Danes, 19. marca, bi jih okroglih osemdeset praznoval Josip Osti (1945–2021). »Káko si, dušo moja?« je zmeraj vprašal Pepi – tako so naslovili spominsko prireditev, ki bo jutri ob 19.30 v Pisateljski hiši v Ljubljani spet povezala njegove prijateljice in prijatelje, bralke in bralce, sopotnice in sopotnike. Kakor nas je povezoval on. S širokom nasmehom. S toplo besedo. Z izbrušenimi stihi. In nas še zmeraj, soglašajo in soglašamo mnogi.
Tudi in zlasti dr. Boris A. Novak, dr. Vesna Mikolič in Marko Kravos.
Boris A. Novak: Moj brat po izbiri Josip Osti
Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa, saj njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, v usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti.
Osti, rojen v Sarajevu, je eden izmed osrednjih pesnikov prelomne generacije, ki je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja s svežimi postopki in družbeno kritiko modernizirala pesniški jezik v Bosni in Hercegovini. Za prvo obdobje Ostijevega pesništva sta značilna magnetični ritem, naslonjen na ritem bosanskega ljudskega izročila, in prefinjen način prepletanja pripovednega toka z močnimi lirskimi detajli, kjer metaforična zgoščenost dvigne pesniška besedila v večplastno sporočilnost. Izstopajo tudi lepe ljubezenske pesmi, posvečene prvi ženi Duški Perišić. Že naslovi njegovih prvih zbirk nakazujejo to prepletanje mitskega, liričnega in družbenokritičnega: Tat sanj – Snokradica (1971), Salto mortale (1974), Tetovirani violinist – Tetovirani violinista (1976), Strela z jasnega – Grom iz vedra neba (1978), Umirajo tudi kače, ki so nas pikale – Umiru i zmije koje su nas ujedale (1985) ter Pastir kač – Zmijski pastir (1989).
Značilno je sklepno sporočilo antologijskega Morišča:
verjemite meni je lahko
z večnim smehljajem polagam glavo na tnalo
ne vem ali me drugje čaka kaj težjega od življenja
rabelj nad mano pa mora dvigniti težko sekiro
in me gledati v oči
in me gledati v oči
Osti je eden najpomembnejših prevajalcev slovenske književnosti v jezik, ki ga zaradi zgodovinske kataklizme nekdanje Jugoslavije sam poetično imenuje »jezik mojih spominov«. Njegov prevajalski opus iz slovenščine je neverjetno bogat in šteje kar 136 knjig in dramskih del. Ljubezen do slovenske besede, dežele in do Barbare Šubert, legendarne tajnice Društva slovenskih pisateljev, ki figurira tudi v naslovu ene njegovih najboljših zbirk (Barbara in barbar, Obzorja, 1990), je Ostija pripeljala v Ljubljano in na Kras.
Najtemnejše pesmi je Osti napisal v letih obleganja Sarajeva in vojnih zločinov v Bosni in Hercegovini; zbrane so v zbirkah Sarajevska knjiga mrtvih (DZS, 1993) in Salomonov pečat (Mihelač, Društvo slovenskih pisateljev, 1995), ki ju je z občutkom prevedel Jure Potokar.
Osti je eden najpomembnejših prevajalcev slovenske književnosti v jezik, ki ga zaradi zgodovinske kataklizme nekdanje Jugoslavije sam poetično imenuje »jezik mojih spominov«.
Potem ko je v materinskem jeziku že ustvaril impozanten pesniški opus, je temu pogumnemu pesniku uspel – za slehernega pisatelja in še posebej za pesnika – skrajno tvegan korak: prestopil je v drug jezik, začel je pesniti v slovenščini. Kraški Narcis (Študentska založba, 1999) je bila njegova trinajsta pesniška zbirka in »druga prva knjiga pesmi«, kot jo je sam posrečeno definiral, saj je bila prva, napisana v slovenščini, sledile pa so Veronikin prt (Študentska založba, 2002), Rosa mystica (2005) in številne druge. Ker je to storil na jezikovno mojstrski in izrazno močan način, moramo obravnavati Josipa Ostija tudi kot slovenskega pesnika in pisatelja.
