John McTiernan: »Alec Baldwin se je bal Seana Conneryja«

Klasike Predator (1987), Die Hard (Umri pokončno, 1988), The Hunt for Red October (Lov na Rdeči oktober, 1990). Po dvakrat so v njegovih filmih igrali težkokategorniki Arnold Schwarzenegger, Bruce Willis, Sean Connery in Pierce Brosnan.

Da, John McTiernan, minuli teden v Ormožu in Ljutomeru častni gost 19. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina, je osvežil in prenovil žanr akcijskega filma, postavil nova pravila, se v kolektivno zavest svetovnega občinstva zapisal s premišljenimi posnetki, napetimi prizori, duhovitimi izreki, premetenimi potezami – kako je prišel do marsikatere od njih, nam je zaupal v dolgem intervjuju na turistični kmetiji Hlebec na Kogu, v prečudovitem okolju Jeruzalemsko-ormoških goric.

Ameriški režiser, pred 72 leti rojen v Albanyju v zvezni državi New York, je na festivalu tudi predsedoval žiriji za najboljši celovečerec in na sobotni zaključni prireditvi prejel nagrado častni hudi maček.

McTiernan, ki je režiral še filme Medicine Man (Zadnji dnevi raja, 1992), Last Action Hero (Zadnja velika pustolovščina, 1993), Die Hard With a Vengeance (Umri pokončno brez oklevanja, 1995), The Thomas Crown Affair (Afera Thomasa Crowna, 1999) in The 13th Warrior (Trinajsti bojevnik, 1999), je profesionalno pot sklenil grenko: že pred dvajsetimi leti s filmom Basic (2003), poslovenjenim v Morilsko igro. Tik pred tem je posnel Rollerball (2002) ter si s prisluškovanjem koproducentu tega ponesrečenega filma in z laganjem FBI-ju nakopal večletno sodno kalvarijo in zaporno kazen, ki jo je odslužil med aprilom 2013 in februarjem 2014.

Potem ko se je med pogovorom sprostil in odprl, nam je bil pripravljen povedati tudi, kako je prestal najtežje obdobje življenja. Odgovarjati pa je začel počasi, tiho, z daljšimi premolki, šele čez čas vse glasneje, na lepem je mahal z rokami, o prizorih ni samo govoril, ampak jih tudi igral … Vmes je k mizi pristopila njegova žena Gail, opozorila, da bo enourni pogovor čisto dovolj – »Torej še deset minut, prav?« – in že odbrzela nazaj v sobo. Prav. Spraševalec je njeno voljo kanil spoštovati in gospoda ne preveč utruditi – a se je režiser med odgovarjanjem tako razvnel in celo razhudil, da je še skoraj pol ure pojasnjeval, kako je, pa ne bi smelo biti, in kako ni, pa bi moralo biti!

Gospod McTiernan, se spomnite prvih usodnih dogodkov v življenju, ki so vas pritegnili v svet gibljivih podob, vas pripeljali k filmu?

»Niti ne, prepletlo se je marsikaj. Sprva sem mislil, da bom gledališki režiser. Na šoli za uprizoritvene umetnosti Julliard v New Yorku pa sem ugotovil, da imajo vsi bodoči gledališki režiserji bogato zaledje, da vsi prihajajo iz premožnih družin, kar jaz nikakor nisem. V istem času sem spoznal ‘neodvisne filmske ustvarjalce’, kakor so si pravili. Ugotovil sem, da film povezuje gledališče in inženirstvo, zato me je bolj pritegnil.«

Kakšni filmi najprej?

»Vsi mogoči. Tudi mnogi evropski. Zapustil sem Julliard in presedlal na eksperimentalni kolidž. Tam je bil tudi neki nori Italijan …«

Se spomnite njegovega imena?

»Cesare Massarenti. Imel je samo eno roko, a je vseeno vztrajal, da hoče uspeti kot jazzovski pianist. Z eno roko! Neverjeten, nor človek. Najbrž je v prvi vrsti izobraževal sebe, a je tudi nas. Z njim smo šli skozi ogromno najrazličnejših filmov, vsi veliki režiserji so prišli na vrsto: Eisenstein, Pudovkin, Jean-Marie Straub … Ogledali smo si mnogo evropskih filmov, ki niso imeli prav veliko gledalcev, kaj šele ljubiteljev. Preučevanje zgodovine nam je vsekakor koristilo.«

Baje ste si vi enega od filmov ogledali še posebej velikokrat.

