AirBeletrina - »Je brezpomenskost smisel današnjega sveta?«*
Fotografija: Mankica Kranjec Fotografija: Mankica Kranjec
Kolumna 1. 6. 2023
Čas branja
Čas branja: 9 min

»Je brezpomenskost smisel današnjega sveta?«*

Del običajnega stanja stvari je, da literati ali kulturniki nasploh, kadar nam kak praznik ponudi iztočnico za javno oglašanje, obsojamo stanje duha v družbi. Materializem, potrošništvo, banalizacija življenja, rastoča družbena ignoranca do umetnosti in mišljenja, tlačenje svobode in človeškega dostojanstva  – to so upravičene večne tarče kritike umetniških ustvarjalcev, ki se imamo za nenehne izzivalce zaležanega stanja duha in družbenih krivic ter razkrivalce vesoljnih paradoksov.

Drugače je bilo ob letošnjem svetovnem dnevu poezije 21. marca, ko je kar nekaj obrvi privzdignila praznična poslanica, ki jo je na spletni strani Društva slovenskih pisateljev objavil njegov predsednik. V njej se je namreč polotil nikogar drugega kot »pesmi sedanjosti, nastalih danes in včeraj«. Ali z drugimi besedami, mladih pesnikov današnjega časa. Podvomil je, ali »današnja poezija, kljub ogromni produkciji, izraža trenutno bistvo sveta;« ali te »pesmi sploh izražajo bralcu dojemljivo perspektivo pesnika« in ali »prinašajo sporočila, ki niso izražena kičasto, ki niso plehka, ki niso lažniva, ki niso v preračunljivem odnosu avtorja do bralcev in poslušalcev?« Ost je torej uperil proti pesnikom samim in potožil: »Naši veliki pesniki so pozabljeni, nihče jih ne obuja, nihče se jim ne prikloni.«

Osebno bi sicer dvomil, da je odnos do naših velikih pesnikov res tako katastrofalen – vsaj sodeč po urah, ki jih prebijem ob sinu, ko se mu pomagam učiti o Prešernu, Gregorčiču, Murnu, pa »Kajuhovem letu«, »Kosovelovem letu«, »Tavčarjevem letu« itd.; včasih se mi zdi, da njihova imena vlačimo na plan celo po nemarnem. Če kaj, bi se mi zdelo, da je v senci aktualna produkcija, ki je res postala ezoterična niša redkih entuziastov. A bolj sem se moral namuzniti ob neki drugi asociaciji, ki me je spreletela in o kateri moram takoj povedati, da ni čisto umestna, ampak si nisem mogel pomagati. Spomnil sem se na znameniti memorandum Demokracija da – razkroj ne!, ki so ga leta 1968 Matej Bor, Josip Vidmar, France Bevk, Ciril Kosmač in drugi napisali kot ugovor zoper Katalog 1 in prispevke v Tribuni (avtorjev, kot so Svetina, Šalamun, Hanžek, Chubby, Švabić, Žižek in drugi). V besedilu so (mnogo ostreje kot Merc) obsodili sodobne mlade pesnike. Mlademu pesniku, so ugotovili, je »brezzvezno nizanje nesmislov in grobosti in namigovanj potrebno, da bi z ničevostjo takega pisanja dosegel povsem določen učinek – z razvrednotenim pisanjem razvrednotil tudi sam objekt pisanja.« Ta dela pomenijo »vulgarizacijo odnosov med ljudmi« in vodijo v »duhovno razkrojevanje in totalni nihilizem«. »Za ustvarjanje duhovne zmede gre,« so pribili, in sicer »s poskusi človeške in zgodovinske degradacije prejšnjih generacij«.

