Jan Krmelj (1995) je pesnik, gledališki režiser in avdiovizualni ustvarjalec. Študiral je režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, študijsko pa se je izpopolnjeval pri režiserjih Romeu Castellucciju, Borisu Nikitinu, Jerneju Lorenciju in Tomažu Pandurju. Že med študijem je pri založbi Litera objavil prvo pesniško zbirko Relikvije dihanja (2014), ki je bila nominirana tako za Jenkovo kakor Veronikino nagrado. Minulo poletje je pri založbi Beletrina izšla njegova druga pesniška zbirka Uho.
Od izida pesniškega prvenca Relikvije dihanja je minilo devet let. Bi rekli, da se je vaše pojmovanje pesmi in pesnjenja od takrat spremenilo? Kako?
»Moj proces pisanja je postal manj sistematičen in s tem bolj direkten. Svoje besede vse bolj dojemam kot dogodke, kot podarjene kamne: lahko jih pridržiš ali spustiš na tla. Vsekakor sem v tem času spoznal nove dimenzije svoje ranljivosti in se skozi gledališče zelo direktno učil o mehanizmu učinka idej. Moje pisanje je tudi manj cerebralno: sprejel sem svoje iracionalnosti in paradokse. V jeziku se več ne skrivam, vidim ga kot živo tkivo, sled, ki jo puščam v pisavi. Ni več relikvija. Zdaj je zvok, živ in direkten.«
Uho se (iz)gradi na protislovnosti koncepta in osebne izpovedi subjekta. Ukvarjate se s povsem abstraktnimi in metafizičnimi pojmi in pojavi, hkrati pa upesnjujete medčloveške odnose in bivanjske stiske. Se vam zdi to dvoje nerazdružljivo prepleteno?
»Skozi ustvarjanje vse manj ločujem konceptualno in telesno resničnost. Načina, kako ubesedujem svet in kako doživljam njegove mehanizme, njegovo lepoto in njegovo nasilje, sta neizprosno povezana. Abstrakcija je pogosto soočena s predsodki, ampak najlepši trenutki so tisti, ki niso podrejeni zgolj uporabnosti: kadar stojim pred Rothkovo sliko ali kadar poslušam Biosphere, je resničnost presvetljena, znajdem se v prostoru brez zgodovine in ponavljanja miselnih vzorcev, resničnost se nekako dešifrira in na novo vzpostavi, nekdo mi omogoči novo perspektivo. In predvsem: skozi določene postopke abstrakcije se začne učinek in kreativno dejanje se nadaljuje v bralki, bralcu. Nisi več nekdo, ki umetniško delo prepoznava, temveč nekdo, ki skozenj intenzivneje angažira svojo kreativnost, kreativnost branja, kreativnost proizvajanja in spreminjanja resničnosti. Zame je to protislovje tista temeljna razpoka, ki me emancipira tudi v odnosu do drugih, omogoči zares celostno izkušnjo te epohe biopolitike.«
»Šele zdaj si začenjam dovoliti govoriti, pisati instinktivno, živeti z zaupanjem v to, da nekje obstaja prihodnost.«
V novi zbiri se zdite precej bolj osebni – upovedujete lastno zgodovino, otroštvo, družinske dinamike, ljubezen. K vsemu temu pa pristopate z nežnostjo: »Povej, da ljubiš, ker / nič ni lepše od tega, da lahko. / Naenkrat nisi več sam, nisi več sam / v tej hromi praznini, naenkrat / nisi več sam.« Kako in zakaj je prišlo do te spremembe?
»Na tej spremembi ni nič singularnega. Povezana je z zavedanjem časa, procesiranjem preteklosti, radikalnimi kreativnimi blokadami, oddaljevanjem od strahu. Nežnost je zame neizogibna, v njej se prepoznam in lahko sploh ljubim. In hkrati si šele zdaj začenjam dovoliti govoriti, pisati instinktivno, živeti z zaupanjem v to, da nekje obstaja prihodnost in da lahko tja pridem tako, da sledim sebi. Pisanje je zame manj bežanje, postalo je nekaj, kar srečam v trenutkih, ko je jezik hiša, v kateri se lahko naselim. Pa tudi: direktnost in transparentnost sta podcenjeni.«
Imate pri snovanju zbirke jasno začrtan koncept ali pa se ta zgodi spontano? Kako ustvarjate rdečo nit in strukturo zbirke?