»To sem storil, ker sem hotel izvedeti, kaj film pravzaprav je. Če vprašaš več ljudi, kaj je film, boš dobil prav toliko različnih definicij. Ker pa me je res zanimalo, kako narediš film, sem potreboval natančnejše odgovore od tistih, ki ti jih navržejo ljudje ali dajo knjige. Zato sem se odločil za sistematično raziskovanje. Izbral sem Truffautovo Ameriško noč, La Nuit américaine – zelo preprost film režiserja, ki je res obvladal svoj posel. Gledal sem ga v newyorški dvorani, kjer je bila prva projekcija ob desetih zjutraj, zadnja pa opolnoči. Tri dni zapored sem bil v dvorani od desetih do dveh zjutraj naslednjega dne, ogledal sem si vse projekcije! Mislim, da sem ga videl osemnajstkrat. Hotel sem razumeti, kaj pravzaprav gledam. Po več ogledih se otreseš zgodbe, za sabo pustiš tudi očaranost s tem ali tistim kadrom, odmisliš vse, kar ljudje običajno omenijo, kadar želijo opisati film. Šele zatem nekje tam na koncu morda zaznaš, kaj bi utegnila biti najpreprostejša definicija filma.«

Kaj torej ostane na koncu, v jedru?

»Po treh dneh gledanja istega sem dojel, da je film veriga od 600 do tisoč kadrov, razporejenih v točno določenem zaporedju. Če ga želiš ustvarjati, ga moraš razumeti na tej ravni. Obstajajo pravila, kako jih sestavljati, povezovati, sam pa moraš ugotoviti, kako boš s posnetki dosegel svoje …«

Ste to razumeli, ko ste posneli prvenec Nomadi (1986)?

»Seveda. A ni dober. Zaradi njega mi je malce nerodno.«

Je pa v njem glavno vlogo odigral mladi Pierce Brosnan. In film je baje imel vsaj enega oboževalca – Arnolda Schwarzeneggerja. Drži, da si vas je on zaželel kot režiserja Predatorja?

»Še prej so me vprašali, ali bi z njim posnel film Commando (Komandos). A sem bil zavezan drugemu producentu, zato sem moral povabilo zavrniti. K meni so se vrnili pred snemanjem Predatorja. Drži, Arnold je v pogodbi imel tudi odobritev režiserja.«

Veste, da ste zdaj blizu njegove domovine?

»Vem, vem, Gradec je korak stran.«

Kakšen človek in kakšen igralec je bil takrat, v času Predatorja?

»Oh, podoben kot danes, ni se dosti spremenil. Je edinstven, izjemno ambiciozen, zelo prijazen, prav nič pri njem ni puhlo … Je veliko več kot filmski zvezdnik. Če bi bilo zakonsko mogoče, kariere ne bi zaključil kot guverner, ampak vsaj kot senator, morda celo kot predsednik. Ampak v Ameriki sta dve službi, ki ju ne moreš opravljati, če se nisi rodil tam – senatorska in predsedniška. Če bi lahko, bi Arnold gotovo segel še tja, sodeč po njegovi ambicioznosti. Mislim, da bi bil dober predsednik.«

Baje se je kot izjemno resen in odgovoren izkazal že med snemanjem Predatorja.

»Vsekakor, vse, česar se loti, naredi dobro. Ker sem opazil, da je zelo tekmovalen, sem se domislil, kako bom dosegel, da bo bolje igral. Dotlej se kot igralec namreč ni ravno izkazal. Zato sem poiskal nekoga, ki zna igrati in ki ga Arnold spoštuje, tako da se bo po njem zgledoval, z njim tekmoval, ga skušal doseči. Carl Weathers je prav tako dedec, velik, močen tip …«

Znamenit je prizor njunega srečanja v Predatorju, kjer se stara prijatelja srčno pozdravita in si stisneta roki, obe zelo mišičasti, ena je bela, druga črna …

(nasmešek) »Carl je Arnolda med snemanjem učil – vendar ne neposredno. Primer: med snemanjem filma se veliki zvezdniki, kadar niso na vrsti, kadar ne nastopajo v prizoru, običajno umaknejo v svojo prikolico. Tu pa je bilo drugače. Tudi če ga v prizoru ni bilo, je Arnold stal nekje za kamero, z roba je opazoval, kako igra Carl. Nič mu ni ušlo, ujel je vsako podrobnost v Carlovi igri ter tako vsak dan bolj napredoval. Posrečilo se mi je: samo skupaj sem ju dal, ničesar drugega mi ni bilo treba napraviti. To je bilo vsekakor učinkoviteje, kakor če bi Arnoldu ukazoval: to odigraj tako in tako. Ali ga poslal na igralski tečaj. Včasih je dovolj, da pametnemu človeku pred nos postaviš dober zgled.«

Se pa zato v vlogi glavnega nasprotnika, nevidne pošasti, ni obnesel Jean-Claude Van Damme …

»Ah, tisto je bilo žalostno. Ni bil kriv Jean-Claude, sploh ne. Njegov sluzasti agent bi naredil karkoli, da bi nam ga prodal.«

Ga potisnil v katerokoli vlogo?