Res ni fer vzporejati dozdevno dobrohotnega (samo)spraševanja Dušana Merca z moralnim gromovništvom Bora in Vidmarja zoper danes že davno kanonizirane avtorje, pa vendar … Nekaj je podobnega. Besedilo je Merc namreč resda objavil kot edini, individualni podpisnik, vendar opremljen s titulo »predsednik Društva slovenskih pisateljev«. Ta pa daje besedilu avtoriteto, vsaj podobno avtoriteti vrste uglednih imen, podpisanih pod memorandum iz leta 1968. Piše kot posameznik, vendar s pozicije moči, ne kot kak muhast literarni kritik. Dela ustvarjalnih kolegov, ki mu niso všeč, pa s te pozicije odpravi kot »preračunana na zunanji efekt«, tako da »zvenijo kakor pesmi«, dajejo »podobo, da gre za pesmi, pa to v resnici niso«. Običajen konflikt med generacijami dobi prizvok, kot da je do mladine skeptično kar DSP.

Presenečeni odzivi (npr. Pie Prezelj v Delu) so bili torej razumljivi. Poslanica ob prazniku naj bi bila poslanica družbi in priklon kolegom, ki kljub nenaklonjeni situaciji še zmeraj vztrajajo v nenagrajevanem trudu – ne vničdevanje stvari, ki ti osebno niso blizu. Pa je stvar vendar tako banalna. Kritičnost med generacijami in pritoževanje starih čez mlade sta stara kot svet, zato ni tu popolnoma ničesar novega. Vseeno pa je vsakokrat neznanska škoda, kadar starci spregledajo priložnost, da bi se od mladih česa naučili. (Točno tako: starci od mladih, tako kot se jaz trudim učiti od svojega še ne petnajstletnega sina. Pa ne samo uporabe pametnega telefona: tudi novih odnosov med ljudmi.) Ti imajo namreč perspektivo, ki je starejši nimajo. Matej Bor, ki se je sicer s puško v partizanih boril na življenje in smrt, bi se lahko od Chubbyja česa naučil. Na primer tega, da so se časi spremenili.

Pesniki generacije Z so resnični domorodci današnjega sveta, saj so v njem odrasli: rojeni pred letom osemdeset smo odraščali v nekem drugem. Dileme, stare kot zgodovina, morajo reševati v čisto  drugačnih okoliščinah kot mi, ki smo odraščali v socializmu ali mogoče celo v razigranih devetdesetih. Njihovi predmeti so drugačni kot naši predmeti. Kako bi lahko bil njihov pristop k izražanju enak kot pristop Murna, Bora, Merca ali mene? Stari problemi se pojavljajo v čisto novih, komaj prepoznavnih oblikah. Vemo, da je literatura ves čas bolj ali manj »krik, ki si išče usta«; hkrati pa smo priča mnogo radikalnejšemu zatonu misli in človeka kot kdajkoli. Vseprisotno globalno kričanje, vsesplošna relativizacija resnice, neprekinjena poplava podob in dopamin brizgajočega bliskanja – občudovanje mora vzbujati vsakdo, ki si v takem okolju kot način izražanja sploh izbere poezijo, ki hoče nanjo pritegniti pozornost. Mora iti res za strast, poklicanost, poslanstvo. Prihaja svet, v katerem mora človeštvo tekmovati z umetno »inteligenco«, ki bo vsak čas prestala Turingov test že zato, ker zna nesramno lagati in psovati kot človek. Ne bom rekel, da je stanje slabše kot kdajkoli (jeremijade, da gre zdaj pa končno zares vse v maloro, je bilo mogoče poslušati že vse od antike naprej); definitivno pa drži, da je drugačno kot kdajkoli. In tudi poezija mora biti drugačna. Operirati z drugimi sredstvi, se za dušo bojevati z drugimi učinki. Raziskuje namreč nova področja, v katerih se mora človek znajti.

Pri založbi Črna skrinjica je na primer izšla knjiga Navade in uzance, ki jo Jernej Županič napisal s pomočjo umetne inteligence. Izvirno lastno besedilo je večkrat zaporedoma spustil skozi strojni prevod v kitajščino, iz tega v latinščino, iz te v arabščino in nazaj v slovenščino (izbor jezikov je prav poveden). Besedilo, ki je skozi večkratno prebavo z računalniško pametjo postalo polno »nečloveških pomenov«, na koncu morda ni ravno branje, ki bi nudilo tradicionalni bralski užitek (to tudi Finnegans Wake ni), vsekakor pa je osupljivo konceptualno umetniško delo.

