AirBeletrina - Je slovenska esejistika slaba? O pomanjkljivostih (znanstvenega) pisanja
Refleksija 22. 9. 2013

Je slovenska esejistika slaba? O pomanjkljivostih (znanstvenega) pisanja

 

Zaspani intelektualec (Ilustracija: Ana Baraga)

Pred kratkim sem urejal angleški prevod zbirke esejev vodilnih intelektualcev in kulturnikov Vzhodne Evrope. Ko sem prebiral teh trideset nenavadnih esejev, sem najprej mislil, da so prevodi pomanjkljivi. Potem sem ugotovil, da to mogoče, saj je eseje iz različnih jezikov prevajalo več ljudi; od bolgarščine do srbščine, od poljščine do slovenščine. Prevajalci niso krivi. Še vedno pa je večina esejev, približno 90 odstotkov, nerazumljivih. Povedi so bile slovnično sprejemljive, če ne strogo pravilne. Problem je, da po tem, ko sem vsak esej prebral, nisem imel pojma, o čem govori. Kaj je avtor povedal, oz. želel povedati? V esejih so ideje predstavljene zbegano, brez razločno navedenih tez, brez čistega zaključka, predvsem pa so eseji oropani strukturiranih argumentov. Če bi me prosili, da na kratko, v enem stavku obnovim bistvo vsakega eseja, bi bil v zadregi – in mislim, da bi se enako počutili tudi avtorji. So bili avtorji »slabi« pisci? Ni videti, da bi tako mislil kdo od njihovih kolegov. Vsi so bili priznani misleci in pisci, vsaj v svojih domovinah. Naletel sem na zapleteno vprašanje in kmalu ugotovil, da je odgovor nanj del socio-kulturnega fenomena. Z angleške perspektive, da: ti eseji so slabo napisani. S perspektive srednje Evrope pa ne; ti eseji so v redu.

 

Cicero: kako pisati?

Kako pravilno pisati stvarne eseje, Američane učijo že v osnovni šoli. Njihov sistem je določil Cicero, ki ga je uporabljal tako za pisanje kot za javno govorjenje in debate. Dobri eseji se pričnejo z uvodom, ki razločno prikaže tezo: o čem govori in kaj je bistvo, ki ga želiš doseči? Dobro pisanje se prične z jasnostjo. V angleškem sistemu naj bi vsak bralec razločno razumel vse, kar prebere v dobrem eseju že ob prvem branju. Če je kaj zapleteno ali nejasno, pomeni, da je avtor pisal slabo. To pa se ne dogaja v evropskih esejih. Avtor dobrega, ciceronskega eseja, po jasno napisanem uvodu nadaljuje s tremi točkami, s katerimi zagovarja tezo. Tri je očitno magična številka, ki jo lahko opazimo pri šalah (kjer se poanta prikaže vedno kot tretji poskus nečesa) ali v pravljicah ( v Zlatolaski in treh medvedih je tretja posoda kaše ravno prava). Dve točki sta nekako premalo in štiri že preveč.

 

Zvezdno nebo predavateljev

O fenomenu, ki sem ga opazil, sem vprašal prijatelja Slovenca, ki je pisatelj. Razložil je, da to ni nekaj, kar si jaz predstavljam, ampak temelji na dveh različnih tradicijah učenja. Opisal je franko-germanski stil predavanj na univerzah, ki segajo več stoletij nazaj, vsaj do razsvetljenstva kot izvora evropske metode, ki se uporablja še danes. Briljantni misleci pač niso vedno tudi odlični učitelji. Kot primer je omenil filozofa Jacquesa Derridaja. Na univerzi je predaval takole: odprl je temo, na primer ljubosumje, in o njej govoril devetdeset minut. Nobenih zapiskov, priprav, resnično ni imel ničesar pripravljenega za predavanje; le stal je pred občinstvom in razpravljal. Njegovo predavanje je bilo prej podobno gledališki improvizaciji kot pravi retorični razpravi. Naloga študentov, ki so si manično zapisovali snov, je bila, da iz predavanja, podobnega toku zavesti, izluščijo najpomembnejše točke.