»Saj scenarija sploh ni prebral! Ni vedel, kakšen film snemamo. Vodila sta ga pohlep in ignoranca. Žal. Če bi takrat vedeli, kdo je Jean-Claude in če njegov agent ne bi nenehno dihal producentu Joelu Silverju za vrat, mu sitnaril: ‘Morate ga vzeti, morate ga vzeti!’ Ampak Jean-Claude bi bil v tej vlogi zapravljena priložnost. Potrebovali smo možakarja v velikem gumijastem kostumu, ki sploh ne pokaže svojega obraza. Jean-Claude pa je igralec, ima svoj značaj, osebnost …«

Kaj pa drugi, kako ste jih izbrali in dosegli, da so bili prepričljivi kot vojaki?

»V skupino sem poleg Carla uvrstil še vsaj dva, ki sta prav tako dobra igralca. Nekateri so dejansko imeli vojaške izkušnje, najel pa sem še strokovnega vaditelja. Obleči so se morali v kostume, si naprtiti vse, kar po džungli prenašajo v filmu, nakar so z njim krenili na pohod. Učil jih je tihega znakovnega sporazumevanja in drugih veščin. Zlasti pa so spoznali drug drugega in se poglobili v svoje like, jih začutili … V filmu vidiš, da se poznajo, da so ekipa. To je težko ponarediti.«

Ali Predatorja, v katerem ameriške vojake sredi džungle v obup spravlja nevidni sovražnik, razumete kot alegorijo vietnamske vojne?

»Ne! Poznam to tezo. V resnici pa sem se trudil, da bi onemogočil takšne in drugačne interpretacije. Da bi bilo jasno: to je popcorn, fantje, samo zabavamo se, kakor smo se, ko smo imeli devet let in smo šli ob sobotah popoldne v kino. Tu ni nobene visoke umetnosti, ne nameravamo reševati sveta. Ključno je, kako stvari zastaviš, intoniraš na začetku, kakšen je implicitni pripovedovalec zgodbe … Ta občinstvu hitro da vedeti, kako naj razumejo, kar gledajo. Če delaš zabavni film, si lahko privoščiš marsikaj, recimo vtakneš butasto šalo, česar pri resnem filmu o Vietnamu ne bi mogel. Scenarij, ki sem ga dobil v roke, je bil … popcorn.«

Vas resen film o Vietnamu ne bi zanimal?

»Bi me, bi me! A ubral sem kariero običajnega hollywoodskega filmarja: če ima kdo scenarij, iz katerega bi rad dobil komercialni film, sem tukaj, da po najboljših močeh pomagam. Eden mojih vzornikov je John Ford, ameriški režiser irskega rodu. Premogel je določeno … skromnost. Ko so ga v McCarthyjevi dobi, torej v času preganjanja komunistov …«

… lova na čarovnice …

»… tako je, ko je v času lova na čarovnice na sestanku Ameriškega združenja režiserjev dobil besedo, se je predstavil: ‘Jaz sem John Ford in snemam vesterne.’ Jasno je dal vedeti, da ne snema umetniških filmov. Pa je bil najboljši režiser svoje generacije, filmski Mozart, za božjo voljo! A se ni bahal, ostal je skromen. Če bi lahko svojo kariero oblikoval po tujem vzoru, bi jo po njem. Ko so mi torej ljudje, ki so hoteli zaslužiti, izročili popcorn scenarij, iz katerega so hoteli dobiti razvedrilen akcijski film, sem to spoštoval. Če bi scenarij preobrnil v alegorijo česarkoli, bi čutil, da nisem upravičil zaupanja svojih delodajalcev. Včasih je bilo z njimi težko shajati, to že, a sicer niso bili slabi ljudje. Pa niti film ni bil nemoralen, nikomur ni škodil, zato sem nalogo sprejel in se potrudil, da jo čim bolje opravim. Še posebej sem pazil, da politika nima vstopa v film, da res ne bi bile mogoče interpretacije, kakršna je ta o vietnamski vojni.«

Pravite, da je bil John Ford filmski Mozart. No, za marsikoga ste vi Mozart akcijskega filma, vaš Umri pokončno pa eden najboljših v dveh kategorijah, tako božičnih kakor akcijskih filmov. Si ga boste na Grossmannovem festivalu spet ogledali?

»Uh, ne, najbrž ne.«

Kdaj ste si ga nazadnje?

»Že zelo dolgo si ga nisem. Najbrž že več let.«

Danes si v glavni vlogi težko predstavljamo koga drugega, a zanimivo, Bruce Willis ni bil prva izbira za glavnega junaka.

»Igral naj bi Richard Gere, studio ga je hotel in tudi scenarij je bil napisan zanj. A se je odločil, da noče igrati, zavrnil nas je, nakar je studio poiskal drugega. In tako je prišel Bruce.«

Kot večni John McClane.