(Zanimiva, ta založba Črna skrinjica. Pri njej je našla zatočišče tudi knjiga, ki ji je odreklo soizdajateljstvo Društvo slovenskih pisateljev v podobno pokroviteljskem duhu, kot je napisana predsednikova poslanica: zloglasna zbirka mladih pesnic in pesnikov Bog si ga drka na nas. V primeru te zavrnitve ni šlo za spontano samovoljo vodstva, temveč za odziv na javni ugovor proti takemu naslovu, ki sta ga sicer napisala dva prav tako mlada ustvarjalca, podpisala pa še kopica drugih. Avtorja zapisa sta v naslovu videla potencial za prizadetost čustev verujočih. Iskreno sta sicer povedala, da si ne želita cenzure – kot so tudi avtorji izjave Demokracija da – razkroj ne! zatrdili, da »odločno nasprotujejo kakršnimkoli administrativnim ukrepom zoper pisce«, saj protestirajo edino proti temu, da takim besedilom daje legitimnost objavljanje v »glasilu vseh študentov« oziroma finančna podpora javnega Sklada za pospeševanje založništva. Podpisniki ugovora proti antologiji torej niso bili proti izidu knjige, le proti temu, da bi ravno Društvo slovenskih pisateljev ponudilo legitimnost naslovu, ki bi utegnil prizadeti koga, ki ga ne zmore razumeti oziroma bi ga razumel kot blasfemijo. In Društvo je počepnilo; kajti, veste, ne bi bilo primerno, če bi Društvo slovenskih pisateljev dajalo vtis, da bi bilo literarnemu stanu lahko inherentno lastnega kaj blasfemičnega. Vse skupaj nazadnje ni bilo »nič takega«; ni bilo cenzure, knjiga je izšla, Društvo pa ji je »samo« odreklo moralno podporo.)

Čisto zares odveč geste, vse tole. Vsekakor pa je stvar v tem, da sodobna literatura mora spravljati v dvom (vsaj nekatere) starce in konservativce: mora brcati, si izboriti uho, imeti mnenje o svetu okrog sebe. Njen ton je ton časa, njena perspektiva je perspektiva nekoga, ki je v njem odrasel. Saj je vsakič znova krik nove, a prastare izkušnje odraščanja v novem, a še zmeraj istem svetu – novega, pa še zmeraj istega človeka, soočenega z novimi izzivi. Efekti, ki jih uporablja nova poezija – ki jih mora uporabljati, če naj opiše novi svet –, so efekti, ki izražajo stanje človečnosti v situaciji, v kakršni se je človek v danes trenutku znašel, ko je prisiljen izraziti, da je sploh še človek. In da se muči in vztraja.

Nič ni naravnejšega od tega, da se zreli, izkušeni gospodje in gospe  z umetnostjo, ki jim je tuja, ne morejo ravno vzhičeno identificirati. Lahko pa jo z zanimanjem spremljajo. Seveda ima vsakdo svoje (bolj ali manj izkušeno, pametno, vsekakor trdno in vsaj zase gotovo merodajno) mnenje; je pa koristno paziti, s kakšne pozicije se izreka. Z visoke pozicije ne biti žaljiv do tistih, ki so v drugačnem položaju. Mogoče celo podvomiti vase. Mogoče ob svojih zadržanih občutkih ne samodejno reči: to ni vse skupaj nič, temveč razmisliti o vzrokih. Formula dostojanstvenega staranja je tudi v tem, da si iskreno priznaš: mater, trd postajam, zmeraj manj mi je jasno. Ampak kaj hočemo, bodo pa zastavo naprej nesli neki drugi, ki so očitno še zmeraj strastno za stvar.

 

*Dušan Merc: »Poslanica ob svetovnem dnevu poezije 2023«, 21. marec 2023