Naslova Kraški Narcis in Veronikin prt sta ob vsej mitski in simbolni globini tudi skrajno osebna, kot vse, kar je Josip napisal. Narcis je bilo namreč ime Josipovega očeta, Furlana, delno slovenskega rodu. Mati Veronika je bila bosanska Hrvatica. Družina je bila po drugi svetovni vojni izpostavljena nečloveškemu trpljenju, o katerem Josip ni javno govoril, saj je bila njegova otroška travma očitno preveč boleča; pustil ji je do besede le v svoji poeziji ter v romanih svojega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Veroniko Osti so namreč dogmatski primitivneži obtožili, da je pripravljala atentat na Tita in jo obsodili na zaporno kazen, ki jo je prestajala le 500 metrov stran – tako blizu, a nedosegljivo daleč! – od doma in sinčka Josipa.
Pretresljiv izraz Josipove globoke navezanosti na mater je roman Življenje je srhljiva pravljica (Pivec, 2019). Osrednji del romana tvorijo vojni dnevnik Veronike Osti in pisma, ki jih je vsakodnevno pisala sinu ter vsebujejo šokantne in ganljive detajle o triletnem obleganju Sarajeva: kako preživeti tisoč in eno noč obleganja, pogosto brez vode in elektrike, kako si priskrbeti živež, ki ga ni bilo, kako pomagati sosedom in prijateljem v stiski, kako preživeti v stolpnici, ki jo obstreljujejo, kako rešiti Josipovega mačka, ki je ušel na teraso, izpostavljeno očem ostrostrelcev? Gre za dragoceno pričevanje, ki dviga ta roman na raven enega najpomembnejših literarnih, zgodovinskih in etičnih dokumentov peklenskega obleganja Sarajeva.
Začetek obleganja rojstnega mesta je ujel Ostija v Sloveniji. Z vsemi svojimi silami je pomagal beguncem; na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka, naslovljena Biblioteka »egzil-abc«, pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Neprecenljiv je bil tudi njegov angažma pri humanitarni pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, ki sem jo organiziral podpisani, najprej v imenu Slovenskega, nato pa tudi Mednarodnega PEN-a.
Začetek obleganja rojstnega mesta je ujel Ostija v Sloveniji. Z vsemi svojimi silami je pomagal beguncem.
Vrhunec te intenzivne dejavnosti je bil obisk delegacije slovenskih pisateljev obleganemu mestu. Tja smo potovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, Osti in jaz, v svinčenih oklepih, z vojaško letalsko zvezo pomenljivega imena MAYBE AIRLINES, saj je bilo v Sarajevo laže priti kakor iz njega oditi. Nevarno blizu smrti smo bili, ko so egiptovski vojaki zapeljali oklepnik UNPROFOR-ja (oboroženih sil Združenih narodov) na ozemlje, ki so ga kontrolirali bosanski Srbi in nas je ustavila množica stotih, dvestotih ljudi, ki so jo vodili mladeniči s kalašnikovkami.
Po koncu obleganja je Ostijevo sarajevsko stanovanje za vrsto let zasedel eden izmed zaslužnih osvoboditeljev. Ko je Josip prvič po vojni pozvonil na vrata svojega lastnega stanovanja, kjer sem bil tudi sam pogosto gost, mu je odprl ta zmagovalec, oblečen v Josipovo srajco. In kako zdaj rešiti dragocene knjige, ki jih je novi gospodar odvrgel v vlažno klet?
Med njegovimi prevodi je več izdaj Kosovelove poezije; da je poezija za Ostija vselej bila temeljna eksistencialna razsežnost, kaže tudi življenjska odločitev, da se po tragični vojni, ki je razdejala njegovo rojstno Sarajevo, naseli v Kosovelovem Tomaju. Osti je tam dal postaviti tudi spomenik Kosovelu, ki ga je mojstrsko ustvaril kipar Mirsad Begić. Občina Sežana, očitno ljubosumna na svojega občana Ostija, ki je uresničil umetniški poklon Kosovelu, česar sama ni bila sposobna narediti v malone sto letih po njegovi smrti, ni dala dovoljenja za postavitev tega spomenika na občinski zemlji; zato je Osti postavil Begićev doprsni kip v kotu svojega vrta, ob katerem pelje pot k šoli in cerkvi; tako lahko Tomajke in Tomajci pozdravijo svojega ljubega Kosovela, kadarkoli hočejo. V zadnjih štirih letih pa sta na tomajskem pokopališču, in zelo blizu drug drugega, grobova dveh velikih pesnikov, Kosovela in Ostija.
S preselitvijo iz »jezika spominov« v slovenski jezik se je zgodila globoka sprememba. Osti je velik del svoje zgodnejše poezije gradil na ritmiki in leksiki bosanskega jezika in ljudskega izročila. Vojna, ki je krvavo razdrla to skupnost, je pahnila pesnika v skrajno ranljivost, kar je imelo za posledico dokončno individualizacijo pesniškega glasu. Če je Ostijeva »bosanska« poezija imela v sebi marsikaj epskega, je za njegovo slovensko poezijo značilna radikalna lirizacija.