»Takrat je ravno prodrl v filmski svet. Tik pred Umri pokončno so izšli trije filmi z njim, a so vsi pogoreli. Zaradi istega vzroka. Bruce je nastopal kot pametnjakovič, posmehljiv do vsega. Na malem zaslonu je to še delovalo, na velikem platnu pa je bilo bolje videti njegov obraz – in gledalci so opazili, da je v bistvu zelo jezen človek. Res je bil. In zato ga niso mogli vzljubiti. Kakšne posledice je imelo to! Pomislite, teden pred izidom Umri pokončno je studio zavrnil plakat z njegovim obrazom ob stolpnici. Ostala je samo stolpnica.«

Poster za akcijski film samo s stolpnico?!

(Si z dlanmi prekrije obraz, vzhihne.) »Veste, šefi v filmski industriji niso najbolj korajžna sorta ljudi. No, ko smo ugotovili, da Bruce pri občinstvu ni priljubljen, smo poskusili več stvari. Prav zato v filmu toliko govori, nenehno blebeta. In prav zato je čisto na začetku filma dolg počasen prizor, v katerem ga vidimo, kako pripotuje v mesto. Nič vznemirljivega se ne dogaja, a kamera je vseskozi tam, osredotočena nanj, na njegov obraz. Ideja je bila: naj ga občinstvo vidi, naj začuti, odkod vsa njegova jeza, naj ga razume, se privadi nanj … Bruce se nikoli ni imel kdove kako rad, in ko se je napihoval kot pametnjakovič, se je pravzaprav boril zoper depresijo. Zoper občutek, da je bedak, zguba … To je bilo nekakšno dejanje poguma: skušal se je boriti, navkljub občutku, da je bedak.«

V filmu si v monologih pravi: ti bedak!

»Natanko tako! Rekli smo: naj občinstvo vidi, kakšne težave ima. Ni jim treba vedeti vseh podrobnosti, a občutek naj le dobijo. Naj iz njegovih samogovorov izvedo, da je veliko bolj grob do sebe kakor do kogarkoli drugega. Ko prvič ostane sam in ugotovi, da so stolpnico zavzeli roparji, nase kriči: Misli, misli, misli, ti bedak!«

Je daleč od hladnokrvnega junaka. Kar je vplivalo tudi na naslednje filme, tudi tiste, ki jih niste režirali vi. Tudi tam je Bruce praviloma tak: prisiljen, da rešuje druge, a jezen, v stiski, češ zakaj ravno jaz, raje bi bil kjerkoli drugje …

»In ko vidiš, kako se počuti, morda razumeš, da je tudi sicer njegovo obnašanje dejanje poguma – skuša se izviti iz stiske, priplavati na površje.«

Na drugem bregu v Umri pokončno pa je pokojni Alan Rickman kot Hans Gruber, eden najboljših negativcev v filmski zgodovini … Zakaj se smehljate?

»Ker je bil Alan najprijaznejši, najbolj srčen, mehek človek na svetu.«

Je bil prva izbira za Hansa Gruberja?

»Vsekakor. Dve leti prej je zablestel v londonski gledališki uprizoritvi Nevarnih razmerij, dramatizaciji romana o spletkarskih zlobnežih. Mnogi so ga opazili, bil je odličen, zato smo ga hoteli v vlogi glavnega negativca.«

Zelo elegantnega, klasično izobraženega …

»Takega smo oblikovali prav zato, ker Bruce ni bil tak. Negativci so bili prej povsem drugačni. Po scenariju bi bil junak eleganten in izobražen, ne pa oni. A čim se je junak spremenil, ker ga ni igral Richard Gere, ampak Bruce Willis, so se morali tudi oni, postati so morali njegovo nasprotje. In tako so nenadoma imeli zelo lepe obleke, bili so čedni, izobraženi, Hans Gruber citira Aleksandra Velikega …«

Oba, tako junak kakor glavni negativec, v filmu postrežeta tudi z veliko humorja, ironije, med gledalci živi precej njunih citatov …

»Humor ne pristoji vsakemu filmu, tu pa mi je bilo jasno, da v bistvu delam shakespearsko komedijo. Odrasel sem v teatru, določene reči sem razumel. Še nekaj pomembnega sem spremenil. V izvirnem scenariju stolpnico zavzamejo teroristi. Zgodba je bila mračna, turobna, prav nič zabavna. Nisem bil zadovoljen z njo, scenarij sem znova in znova zavračal, producent Joel Silver me je spraševal, kaj me tako strašno moti, zakaj se nočem lotiti snemanja … Vprašal sem, ali lahko teroriste spremenimo v roparje. No, lahko so teroristi, naj imajo te izkušnje, zato tudi znajo rokovati z orožjem, vse prepričajo, da so teroristi – a nazadnje se izkaže, da hočejo denar, po ropu pa se nameravajo upokojiti. Čim smo to vnesli, je scenarij postal razvedrilen. Terorizem je namreč zelo žalostna tema, pa naj teroriste podpiraš ali jim nasprotuješ. Na koncu v terorizmu ni ničesar zmagoslavnega, za nikogar! Ljudje ne bodo najeli varuške, si vzeli prostega večera, se odpeljali v mesto, iskali parkirnega prostora, kupili vstopnic in šli sedet v dvorano, da bi gledali nekaj, kar jih bo zamorilo. Vse to sem moral vbiti v brihtne glave vodilnih v studiu. A ker se je Predator obnesel, so mi zaupali. Čeprav niso razumeli. Me je pa Joel Silver zato podprl. Spomnim se, kako je trem glavnim v studiu razlagal: ‘V filmu bodo negativci, ki se pretvarjajo, da so teroristi, a so v resnici roparji …’ Poslušali so ga in komentirali: ‘Ta zgodba je trapasta!’ Ha ha, seveda je bila – ampak tudi zabavna!«

