Saj jo poznate, dobro staro klasiko, kako je slovenske filme najtežje gledati Slovencem samim. Nobena rigorozna dedukcija ni potrebna, da temu klišeju, ki si svoj razvodeneli pomen zopet pribori v trenutku, ko je na ogled nov slovenski film, podelimo veljavnost. Če njegove emotivne manifestacije – sramu, ne prepoznamo pri sebi, jo pa pri drugih in ti se večinoma rade volje, bolj ali manj artikulirano izkozlajo že ob vsakoletni najavi podeljenih sredstev filmskega sklada.
Ta performativni avtomatizem ni plod abstraktne zamere, ampak plod skozi izkušnjo pridobljenega kognitivnega stanja, v katerem je gledalec še posebej pozoren na vzorce filmskih »napak«, ki so ga zatolkli že prejšnjič in za katere pričakuje, da ga bodo tudi tokrat (in v prihodnje, ad infinitum). Tista nevralgična točka, kjer se obrambni mehanizem domačega gledalca ob primernem pritisku izrazi najbolj ilustrativno in do svoje besne popolnosti, je gotovo jezik. Ne »obrtniški« filmski, temveč tisti, ki ga svojim likom v usta položi scenarist, jezik, ki ga govorijo igralci in ga v končni instanci diktira režiser. Vehementna faktičnost, s katero se izrekamo glede plodovitosti kolektivne jeremijade o umetelnosti, gledališkosti in pretencioznosti izgovorjenega v slo. filmih, izhaja iz dejstva, da, bodimo iskreni, v njej sodelujemo tudi sami. Prevečkrat sem se zalotil, kako v vlogi gledalca opletam s sintagmami o zborni govoranci v naših filmih, ob kateri še prfoske slovenščine iz srednje šole zvenijo kot svečenice spletne #yolo dikcije, da bi lahko hlinil jebivetrsko nevtralnost. Tega sicer nikoli nisem zganjal iz čiste zlobe. Važi, mogoče malo (sadistično ponavljanje monologov tipa:
»Sence ližejo pročelja … No, se že prebujam«).
»Večno te bom ljubil.«
Večina sodobnih filmov slovenske kinematografije se je pač zavezala definiciji filma kot mimetične umetnosti, ki gledalcev z registrom, ki ga ne prepoznajo kot verodostojnega, ne more pripraviti do potopa v naracijo. Geneza jezikovne preobčutljivosti – »rana jezika« –gotovo sega dlje od gole nespretnosti avtorjev, še posebej če upoštevamo vpliv dolgotrajne kultivacije tujejezičnih televizij, odsotnost sinhronizacije in monolitne recepcijske navade (filmi s podnapisi skoooooos). Breme na filmskih ustvarjalcih je večje, kar pa jih ne sme odvezati od precejšnje gotovosti, da se večina publike k urbanemu filmskemu subjektu, ki po mobitelu smrtno resno razglaša: »Ljubim te, večno te bom ljubil, do smrti,« ne more obračati drugače kot z žgočim cinizmom. Motnja jezika seveda nikoli ni vrednostni absolut – često pa deluje kot črni krokar, kot preludij v ostale filmske prvine. Če nič drugega, pušča trajni priokus.
Skratka, tuja beneška publika je Razrednega sovražnika, ki je včeraj na Festivalu slovenskega filma doživel domačo premiero, nujno gledala drugače, kot ga bo domačija, še zlasti ko je ta reducirana na posameznega gledalca. Nagrada tedna filmskih kritikov, ki jo je za svoj celovečerec v Benetkah prejel režiser Rok Biček, vsaj na tej koordinati ne podeljuje imunitete. Ortodoksna drama o srednješolskem razredu, ki na novega razrednika obesi krivdo za samomor sošolke, je na prvi pogled testo točno tiste vrste, ki v sebi nosi klice najbolj strašne plesni. Povsem zdravorazumska je namreč formula, da turobnejša, kot je obravnavana tematika, bolj grozljivo gledalce privijajo umetne jezikovne tvorbe, ki padajo z gledališko ukrojenih žnabljev, še širše se razpira naša stara rana. In na pripovedno os Bičkovega prvenca lahko obešamo svinčene pomenske uteži, kot so smrt, izolacija, identiteta, upor, revolucija …
Solze depresivnega naroda
Po prebavi Razrednega sovražnika je jasno, da je film izvrsten v več kategorijah. Scenarij (ki ga je Biček spisal skupaj s kolegoma Nejcem Gazvodoin Janezom Lapajnetom) je premeten, očiščen navlake in kljub večplastni zasnovi ekstremno zadržane ekspozicije. Kamera (Fabio Stoll) z minimalistično, izredno ekspresivno intonacijo podpihuje trpko atmosfero. A šele z igro se razgrne polje, kjer se Razredni sovražnik dokončno odlepi od spolzkih tal svoje predeterminirane usode. Jezik v filmu namreč nikoli ne obsega samo tistega, kar se govori, ampak tudi to, kako se govori.
Biček je celotno kočljivost jezikovne motnje elegantno preskočil z vzporejanjem nasprotujočih si registrov. Film se tako ali tako ves čas suka okoli antagonizma med učenci in učitelji, med uporniki in sistemom, med posameznikom in množico, to je njegova jedrna celica. Konfliktu, ki poganja narativo, je v neposrednem kontrastu med vpoklicanimi naturščiki (učenci) in šolanimi dramskimi igralci (učitelji, še posebej fenomenalni Igor Samobor kot novi razrednik) dodana povsem nova kvalitativna plast. Dijakom je puščena njihova dikcija, jezikovna rigidnost je rezervirana za sovražnike. Ob tem se Biček konsistentno vzdrži vezanja sodb na tega ali onega pripadnika tabora, na to ali ono obliko diskurza.
Razredni sovražnik še zdaleč ni prvi, kaj šele edini slovenski celovečerni film, ki je zaprl zevajočo rano, iz katere tako rado zakrvavijo solze depresivnega naroda. Hkrati tudi ni prvi, ki si je drznil pred kamero postaviti naturščike in jim dovoliti, da cvrkutajo po svoje, čeprav so si v preteklosti eksotiko omislile predvsem komedije (Jebiga). Gotovo pa gre za eno od redkih filmskih dram v nedavnem spominu, ki gledalca nagovarja s konkretno substanco, ne da bi ga, s svojo v trugo zgodovine vrezano besedo, metala iz težko vzpostavljenega univerzuma. Film ni popoln, v določenih prizorih (ki jih v igralskem smislu nosijo pubertetniki) ga želi zanesti v cukreni zaliv eksplozivne patetike, a se mu z montažnim krmarjenjem vsakič uspe ogniti.
V končni fazi Razrednemu sovražniku tudi najbolj vulgaren sleng, razlivajoč se po vseh stotih straneh scenarija, ne bi pomagal stati pokonci, če bi bili drugi stebri konstrukcije majavi kot najpopularnejši slovenski filmski arhetip vseh časov – pijanski pijanec. Toda dobili smo film, ki se zaveda, da potrebujemo dosti več kot samo estetsko pobrušen kader.
Ali se s tem odpira pomlad frišno senzibilne generacije filmarjev? Čefurji s svojo blokovščino že a priori štartajo na preskok »gledališkega« besede. Gre za splošen trend slovenske kinematografije? Kaj pa vem …
Fak, upam da.
Od danes si film Razredni sovražnik lahko ogledate več kinematografih po Sloveniji.
