Po enem že izdanem knjižnem špehu pri Študentski, veliki knjigi zbranih zbirk Milana Jesiha, je pri Cankarjevi oz. Mladinski izšel drug, ne sicer zbranih, temveč izbranih iger, pa zato nič manj špehnat. O obeh bi, tako dobesedno kot figurativno, težko zapisali kaj drugega od prasičine replike v enem od vknjiženih komadov: »Je kje kak požeruh, še ne zaklan, / kak masten debeluh danes ta dan, / da več kot ljubi moj ima čez pas? / Če je, naj kar zakruli, pa naglas!« Še prašič: »O ti prasica ti … prelepa – kdo bi / strpel ob tvoji čudežni podobi …« Nekako tako bi se v prašičji terminologiji glasila naša sodba o pričujoči knjigi.
Mi bomo pa rekli, tudi če v jambih, o ti špeh ti, to tvoje govorjenje, slovenščine najlepši sladek sen je. O jezikovni kvaliteti in najširšemu spektru, v katerega malone nepregledni prizmi je izpisana ta dramatika – prav noben seljak ne govori z bolj pognojenim žmohtom, ne nakladač z nalagajočim pretiravanjem, niti šalamunovski fleši ne fleširajo bolj kot ti najodpiljenejši prebliski etc. –, se lahko zašpili le ono, kar je bilo tudi na telem portalnem mestu zapisano ob Jesihovih pesmih. Ni da ni, bukvalno. Zatorej je nemara ne povsem brez smisla osredotočiti se predvsem na besedilno dramskost, tj. kako jesihovska govorica funkcionira v nelirskem polju, ali zgolj filološko onanira ali bolj odpira nesluteno umetniško raven.
Kar brez nepotrebnih šar: to drugo, vsekakor to drugo. Seveda ne pomeni neprisotnost razkošnega jezikovnega špricanja vsevprek, nasprotno, slednje se daje nemalokrat prav po pavje goltati takorekoč na sleherni strani, to umetelno in nikoli kičasto razkošje je pravzaprav poglavitni izraz. Ma nora fora pa je v tem, da dejansko, vseskozi tudi skoz najnezamisljivejše verbalne, ruralne, analne, vertikalne, horizontalne … jezikajoče salte iz njih veje nekaj še bolj nezamisljivo čudnega, nek nezgrešljiv dejavujevski, pradavni duh izza bogve katerega prekrivajočega spomina v izgubljenem času, tak štorast in čil, zajebavajoč in mil vonj po resnici. Skoz vso ludističnost, postmodernističnost, igračkajoče ironiziranje in kaj vem kakšne naj bi te igre že bile, se ga da prebrati.
V knjigi jih je izbranih enajst. Lepo po vrsti, Grenki sadeži pravice, interpelacija v enem nonšalantnem zamahu, na prvi uč itak brez kakršnekoli resničnosti ali pravila, eno samo vzajemno jezikovanje med četverimi nedoločenci, pa je v tem pod nebes razvrtenem ringenšpilu toliko odbitega referiranja na menda prav vse, da lahko prav skozi ta nesmisel smisel kot konzumerji, tile na drugi strani umetnosti pred nami, skupaj zlepljamo neizčrpljive resničnosti.
Dalje, En samo dotik, melodramatični pastiš, taka družinska prilika med brati, sestro, zetom …, ki se križemkražem zaljubljajo in drug o drugem zahrbtujejo z raznimi skrivnostmi, neprestano prehajajo iz govorice v govorico, ko skupaj preživljajo čas na prizorišču, v pojerbani podeželski bajti. Tu že nekoliko oplazimo ono sonetno tragiko v živetvenem niču. Naslednja po vrsti, Kobila, sanjski in nerazjasnjen špil o sosedskem tercijalstvu, fovšiji nad lepoto nove mlade prišlekinje, doktorjeve žene, pa razpadajoče družinske mene, vse še fantastičnejše podajano mdr. skoz sanjanje, spanje, scenska presihavanja med klavrnimi družinskimi ognjišči. Srebrno rebro, najdaljši komad v knjigi, zopet razkazuje oz. prepihuje družinsko sredico, kot veter dviguje in spušča dekliško krilo, da zmerom kaže in kaže, pa nikoli ne pokaže, skriva in skriva, pa nikoli ne skrije. Mrtev oče je suveren govorec tako družine kot uzurpatorjev iz mesta, zakonskega para, ki zamenjata spola, žena je mož je žena …
Sledi Triko, ena dejanska burka, iz prešuštva v prešuštvo, trikotnicirajoča varanja, brezbrežno in neskončno, »Erik Anito, Anita Franca, Franc Špelo, Špela Erika, Erik Anito, Anita Franca … et vice versa … et cetera … ad infinitum.«. Krajšim komadičom, Mori radijskega jutra, šeksperjanski komediji zmešnjav na radiu, Pod perutnico noči,nočnim dialogom med ono in onim, izlitem preseku življenja, ljubezni v dvoje, Miku usode, na Sofoklejevo temo, nevzdržnem, pa neobhodno nujnem incestnem življenju med Jokasto in Ojdipom, Hiški v cvetju, še enim dialogom med spoloma, izlivom zamolčevanih stanj, občutij, ljubezni, Bežnemu popotovanju Dame, Gospoda in Mladeniča, kjer potujejo in skozi čas in skozi prostor in skozi nepreštevne človeškostne dimenzije, končno sledi Govedina legendarno, zrimana jambska komedija o teodorskih bikih.
Vsem je skupno nekakšno visenje, lebdenje na možnosti naslednjega trenutka, razkritja, teleportacije v kaj, karkoli, a nikoli tisto pričakovano, kot kadar se človek za hip prekrije z lastnim nezavednim. Enako jih druži zapopadanje pravzaprav kulture kot take, kmetskih slik, lacanovskega očetovskega primata, elegantnega filozofiranja, čudovitega fukpoetiziranja. Predvsem pa, tako zelo poetične so, rekel bi, strogo vzeto, z vsem, kar celovito izrekajo, pravzaprav neuprizorljive. Imena likov, njihovi opisi, lastnosti, interakcije ter še bolj pozicioniranost na odru nikoli ni praktično funkcionalna, temveč zmerom vpeta v tekstovno umetniškost, tako so didaskalije same del jezikovne umetnine in bi od uprizoritve terjale kratkomalo branje v offu.
Tako Milan Jesih tudi kot dramatik ostaja v literarni špici. Morda ne tako lucidno, neposnemljivo in lepo kot pesnik, saj je kakšna iz zbirk poznana pesem v celoti vpeta v ta ali on štikelc v naši knjigi, je pa tudi dramatična forma razdrobljenejša in neprimerljiva popolnemu pesemskemu izlivu, toda z istim neinterpeljivim umetnikovim poslanstvom popisati, doustvariti, kakšen, in magičen in tragičen, nikakršen nič se vedno znova ujemamo obstajati, pa vendar kar naprej smo in smo.
Milan Jesih: Svoje igre: izbrane drame. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012.