Tudi v tretjem delu, ki ste ga režirali, Umri pokončno brez oklevanja (1995), so negativci roparji, ki se izdajajo za teroriste. Glavni, ki ga igra Jeremy Irons, je celo brat pokojnega Hansa Gruberja. Je bilo takrat vodilne laže prepričati, da se mora John McClane spet spopasti z roparji, ne s teroristi?

»Veliko laže. A tam smo se spotikali ob nekaj drugega. Marsikdo je bil prepričan, da je bistvo filmov Umri pokončno v strogo zamejenem prizorišču, kakršno je stolpnica v prvem delu. Model so hoteli še kar kopirati, iskali so naslednje prizorišče: snemali bomo na ladji za križarjenje, kaj če bi na vlaku … A res, sem debelo gledal, to naj bi bilo bistveno?! Prav, zdaj pa poglejte tole – in sem za prizorišče Umri pokončno brez oklevanja izbral celoten New York. Ha ha, pa imate!«

Spet ste šli torej v nasprotje. Za povrh niste posneli še tretjega božičnega filma v nizu, ampak ste ga postavili v poletje. Zanimiva pa je še ena poteza: ob glavnem negativcu je še seksi zlobnica, nema bolgarska blondinka Katja, ki jo odigra izvrstna kantavtorica Sam Phillips. Kako ste prišli do nje?

»Najprej sem v tej vlogi hotel … Huh, kako se že kliče pevka, ki poje White Rabbit?«

Grace Slick.

»Grace Slick! A ko sva se srečala, sem ugotovil, da je ravno nekoliko prestara za vlogo, tudi pregroba, nič kaj seksi. Sicer bi bila idealna. Potem sem skušal dobiti … tisto, ki prepeva Here Comes the Rain Again. Annie Lennox iz Euritmics! Bila je mlajša in lepša. A nisem bil uspešen. Nekako smo potem prišli do Sam Phillips …«

Takrat je bil njen mož sloviti glasbeni producent T Bone Burnett.

»Točno, res je!«

V več vaših filmih je uspešnosti botrovala kemija med glavnima junakoma, kakršno vidimo tudi med Seanom Conneryjem in Alecom Baldwinom v Lovu na Rdeči oktober. Je šlo tam gladko, na spet »strogo zamejenem prostoru«, v tesni podmornici?

»Oba sta odlična igralca. Se je pa Alec sprva bal Seana. Ni bil gotov v svoje sposobnosti. Spomnim se prvega dne, ko naj bi igral s Seanom. Ob prihodu na set so mi povedali, da je neka težava z Alecom, naj jo grem rešit v njegovo prikolico. Da je nekaj narobe z njegovo pričesko. Stopil sem do njega. Kakih deset minut je vpil, se jezil zaradi frizerke, svojih las, tarnal, kako bo šel prizor po zlu. Nakar mu je vmes ušlo: ‘Tam bom stal … in on bo pometel z mano!’ Takrat sem dojel, da ga ne skrbijo lasje. Previdno sem vprašal: ‘Kdo bo pometel s tabo? Govoriš o Seanu?’ Prikimal je: ‘Sean je tako dober, tako močen, da bom ob njem izpadel kot niče.’ Prepričati sem ga moral, naj ne tekmuje s starejšim igralcem: ‘Ravno v tem je bistvo prizora – si prijeten brihten mladenič, ki mu ni treba početi ničesar, samo vljuden bodi. On te bo poiskal! Najprej bo govoril z ameriškim kolegom, poveljnikom druge podmornice, potem pa bo dojel in pogledal tebe: ‘Vi ste vse razvozlali, a ne, vi ste poslali signal …’ Nazadnje ti bo priznal, da si pameten! Spoznal bo, da je med vsemi, ki naj bi jih v tem prostoru bolj spoštoval, rešitelj prav tisti poba v kotu. Ko sem mu prizor pojasnil tako, se je Alec pomiril.«

Je šlo snemanje potem res gladko?