Če premislimo človeško in pesniško usodo Josipa Ostija, bi lahko namesto ustaljene svetopisemske formulacije »izgona iz raja« uporabili obratno formulacijo »izgona V raj«.
Če premislimo človeško in pesniško usodo Josipa Ostija, bi lahko namesto ustaljene svetopisemske formulacije »izgona iz raja« uporabili obratno formulacijo »izgona V raj«. (Prav ta formulacija služi tudi kot naslov izbora Ostijevih pesmi v zbirki Kondor, Mladinska knjiga, 2012.) Ta izgon je seveda izgon v rajski vrt, saj ima topos vrta ključno simbolno vlogo, ki kot temeljna paradigma obvladuje Ostijevo poezijo, napisano v slovenščini. Raja pa ni brez ljubezni. Ljubezen je pesniška konstanta, je skupni imenovalec Josipove poezije, napisane v »jeziku spominov« in v novem domu, ki ga je našel v slovenščini.
Po izrazno močnih zbirkah, pisanih v ritmiziranem prostem verzu, je Osti presenetil svoje številno bralsko občinstvo z vrsto zbirk, kjer so pesmi zgrajene na tradicionalni japonski obliki haiku. Če je izvorna japonska haiku poezija osredotočena na upesnjevanje narave, je centralna tema v Ostijevih haikujih ljubezen, v širokem registru od hvalnic do elegij. Ljubljeno ženo Barbaro je opeval v številnih pesmih, tudi v haikuju ob njeni prezgodnji smrti:
Sprehajava se.
Orfej in Evridika.
Ti greš pred mano.
Po knjigah temnih, »elegičnih« haikujev se je pesnik ponovno odprl ljubezenskemu izrekanju svetle, vedre, himnično uglašene poezije. Naslednji haiku tvori tudi naslov zbirke iz leta 2010 (založba Pivec), posvetilo Urški pa razkriva vir navdiha, ob katerem je našel nov življenjski smisel, toplino in varnost svojega zadnjega življenjskega obdobja:
Objemam te in
poljubljam v vseh barvah
Marca Chagalla.
Prav dr. Urška Lunder mu je s svojo neskončno skrbjo bistveno podaljšala življenje.
Josip Osti je bil strasten pisec danes domala pozabljenega literarnega žanra – pisma. Knjižno objavljeni dopisovanji Sarajevo med Ljubljano in Beogradom z založnico Vero Zogović (Annales, Univerza na Primorskem, 2016) ter Non omnis moriar z izredno nadarjeno in prezgodaj umrlo beograjsko pisateljico Biljano Jovanović (Biblioteka »egzil-abc«, 1996) odpirata enkraten vpogled v zgodovino, vzpon in padec Jugoslavije.
Prav dr. Urška Lunder mu je s svojo neskončno skrbjo bistveno podaljšala življenje.
S prozo se je avtor občasno oglašal že prej, v zadnjih letih življenja pa je razvil svojevrstno in izvirno romaneskno strukturo, hibrid različnih zvrsti, ki segajo od verodostojnih dokumentov, dnevniških zapiskov in pisemske korespondence prek esejistične refleksije in domišljijske fikcije do presunljive čustvenosti. Svoje ljubezensko življenje Osti razkrije v knjigi Pred zrcalom (beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali Nedokončan roman, zgrajen iz posamičnih, včasih v življenju tudi nedokončanih ljubezenskih zgodb) iz leta 2016. Istega leta izidejo tudi Duhovi hiše Heinricha Bölla (kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih); tematski okvir je Ostijevo bivanje v rezidenci nekdanje hiše nemškega nobelovca, kjer so velikodušno sprejemali »naše« pisateljske begunce (noch einmal danke!) in kjer v nenadnem miru Osti sliši in vidi duhove svojih pisateljskih kolegov. Pretresljivo tematiko vojne in eksila obravnava Črna, ki je pogoltnila vse druge barve (roman o oslepelem prijatelju) iz leta 2018; ta oslepeli prijatelj je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki je med obleganjem Sarajeva našel zatočišče v Pragi, celoten roman je pa ogromno pismo meni kot organizatorju humanitarne pomoči.
Zadnja Ostijeva knjiga za časa življenja, ki je izšla pri založbi Pivec mesec dni pred smrtjo, je zbirka kratkih – ali celo kratkih kratkih – zgodb Poper po pudingu, intonirana povsem drugače: gre za jedrnate, duhovite in (avto)ironične anekdote, ki pod Ostijevim mojstrskim peresom zvenijo kot pesmi v prozi.
