: »na tej točki v njenem življenju naj se gre feministična politika kar srat / evo, kaj ima ona od nje?« In ko malo pred osemdesetim rojstnim dnem spozna sovrstnika Jeremyja, se zavoljo ljubega miru med njima kdaj tudi ugrizne v jezik, na primer takrat, ko Jeremy reče, da nikoli v življenju ni prebral romana kakšne ženske in da gre pri tem najbrž za nekaj biološkega.

Na nedoslednosti v prepričanjih, ki jih je spremenil čas, se opozarjajo tudi protagonistke_i med seboj. Amma in njena najboljša prijateljica Dominique, ki je že pred časom zapustila Otok in v Ameriko sledila sprva izjemno očarljivi Nzingi, za katero se je kmalu izkazalo, da je toksična in nadzorujoča ljubimka, se sporečeta zaradi prepoznavnega Festivala ženske umetnosti, ki ga v Los Angelesu že vrsto let organizira Dominique. Festival in z njim organizatorka je tarča kritik zaradi nevključevanja transoseb, na stran katerih se postavi Amma. Dominique svoja stališča zagovarja z vidika feminizma, kot ga je navajena, in se niti ne zaveda, da njena dejanja sovpadajo z idejami trans-izključujočega radikalnega feminizma. 

Čas pa ni edini, ki v romanu razgrinja krhost idej in prepričanj. Pogosto se tega, da ideje in vrednote, v katere likinje_i sicer (sprva) trdno verjamejo, stojijo na trhlih temeljih ter so polne spodrsljajev in nedoslednosti, zavejo osebe same. Nepozaben trenutek v romanu je, ko samozavestna temnopolta Yazz svoji prijateljici Courtney, ki je v London prišla študirat z angleškega podeželja, natančneje iz Suffolka, kjer je odraščala na kmetiji, na kateri so pridelovali pšenico in ječmen, potem ko jo sprejme med svoje prijateljice, vzvišeno poduči, da bodo ljudje v njej videli belo žensko, ki se »druži s tarjavimi«, zaradi česar bo ob del svoje priviligiranosti, ki pa jo vseeno mora uzavestiti. Temu sledi njun dialog:

Courtney je Yazz odvrnila, da glede na to, da je hči profesorja in zelo znane gledališke režiserke, sama ni ravno deprivilegirana, medtem ko ona, Courtney, prihaja iz zelo revne sredine, kjer je nekaj čisto normalnega, da pri šestnajstih delaš v fabriki in pri sedemnajstih postaneš samohranilka, in da je očetova kmetija v resnici pravzaprav v lasti banke

ja, ampak jaz sem črna, Courts, zato sem bolj zatirana od vseh, ki to niso, razen od Waris, ki je najbolj zatirana od vseh (ampak ne reci ji tega)

v petih kategorijah: kot črna, kot muslimanka, kot ženska, kot revna, kot ženska, ki nosi hidžab

ona je edina, ki ji Yazz ne more reči, naj ozavesti svoje privilegije

Courtney je odgovorila, da Roxane Gay svari pred »olimpijado privilegiranosti« in da je v Slabi feministki zapisala, da je privilegiranost relativna in odvisna od konteksta, in strinjam se z njo, Yazz, mislim, kam pa vse to pelje? je Obama manj priviligiran od belega rovtarja, ki je odraščal v prikoličarskem naselju z drogeraško mamo samohranilko in očetom arestantom? je oseba s hudim hendikepom bolj priviligirana od sirskega prosilca za azil, ki so ga mučili? Roxane meni, da moramo najti nov jezik za razpravljanje o neenakopravnosti.

Yazz ne ve, kaj bi rekla, kdaj pa je Court prebrala Roxane Gay – ki je zaaaakon?

je to trenutek, ko učenka preseže učiteljico?

#belapuncanadmudričrno

Roman se s takšnimi pasusi nenehno odziva na pereča vprašanja sodobne družbe, toda njegova velika prednost je v tem, da se do ničesar ne opredeljuje. Tudi Katja Zakrajšek, ki je jezikovno izjemno zahteven in bogat roman mojstrsko prelila v slovenščino, v spremni besedi zapiše, da »Evaristo stališč svojih likov v romanu ne komentira izrecno, temveč jih postavlja tako, da se medsebojno osvetljujejo«, doda pa še, da vključitev določenih tem in likov govori sama zase. Strinjam se s prevajalko, zdi pa se mi še, da avtorica na več mestih do stališč svojih likov in njihovih izkušenj ustvarja prefinjeno distanco na račun zelo inteligentnega humorja. Čeprav so nekateri deli romana zelo težki, na primer Bummijina zgodba, ta je iz Nigerije v Veliko Britanijo prišla s svojim možem, da bi si tu ustvarila boljšo prihodnost zase in za svojo družino, a na koncu kljub diplomi iz matematike konča kot lastnica čistilnega servisa, njen mož pa med naporno službo taksista doživi srčni infarkt in umre, je roman zvečine napisan v nekakšni simpatični (samo)ironiji, ki pa ne diskreditira čustev in preizkušenj nobenega od vpletenih – prej bi rekla, da prav ta humor, ki rahlja resnobnost pripovedi, zgodbo dela toliko bolj človeško, življenjsko in polnokrvno.

Razlog za obvladljivost fabule, ki se kljub prepletanju 12 glavnih protagonistk_ov in precejšnjega števila stranskih likov ter časovni razgibanosti ne poruši, lahko najdemo v posebnem slogu tega romana. Že iz odlomkov zgoraj je razvidno, da je pisateljica knjigo napisala v nekakšnem »prostem verzu«, se odrekla velikim začetnicam in posameznim ločilom. Branje tega romana je zato svojstvena izkušnja, saj bralec z lahkoto pade v ta neprisiljeni ritem in se prepusti pripovedi, ki se nikoli ne zatakne.

Roman Dekle, ženska, druga_i je tako večplasten in odpira toliko izhodišč za razmislek, da lahko ena recenzija zajame zgolj nekatere aspekte tega sijajnega dela. Kar pa je bilo pri njem bistveno zame, je modrost, ki jo nevsiljivo podaja: da imamo kljub kresanju mnenj, različni barvi kože, različnim izkušnjam, razredu in poreklu, spolni usmerjenosti in spolni identiteti vsi nekaj skupnega: na koncu smo vsi ljudje s čustvi, potrebo po ljubezni, razumevanju in sprejemanju. Roman Dekle, ženska, druga_i je resnično čudovita knjiga.