»Seveda, Sean je bil odličen igralec. Je bilo pa z njim pogosto naporno. Če je ocenil, da ne veš, kaj počneš, je bil grob. Hudičevo brutalen! Obnašal se je kot moji sorodniki po mamini strani, enako so bili brutalni.«

Je bil Sean brutalen tudi do vas?

»Vedno sem se znal postaviti zase in nisem se ga bal. Prav zaradi izkušenj s sorodniki.«

Ha ha!

»Ok, naj vam pojasnim, kakšni so bili moji. Ded je bil glava družinske kmetije z mlečnimi izdelki. Ko sem imel tri leta, sem se kratkočasil pred skednjem, deževalo je, z žlico, ki mi jo je dala mama, sem se igral, tolkel po kamnih, praskal po tleh, kopal zemljo … Bil sem čisto majčken, pa je ded pristopil, mi iz rok iztrgal žlico in grobo rekel: ‘Rodil sem se v blatu in si vse življenje prizadeval, da bi se izkopal iz njega. Nočem, da se moj vnuk igra v njem.’ To je šel govorit triletnemu otročiču! (smeh) Po taki izkušnji te niti Sean Connery ne more prestrašiti. Včasih me je res spomnil na deda. Se pa spomnim, kako mi je tretji dan snemanja na koncu, med odhajanjem s seta, rekel: ‘Lahko noč, fant.’ Takrat sem vedel, da sva v redu, da sva se ujela. Potem mi je še naprej pravil fant.«

Lepo sta se ujela tudi Pierce Brosnan kot bogataš in virtuozni ropar ter Rene Russo kot izvrstna preiskovalka tatvine v Aferi Thomasa Crowna. Vam je bila kemija med njima najpomembnejša, ko ste sprejeli ponudbo, da posnamete remake znanega filma? Leta 1968 sta glavni vlogi odigrala Steve McQueen in Faye Dunaway …

»… in prav zato sem v stranski vlogi hotel Faye Dunaway. Na neki način je blagoslovila remake. Ljubiteljem izvirnega filma je sporočila: lahko vam je všeč tudi novi film, zato še ne boste izdajalci starega. Zato se ta prijetna, umirjena dama v letih pojavi takoj na začetku. Ko so mi izročili scenarij, so mi rekli, da je kriminalka. Prebral sem ga in jim povedal, da to po mojem ni zgodba o ropu, ampak o ljubezni. O moškem in ženski, ki sta že prestara, pregroba in preveč trmoglava, da bi še verjela v ljubezen. Veščine in samozavest so njuno prekletstvo. Prepričana sta, da ljubezni ne bosta več doživela, da jima je že spolzela iz rok. Sta prevelika, premočna značaja, da bi lahko imela resno razmerje s komerkoli … Nakar trčita drug ob drugega! Se najdeta. Takšna zgodba mi je bila bolj všeč kot kriminalka. Ko sem to dojel, sem stopil k Pierceu: ‘Veš, to ni zgodba o tebi. Je zgodba o njej! Tvoj lik je mogočna gora, ki se od začetka do konca ne spremeni, vseskozi izjemen, očarljiv moški, medtem ko se ona korenito spremeni, svoje poprejšnje življenje zaradi srečanja s tabo postavi na glavo.’ Prikimal je: ‘Prav, to mi je v redu, naredimo tako!’ Še marsikaj smo spremenili. V scenariju je bil rop slike na koncu filma opisan na tridesetih straneh. Vse sem izrezal! Za to je bilo predvidenih, kaj pa vem, deset snemalnih dni. Kaj pa me briga, kako je ukradel zadnjo sliko. Na koncu sem pustil le prizor, v katerem eden od policistov reče: ‘Pa kako mu je to uspelo?!’ In Denis Leary kot glavni detektiv samo nemočno zamahne z rokami, češ: kdo bi vedel! Meni ni bilo mar, Denisu Learyju ni bilo mar, vedel sem, da bo tak konec všeč tudi občinstvu. V sklepnem delu sem nekoliko posnemal tudi konec Dickensovega romana Zgodba o dveh mestih, kjer se glavni junak Sydney Carton žrtvuje, da bi bila njegova nesojena ljubezen lahko s tistim, ki ga res ljubi. V filmu ima detektiv rad dekle, zato pusti roparju zbežati, saj ve, da ga ona ljubi. Nekdo je zadnjič v družbi govoril o Aferi Thomasa Crowna in rekel: ‘Ej, a ste opazili, da v tem filmu nihče ni negativec. Vsi so pozitivni. Nobenega pravega zlobneža ni. Kako vam je uspelo narediti film brez negativca?!’«

Zanimiv je tudi istega leta posneti Trinajsti bojevnik, kjer pa Antonio Banderas upodobi muslimana med Vikingi.