 

Nasprotno morajo ameriški profesorji in esejisti za svoja predavanja in članke sestaviti natančne načrte, začrtati, kaj, kdaj in kako želijo nekaj povedati, da bodo njihove razlage karseda močne in jasne. Graf dobrega angleškega pisanja je neizbežno podoben ravni črti ali konstelaciji na nočnem nebu: vsaka točka ali zvezda, ki jo naredimo, pomaga razumeti celovitost vseh argumentov skupaj. Vsaka točka je jasno povezana s prejšnjo in skupaj gradijo močan zaključek. Če bi delali graf evropskega pisanja esejev, bi bil podoben naključni množici zvezd na nočnem nebu: vsaka zvezda je točka, ki jo naredi avtor, povezuje pa jih ovinkasta pot, za katero na koncu ni nujno, da kam pripelje.

 

Lahka vsebina za težkimi besedami

Eden redkih slovenskih esejistov, čigar stil je dober tudi po angleških standardih, je Miha Mazzini. Ironično, veliko Slovencev meni, da je preveč odkrit in skoraj žaljivo neposreden – to pa so ravno značilnosti, ki omogočijo tujemu bralcu užitek v branju. Ko sem ga vprašal o neskladnosti stilov, ki sem jih zaznal, mi je povedal nekaj zanimivih opažanj. Najprej je povedal, da Slovenci, kot večina drugih ljudi, stremijo k pripadnosti v neko skupino. Skupina, ki je na Slovenijo najbolj vplivala, je bila Habsburška monarhija. To pomeni, da so slovenski intelektualci želeli pisati tako kot vodilni pisci monarhije. Pod drugo točko je Mazzini citiral knjigo Franka Roberta, The Economic Naturalist, v kateri piše, da veliko ljudi verjame, da bodo videti pametnejši, če bodo uporabljali eksotične, ezoterične besede. Zato slovenski esejisti tako radi uporabljajo težko razumljive besede. Ideje o tem, da boš videti pametnejši, če govoriš zapleteno, pa ne odobravajo povsod. Večina ameriških bralcev bi rekla, da se vsak, ki uporablja eksotično besedišče, za njim skriva; navidezna zapletenost le skriva pomanjkanje vsebine.

 

Nerazumevanje snovi: slabi predavatelji ali nemuni študentje?

Angleške profesorje učijo, da morajo biti njihova predavanja takoj vsem popolnoma jasna. Če študent česa ne razume, pomeni, da je profesor predaval slabo in si mora vzeti čas, da razloži zadevo drugače. V preveč evropskih predavalnicah je pravilno ravno obratno. Študenti dobijo občutek, da morajo sedeti in poslušati profesorja – če česa niso razumeli, pa so neumni. Prav zaradi tega tukajšnji študentje tudi ne zastavljajo vprašanj; nočejo namreč, da bi jih profesor (kar se v Sloveniji pogosto dogaja) obravnaval zaničevalno ali arogantno.

 

Na žalost so evropski eseji napisani po vzorcu evropskega poučevanja. Medtem ko je bistvo angleških esejev jasnost – vsak bralec bi moral točno razumeti celotno vsebino, saj je piscu v nasprotnem primeru spodletelo – je preveč evropskih esejev, še posebej humanističnih, v katerih se avtorji trudijo slišati zapleteno. Veliko evropskih esejev, ki sem jih prebral, vključno s tistimi iz zbirke, ki sem jo omenil na začetku kolumne, je v meni zbudilo občutek, da je bil avtor zaskrbljen, da če bo pisal preveč jasno, ne bo slišati dovolj pametno. Najpametnejši ljudje in najboljši pisci so tisti, ki znajo zapleteno zadevo prikazati kot izjemno lahko in ne ravno obratno. Življenje, še posebej življenje intelektualca, je že tako ali tako dovolj zapleteno. Znak resnično dobrega učitelja je zmožnost, da raznovrstne zadeve prikaže neposredno.