Naj ta spominski portret sklenem z angleškim sonetom Brat po izbiri, ki sem mu ga napisal kot darilo za 70. rojstni dan 19. marca 1915. V Operni kleti smo ga proslavljali trije prijatelji – poleg naju še Sinan Gudžević, izjemen pesnik, prevajalec in esejist. Takrat nama je Josip povedal za svojo bolezen; zdravniki so dali prognozo, da se mu življenje izteka. S svojo junaško etiko, stoično modrostjo in neverjetno življenjsko in umetniško energijo je Josip ostal med nami še dobrih šest let. Šest let milosti.
BRAT PO IZBIRI
Je Adamov vnuk, izgnan v raj.
In je Narcisov sin, zaklet, da ljubi.
Profet, ki zmore solzo in smehljaj.
Je modrec v poljubu in izgubi.
Je mag polaganja rešilnih rok.
In je profesor krmljenja golobov.
Tekač osamljenih, najtežjih prog.
In je zlatar za pesniško podobo.
Je mojster stiha in je mojster molka,
krvodajalec, ki da kri dobroti.
Je duša, ki se ne boji zob volka.
Pogumni potnik na neznanski poti.
In pot ob njem je svetla in bogata.
Milost je imeti Ostija za brata.
Vesna Mikolič: »Postal mi je zgled izjemne vztrajnosti in vitalnosti«
Josipa Ostija sem spoznala, ko je kot žirant sodeloval na Pesniškem turnirju, ki smo ga gostili na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.
Kot raziskovalka medkulturne književnosti sem ga nato večkrat obiskala v njegovi tomajski kraški hiši, kjer sem na pogovorih z njim željno pila pri viru take književnosti. Njegove besede so tekle v potokih – sam je večkrat povedal, da tudi če poskuša do kraja zapreti pipo, njegova beseda še vedno curlja. Vame pa so se vpijale njegove življenjske izkušnje, ki so bile pogosto prav neverjetne.
Tako mi je kmalu postal zgled izjemne vztrajnosti in vitalnosti tudi v najtežjih življenjskih razmerah, obenem sem ga občudovala v njegovi neskončni ustvarjalni in delovni zagnanosti. V dopisovanju po elektronski pošti sem mu le težko sledila, a kot dober prijatelj je znal vedno počakati.
Nikoli ne bom pozabila, s kakšno radostjo je delil knjige in našel vsaj eno za vsakega od njih, za cel avtobus študentov.
Kajti Josip je bil v prvi vrsti prijatelj, ki si mu lahko povsem zaupal. In ki ni nikoli podvomil vate. Bil je človek z izjemno človeško in ustvarjalno širino, vedno povezovalen. Tudi kadar je bil kritičen, pri njem do nikogar, tudi do največjih vojnih zločincev na Balkanu, nisi čutil sovraštva. Občutil si lahko kvečjemu njegovo hudomušno ironijo, njegov značilni humor, ki je bil nalezljiv tudi na njegovih številnih javnih dogodkih. Tudi tu je bil neumoren; čeprav je užival v trenutkih samote na svojem kraškem vrtu, se je rad odzval vabilom in širil svoja dela na literarnih dogodkih doma in na tujem.
Tako kot je svoje knjige rad poklanjal obiskovalcem doma v Tomaju; tja sem nekajkrat pripeljala tudi udeležence poletnih tečajev slovenščine »Halo, tukaj slovenski Mediteran!« in nikoli ne bom pozabila, s kakšno radostjo je delil knjige in našel vsaj eno za vsakega od njih, za cel avtobus študentov.
Njegova senzibilnost in sočutje sta se kazala v vseh medčloveških stikih, seveda zelo izrazito v njegovih delih. Bil je pesnik ljubezni v pravem pomenu besede, tiste intimne ljubezni, ki se razvija v dvojini, in ljubezni do vseh in vsega, kar ga obkroža. V času vojne tragedije v Bosni ga je skrbelo za ostarelo mater in njenega mačka Širaza, sosede, prijatelje, znance, številne književnike in umetnike v obleganem Sarajevu. Na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je vodil tečaje za begunske otroke in tri leta urejal zbirko Egzil-abc, v kateri je objavil veliko knjig bosanskih pisateljev iz obleganega mesta ali razseljenih po svetu in prevode slovenskih avtorjev. Tudi za te drobne knjižice, v katere je vlagal vse svoje skromne prihranke, je poskrbel, da so se širile po vsem svetu.