»Užival sem tudi med snemanjem tega. Čeprav se s pisateljem in producentom Michaelom Crichtonom nisem ujel. Hotel je drugačen konec, posegel je … Ampak pustimo to. Film je 90-odstotno tak, kakršnega sem hotel. Všeč mi je, da je glavni junak v ameriškem filmu, namenjenem množičnemu občinstvu, musliman – ki sredi filma izvede muslimansko molitev! In ti kot gledalec ga opazuješ in čutiš z njim. V življenju sem marsikaj zamočil, a na ta prizor sem ponosen. Molitev je krasna, musliman v njej prosi odpuščanja za vse, kar bi moral storiti, pa ni, kar bi moral reči, pa ni …«

Nazadnje, pred dvajsetimi leti, ste posneli še film Basic z Johnom Travolto in Samuelom L. Jacksonom, kjer ste se vrnili v džunglo. Ga vidite kot sklepni odgovor na svoj prvi veliki film Predator, ki se prav tako izvrši v džungli? Za povrh so obakrat v središču ameriški vojaki.

(se rahlo namrdne) »Ne, sploh ga ne vidim kot navezavo na Predatorja.«

V Basicu ste šli tudi v rašomonsko tehniko – preiskovalcem vsak vojak drugače opiše, kaj se je med krvavim obračunom zgodilo v džungli.

(Brezvoljno prikima.) »Ah, pri tem filmu sem imel zelo slabega producenta. Nasploh izkušnja še zdaleč ni bila dobra. Niti blizu džungli nismo prišli! Z vsemi mogočimi kreativnimi prijemi sem se trudil ustvariti občutek džungle. Snemati smo morali na Floridi, ker je sluzavi producent hotel zaslužiti s pomočjo nekega bedaka, ki je načrtoval odprtje snemalnega prizorišča … V tem poslu je neverjetno veliko ljudi, ki filme zlorabljajo za zasebne interese. Če ti je mar za filme, te to lahko samo žali.«

Je bila izkušnja tako slaba, da ste zato nehali snemati filme?

»Da, ta in pa film Rollerball. Tisto je bila nočna mora, iz katere se nisem mogel izviti. Posnel sem ga samo zato, ker so mi grozili s tožbo. Če bi se umaknil, bi od mene terjali 100 milijonov dolarjev. Scenarij mi ni bil všeč. Po prvotni zamisli naj bi bil nekakšen novodobni Spartak, a so izločili celotno drugo polovico … Ah, govoriti o tem … Poleg tega sem v glavni vlogi hotel … kako je že ime igralcu, ki bo zdaj v seriji Yellowstone zamenjal Kevina Costnerja … Matthew McConaughey! Bil je za, a ga je tip, za katerega sem posnel že Afero Thomasa Crowna, zavrnil, namesto njega pa vzel fanta, ki ni imel pojma o filmih, za povrh pa je bil še strahopetec. Katastrofalna zamenjava!«

Bi soglašali, da se je s tem filmom začelo najtemnejše obdobje vašega življenja?

»Bi. Potem nisem hotel več snemati.«

Nakopali ste si tudi kup težav in pristali v zaporu. Bi po izkušnjah, ki ste jih doživeli tam, lahko nastal dober film?

»Niti ne.«

Zakaj ne? Mar zapor ni bil takšen, kakršne vidimo v ameriških filmih?

»Oh, saj ni bil zapor. Je nekakšen univerzitetni kampus sredi mesta. Brez rešetk, žičnatih ograj in podobnega. Kamere so bile, a dvomim, da se je komu sploh dalo ukvarjati z njimi. Je pa res, da … Kako je bilo že ime voditelju Južne Afrike?«

Nelson Mandela.

»Mandela je rekel, da svoje družbe ne spoznaš, dokler ne pristaneš v njeni ječi. Tudi meni je ta izkušnja … Ne vem, ali zares želim govoriti o tem. Spremenila mi je odnos do vsega! Vidiš štirideset, petdeset temnopoltih fantov, Afroameričanov, ki v jedilnici odložijo pladnje in najprej ubrano nekaj mrmrajo. Ugotoviš, da žebrajo zahvalno molitev. Kot beli sumničavi bedak sem tuhtal, pri enem od njih tipal, ali to morda počnejo, da bi naredili boljši vtis, si prislužili zgodnjo izpustitev … Ne, tako so bili vzgojeni! To niso bili nobeni kriminalci, bili so samo revni otroci. Delat so šli za edino industrijo, ki jim je pripravljena plačati več kot McDonald’s – razpečevali so drogo. Ne ker bi bili zlobni, ampak ker niso videli drugega izhoda. Še marsikaj sem ugotovil. (globoko vzdihne) Ker so jih dobili in kaznovali, nikoli ne bodo mogli voliti. Za to gre! Sploh ne za preganjanje drog, ampak za zakone Jima Crowa, ki so jih republikanci podtaknili celotnim ZDA. Tretjina temnopoltih v polovici držav ne more voliti – in ne bodo do konca svojih prekletih življenj! Tako deluje ta sistem! (tolče po mizi) Oprostite, to me res spravi na obrate. Ampak zato je Predstavniški dom ameriškega kongresa, kakršen je, zato so naši davki, kakršni so, zato jih bogati ne plačujejo … Vojno proti drogam izkoriščajo za vojno proti revnim temnopoltim, jih zatirajo, skrbijo, da ne bi imeli politične moči.«

Jeza, ki ste jo pravkar pokazali, je dobra. Tudi za umetnika.