»Sestavil sem šele dve zbirki. Nimam metode, obe sem sestavljal s pozornostjo na logiko montaže, iskal sem bolj asociativne povezave kakor pa direktno vsebinsko nit. Ampak zdi se mi, da se to spreminja, da sem si zares vedno želel bolj jasnih in utemeljenih, berljivih struktur. Bal sem se, da bi se z direktnostjo in jasno odločitvijo razkril ali razočaral, da bi bil lahko hitreje ujet v oznake in klišeje, predsodke. Tako to vidim z nekaj distance. Knjiga Država, ki bo izšla spomladi pri Črni skrinjici, nastaja sproti, kar mi omogoča zelo povezano pisanje, snovanje vsakega fragmenta z mislijo na celoto. Pa tudi: to, da vem, da pišem knjigo, ki bo izšla v določenem mesecu, dela moje pisanje nujnejše, bolj neposredno, ker je pisano natanko v tistem trenutku tistega meseca.«
Tako v gledališkem kot pesniškem delu se naslanjate na opus Gregorja Strniše. V Ušesu je to najbolj neposredno izraženo v ciklu Vrba, na prisotnost strniševske vesoljne zavesti pa opozarjajo tudi prostorsko-časovni preskoki. Kaj vas pri njem nagovarja in zakaj mislite, da so njegove misli aktualne še danes?
»Že zgodaj me je nagovoril njegov neverjetno specifični način uporabe slovenščine: kakor singularna paleta nekega jezika, ki nam je skupen, a hkrati tako tuj. Strniša je znal na človeštvo pogledati z distanco nekakšnega igrivega, tihega Wernerja Herzoga. On sam in vsi mi smo postali nekakšni primerki vrste za njegovo neverjetno domišljijo. Ne znam reči, ali je aktualen. Morda je aktualen v tem, da je nietzschejansko ‘času neprimeren’. Strniša verjame v magično, v transformacijsko, njegova nežna distopičnost je sodobna v tem, da vzpostavlja neverjetno koherenten kod, simbolni sistem, ki je zgolj njegov, kakor virtualen. Da sem z njim stopil v dialog, je bil nekakšen pozdrav, pismo, poslano v vesolje. Strniša je vedel, da je način, na katerega ubesedujemo resničnost, temeljni za smer, v katero se kot družba premikamo in spreminjamo.«
»Navdihuje me, po obdobju kreativnih blokad, tudi samo ustvarjanje.«
Vseprisotno je tudi čudenje nad svetom, jezikom, jazom – vse to pa se neprestano spreminja, se poraja in spet izginja. Skozi celotno zbirko razvijate metafiziko, ki vam je zelo lastna.
»Upam, da mi jo je uspelo vsaj zarisati v nekaterih prejšnjih odgovorih. Moja ‘metafizika’ je le iracionalno zaupanje v umetnost, zaupanje v kreativno svobodo in zahteva po inovacijah, po singularnosti. Je zelo konkretna in zavestna, saj se zaveda, da nagovarja neki predsodek, predsodek do razlike, strah pred izgubo nadzora nad resničnostjo. Izhaja predvsem iz zavedanja, da je jezik emancipirano polje, ki se upira temu, da bi si ga prisvojilo nasilje podobnosti. Zame je kreativnost polje igre, ki me osvobaja blokad in podrejenosti nadzornemu kapitalizmu. Če tudi življenje ustvarjam s takšno odgovornostjo, kot z njo ustvarjamo umetnost, se to spremeni v poetično gesto, povzroči pisavo, ki se piše skozi moje telo.«
Kdo in kaj vse vas torej trenutno navdihuje pri ustvarjanju?
»Trenutno pripravljam predstavo Ubesedovanje, ki nastaja po gledališkem tekstu Piera Paola Pasolinija. Je avtor, ki me s presledki nagovarja, nagovarja v lucidni analizi družbe potrošnje, družbe, v kateri je merilo za srečo vse bolj le zmožnost posedovanja, zmožnost potrošnje. Navdihuje me Agnès Varda. Navdihujejo me kreativni sodelavci. Navdihuje me Voyager, ki ga z ekipo Počemučke pripravljamo kot nekakšno hibridno zabavo in performans v sodelovanju z Zavodom Maska. Navdihujejo me igralke in igralci, s katerimi sodelujem. Navdihuje me Alejandra Pizarnik. Navdihujeta me Kendrick Lamar in Frank Ocean. Navdihuje me, po obdobju kreativnih blokad, tudi samo ustvarjanje.«
Že v prvencu ste se poigravali z zunanjo obliko, zvočnostjo in pomeni besed, v Ušesu pa v nekaterih pesmih odzvanjajo tudi rime. Zakaj? Kaj vam nasploh, tudi kot avdiovizualnemu ustvarjalcu, pomenijo zvok, glas, molk in beseda?