 

Miha Mazzini poudari, da slovenski esejisti pišejo tako, da bi ustregli domnevnim pričakovanjem drugih. »Če država daje denar za financiranje projekta,« pravi, »potem bo birokrat odločal o njegovem financiranju, zato moramo biti na prvi pogled pametni in nedojemljivi. Birokrat bo rekel: ‘Uau, ničesar ne razumem, to mora biti znanost. Izvolite denar!’«

 

Anekdote: Od Wittgensteina preko Hegla do Žižka

Če ste prebrali dovolj člankov v najboljših publikacijah, denimo The New Yorker in The New York Times, veste tudi, kako je videti najboljša ameriška esejistika. Najboljši eseji imajo strukturo anekdote, kjer pisci uporabijo zgodbe resničnih ljudi in dogodkov za opis teorij in idej. Bralci si namreč zanimive anekdote zapomnijo lažje kot abstraktne teorije. Najmočnejši članki se pričnejo z nepozabno sliko, potem sledijo protagonisti, ki služijo kot orodje za razlago ideje.

 

Omenili smo, da sijajni misleci niso vedno dobri pisci. Filozof in matematik Ludwig Wittgenstein je bil znan po tem, da je le s težavo razumljivo razlagal svoje teorije, spodletelo mu je celo pri prijateljih, kakršen je bilBertrand Russel. Tudi Hegel je dober primer – nihče ne dvomi v to, da je bil genij, vendar je vsak, ki je kdaj poskusil brati njegove knjige, kmalu ugotovil, da je bil obupen pisec. Potrebovali bi zemljevid, kompas in šotor, da bi prebrodili skozi njegovo zaraščeno goščavo proze, ob tem pa še vedno ne bi imeli zagotovila, da bomo po sedemsto straneh ugotovili, o čem za vraga je pisal.

 

Heglov privrženec Slavoj Žižek pa je vsaj v eni stvari drugačen. Čeprav so njegove knjige težko razumljive in podobne zmešanim predavanjem Derridaja, pa so njegova predavanja popolnoma druga zgodba. Žižek je edinislovenski intelektualec, ki je svetovno znan, posebej pa je popularen v angleško govorečem svetu, saj je kot govorec ravno to, kar je angleškem svetu všeč. Je sam svoj protagonist, čudovito nenavaden lik z nalezljivim entuziazmom in govori v anekdotah, podrobnostih. Odličen je, ko jemlje primere iz pop kulture, da ilustrira kompleksne koncepte. Žižek predstavlja most med dvema slogoma: njegovo pisanje je evropsko, osebne predstavitve pa angleške.

 

Osredotočiti se je treba na bralce in ne nase

Medtem ko angleški slog pisanja velja za dobrega, zanimivega, očarljivega in občudovanja vrednega tako v angleških kot v evropskih kontekstih, za evropski slog tega ne moremo trditi. Tistim, ki jim je bližje angleški slog, se zdi evropski na splošno dolgočasen, počasen, slabo zgrajen in nezabaven. Seveda za to posplošitev obstaja ogromno izjem, vendar lahko, konec koncev, takšne eseje najdemo povsod. Od približno tridesetih esejev, ki sem jih urejal, bi jih le nekaj označil za dobre ali berljive. Večina teh piscev v Veliki Britaniji ali v ZDA ne bi našla založnikov, razen če bi bili povsem pripravljeni spremeniti slog. Prebral sem na ducate evropskih esejev, od centralne do vzhodne Evrope, in opazil, da je ta problem prisoten povsod. V Veliki Britaniji in ZDA so uspešni evropski pisci le tisti, ki se držijo angleškega sloga. Večina slovenskih piscev bi lahko spremenila slog, a jih v Sloveniji jih k temu ne spodbujajo dovolj.

 

Moji prijateljici, izurjeni piski, urednici in predavateljici, so domači kolegi dejali, da njeno pisanje ni dovolj dobro za akademska besedila, saj so njeni članki »bolj zanimivi kot znanstveni.« Ob tem je pojasnila: »Moji kolegi mislijo, da znanost ne sme biti dobro napisana, zanima jih le nizanje dejstev.« Žalostno je, da je v Sloveniji znanstveno pisanje povezano z dolgočasnostjo. Dobro pisanje je vedno zanimivo in še bolj mora biti, če je akademsko ali znanstveno. Evropski pisci bi bili deležni večje branosti, če bi se osredotočili na bralce in ne le nase ter bi se pri tem trudili biti vsaj za odtenek bolj zanimivi in jasni.

 

Besedilo je prevedla Lisa Mislej.