»Oh, sem veliko bolj jezen, kot sem bil pri sedemnajstih letih. Pa sem bil takrat nor.«

Hvala, gospod McTiernan, samo še zadnje vprašanje. Ker v vaših filmih ni samo veliko humorja in ironije, ampak tudi streljanja – kakšno je vaše stališče glede orožja v ZDA? Ga je preveč?

»Pfff, seveda, to je grozno! Na delu je strahotna korupcija, pogosto tudi v filmskem svetu. Zato sem sčasoma začel zavračati ponudbe, da bi snemal filme z orožjem. Pred snemanjem Zadnje velike pustolovščine sem se kak mesec pogajal, koliko opravka bo glavni junak, desetletni deček, imel z orožjem, kdaj ga bo prijel in kaj bo z njim počel. Pristal sem: v redu, negativcu lahko samo grozi s pištolo, a to je to, naprej ne gremo! Filmska industrija že desetletja prodaja orožno pornografijo. Besede pornografija nisem uporabil kar tako. To so moralno skrajno pokvarjeni ljudje. Obstaja prizor, ki se ponavlja skozi več filmov. Začelo se je s Predatorjem, kjer mišičasti vojaki streljajo po džungli, vrstijo se rafali … Eden od šefov studia mi je pošiljal sporočila: ‘Potebujemo več prizorov streljanja in cevi, iz katerih se zatem dviguje bel dim. Izkazalo se je, da je perverznež, ki ga vse to vzburja. Hudo je bilo, ker je še druge prepričeval, da mora biti v filmu čim več orožja, da mladi to hočejo gledati, da moramo pokazati čim več streljanja … Prav, sem sporočil studiu, v filmu bo petminutni prizor, v katerem bodo samo streljali, pokurili vse strelivo, noreli bodo, boste videli. In res, ko jim pošast pred nosom izgine v goščavje, začnejo streljati, pet minut brez prestanka, pokosijo drevje in grmovje … A potem sledi ključni prizor, ki sem ga nalašč vtaknil tja. Eden od njih pregleda teren in drugim pove: ‘Nič! Zadeli nismo ničesar!’ Podoben dolg, nepretrgan prizor streljanja je še v Umri pokončno in v drugih filmih, ki jih je produciral Joel Silver. V vseh Matricah … znova in znova. Prijel se je, a ustvaril sem ga samo zato, da mi ne bi več sitnarili, naj bo še več streljanja. Veste, v filmih nimam naključnih prizorov, vse je premišljeno, ne morem kar tako ustreči vsakomur, ki si zaželi še nekaj streljanja tu pa tam. Jasno, seveda, mimogrede bomo še s kamero skočili k tisti cevi, iz katere se kadi …«

Zagato ste rešili z lepo ironijo: »Zadeli nismo ničesar!«

»Naj vidijo, da pištole ne rešijo problema. Kot pravim, filmska industrija že dolgo prodaja orožno pornografijo, Američani pa plačujemo visoko ceno. Niso krivi vsi. Preveč naivno bi bilo okriviti tudi republikansko stranko. Ne, problem tiči v konfederaciji, v Jugu. V istih desetih državah, ki so imele sužnjelastništvo in zaradi katerih je izbruhnila državljanska vojna! Kultura se ni spremenila. Te reči temeljito raziskuje Nate Silver na spletni strani FiveThirtyEight. Ko spremljaš njegove analize, ti je marsikaj bolj jasno. Takoj ko je bilo mogoče, se je prav konfederacija znebila prepovedi avtomatskega orožja, ki jo je kongres sprejel pred tridesetimi leti. Zakaj pa potrebuješ takšno orožje?! Z njim ne smeš loviti divjadi. Če te na lovu zalotijo s takšno puško, recimo z AR-15, ustvarjeno za ubijanje ljudi, ti jo bodo odvzeli in dobil boš visoko kazen. Kot vidite, konfederacije ne maram. Skrajno zlobna je že od zmeraj.«

Kako pa se imate v Sloveniji?

»Lepo je. Všeč mi je tudi vaše zavedanje, da ste najbolj razvita država nekdanje Jugoslavije, najbolj evropska. Zahodnoevropska. Tukajšnja pokrajina pa me še najbolj spominja na severno Italijo. Čudovito je.«