»Do rim sem imel dolgo predsodek, popolnoma upravičen. Ampak nekaj bizarnega, igrivega je v tej zmožnosti jezika. V rimah, če niso klišejske, je nekaj zaklinjevalskega, nekaj hipnotičnega in hkrati povsem varnega, ker gre za prepoznavanje natančnega nadzora toka misli in ritma besed. Bolj poigravanje je, morda v dveh ali treh pesmih. Tudi pri glasbi obožujem inovativnost pri uporabi jezikovnih postopkov. Obožujem tudi kompleksnost ritmov, rojevanje naključnih melodij in njihovo kopánje v zvočne detajle, kirurško seciranje zvoka. Neverjetno in presunljivo je, kako zelo se lahko skozi zvok približamo nekomu tudi v odsotnosti. Zame je nekaj osvobajajočega v tem, da lahko poslušam. Zvok je najkompleksnejši in hkrati najbolj neposreden medij človeškega stika. Glas, ki zveni iz mene, ni nikoli moj: glas vedno postane telo tistega, ki posluša. Molk je prostor, v katerem se vklopi domišljija.«
Izraz najbolj okrnite v pesmih cikla Krik, ki delujejo skoraj kot okruški misli. Se vam pri njih zdi pomembnejše, kar vidimo/slišimo/beremo ali kar zazeva med špranjami?
»Slednje: te pesmi so nekakšna nesestavljena sestavljanka, skorajda scenaristične opombe. Vedno so me fascinirala prazna mesta, paradoksi, mesta, kjer mi je kot bralcu omogočena imaginacija, kreativno branje, in kadar sem spodbujen k ustvarjanju. Delovni naslov za zbirko je bil nekaj časa Knjiga krikov, kar je temeljilo na paradoksu: pesmi se mi zdijo tihe, drobne, nič kričečega ni na njih, so zamolki. Ampak tudi v teh besednih ranljivostih je nekaj, kar prebija z intenzivnostjo krika.«
»Sprožiti želim željo po kreativnosti in kritični distanci, ki je zanjo nujna.«
Na predstavitvi pesniške zbirke v Drama Kavarni ste povedali, da je poezija kot zvrst precej mrtev medij. Kako torej danes misliti, snovati in čutiti pesmi?
»Ta mrtvost je bila provokacija, a ciljala je na neko razpoko in konkretni problem odsotnosti njene reprezentacije in zaželenosti v družbenem polju: idealiziramo pesnike, oddaljene več desetletij ali stoletij, ignoriramo pa sodobnike. Rad bi praznoval vsaj še Šalamunov dan. Vse, ne le umetnost enakega. Zame poezija nikoli ni bila omejena na pisanje pesmi: poetični postopek je postopek občutljivosti, ustvarjanje nečesa, česar še ni bilo, s pozornostjo in odgovornostjo, ki sta totalni. Montaža misli in kreacij, ki si jih izmenjujemo, je analogna v vseh medijih, in to me občutka mrtvosti hkrati osvobaja. Ampak govorim o svoji, individualni izkušnji. Moj odgovor na ‘kako’ je torej: totalno. Za začetek želim predvsem več misliti, snovati, čutiti.«
Kaj želite sporočati ali sprožati s pesniškim ustvarjanjem?
»Sprožiti želim željo po kreativnosti in kritični distanci, ki je zanjo nujna. Zaznamovani smo s krivičnimi hierarhijami, ki jih umetnost hkrati diagnosticira in prebija. Ponuditi želim prostore za občutljivost. Deliti želim občutek absolutne svobode, ki ga najdem v ustvarjanju. In predvsem prepoznati te redke trenutke hvaležnosti, ko nikakor ni treba utemeljiti trenutka, da pač obstajam in lahko ubesedujem, kako čas teče skozme, skozi svojo specifično izkušnjo. Poskusil bom odgovoriti na vprašanje tako, da ga uprizorim, z avtobiografskim detajlom. Imel sem dedka, ki je slikal stene hiš: odraščal v lakoti, plesal po travnikih. Večji del življenja je bil pleskar in hkrati nekakšen oskrbnik na falski elektrarni. Veliko dni sem preživel z njim. Vozil je staro škodo in vse dneve potoval od hiše do hiše, barval zidove in ustvarjal ambiente, z natančnostjo in posvečenostjo, ki je bila gotovo enaka Rothkovi. Bežal je v te kreativne socializacije, sprožal je deljenje neke iracionalne svetlobe in zaupanja v življenje: neznanci so postali znanci in predsodkov naenkrat ni bilo več. Njegovi pleskarski postopki so običajna stanovanja in hiše spremenili v začasne prostore nekega sodobnega rituala. Stene so po njegovi intervenciji postale zavetje, darilo v izkušnji barv, drobna razlika z neubesedljivim učinkom.«