Bil je pesnik ljubezni v pravem pomenu besede, tiste intimne ljubezni, ki se razvija v dvojini, in ljubezni do vseh in vsega, kar ga obkroža.
Njegova humanost, velikodušnost in radoživost, njegova senzibilnost in sočutje, vse to ostaja živo v njegovi literaturi. Tako je bilo skoraj neizbežno, da postane prvi prejemnik nagrade pont, ki jo na ZRS Koper in Beletrini podeljujemo za evro-sredozemsko književnost, ki povezuje in gradi mostove. Ko mi je nekega poletja v prijetni senci tomajskega vrta pripovedoval o rokopisu, v katerem popisuje usodo oslepelega sarajevskega pesnika Huseina Tahmiščića, svojega prijatelja, sem vedela, da sta ta knjiga – naslovil jo je Črna, ki je pogoltnila vse druge barve« in jo posvetil svojemu slovenskemu prijatelju Borisu A. Novaku – in njen avtor močna kandidata za našo nagrado.
Danes nam je v čast, da ima nagrada pont z Josipom Ostijem kot prvim nagrajencem tako odličen temelj: Josip je bil medkulturni avtor, ne le ker je živel in deloval v dveh kulturah, v dveh jezikih ter sodi med najbolj prevajane slovenske pesnike, pač pa tudi ker je njegova človeška širina lahko združevala tudi nezdružljivo. Kako nam v današnjem času manjka tak človek, kako mi manjkaš, moj prijatelj.
Njegova humanost, velikodušnost in radoživost, njegova senzibilnost in sočutje, vse to ostaja živo v njegovi literaturi.
»Težko prenašam ozračje kakršnegakoli praznovanja, ne glede na to, ali gre za moj rojstni dan ali državni praznik,« si zapisal v svojem epistolarnem romanu Sarajevo med Ljubljano in Beogradom; njegov prevod v slovenščino je bil najin prvi skupni založniški projekt. Kljub temu ti ob tvoji 80-letnici želim veliko slavje tam, med zvezdami, ti svetla zvezda.
Marko Kravos: »Slovenščina mu je bila jezik ljubezni«
Pravil sem mu Pepi, kakor so ga klicali najbližji. Ker se je naselil v mojo soseščino, v Tomaj, je postal endemit s Krasa, biotsko-pesniško uglašen s Kosovelom. Celo rojstna dneva imata skupaj, 18. in 19. marca. No, za Pepija lahko rečemo, da se je dvakrat rodil: drugič, ko se je zaradi Barbare preselil v svojo kamnito hiško, s strmim vrtom za njo. In začel pisati v drugem jeziku, v slovenščini. Ni mu bila materinščina, pač pa jezik ljubezni. V najini korespondenci, preko 550 strani je je, sva se veliko menila o poeziji. V tesnobi zaradi njegovega boja z boleznijo in od marca 2020 še ob zaporniškem vzdušju ob pandemiji covida sva si večkrat sporočala o rastlinju v najinih vrtovih.
Za Pepija lahko rečemo, da se je dvakrat rodil: drugič, ko se je zaradi Barbare preselil v svojo kamnito hiško, s strmim vrtom za njo. In začel pisati v drugem jeziku, v slovenščini.
Očitno sva ga dojemala in skrbela zanj kot za poezijo rodne zemlje. 5. marca 2020 sem mu ob polnoči poslal – posvetil svoje sveže verze:
Tja in nazaj čez domačo dolino,
pod stekleno opno se zdi vse negibno.
Do kolen v rosi, čez bok opasan z vedrino,
za čelom čebele rojijo. Zadiši neumrljivo.
V vosku tajni znak, v zbornem jeziku molk.
Rôke sklenem za mirno vest. Za čisto vino.
ZA
V tesnobi zaradi njegovega boja z boleznijo in od marca 2020 še ob zaporniškem vzdušju ob pandemiji covida sva si večkrat sporočala o rastlinju v najinih vrtovih. Očitno sva ga dojemala in skrbela zanj kot za poezijo rodne zemlje.
Marca naslednje leto, tik pred njegovim rojstnim dnevom, pa sem mu poslal fotografijo oljke, ki sem jo v svojem Strmcu posadil in jo krstil za Ostico. Sam ni utegnil več k meni na obisk, da bi si ob njej nazdravila. Lepo rase in lepo mi je, ko se z njo družim: od nje se mi razgrinja pogled čez širjavo morja, do zlatega ustja, kjer je izliv Soče. Naročje, kjer ni razdalj, ena sama bližina: stik in stih.
