… samo zvečerilo se je, sem si rekel v soboto, 26. junija ob 9.40. Pa je takrat ugasnil v Tomaju moj najbližji sosed, pesniški sopotnik vse od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prijatelj. Okrog polnoči sem mu ta dan še napisal mail, ga odposlal. Potem sem šele opazil vest, da je umrl.
Odgovor na odposlano pošto zdaj iščem v njegovi poeziji, v njegovem življenju, ki je bilo predano poeziji, ki se je s pesništvom hranilo, se ob njem prerojevalo. Samodejno kot dihanje, je bil ta Ostijev čudežni enačaj med življenjem in stvariteljsko strastjo. Poezija, ki vre iz samote, lastne izkušnje, iz osebne zgodbe in ki obenem prav zelo lahko obliva univerzalna nabrežja človeškega, človečnosti. Ogrnjena je v prt ljubezni in zato po meri drobnega trenutka in posameznika, a tudi neizmerna in neprecenljiva kot čas, v katerem potujemo kot telesa v vesolju.
Morda se je Ostijev čas zdaj vkrožil na drugi tir, ne bo se pa nehal napajati ob erosu in ga oddajati. Z milino in nasmeškom.
Trikrat rojeni pesnik, si rečem. Najprej v Sarajevu, z vsem mladostnim vzhičenjem in poznejšim prepoznavanjem zla in nasilja, a temu svojemu rodnemu okolju do kraja vdan, s prav materinsko skrbjo in zvestobo.
Nato se drugič rodi v Tomaju, kamor ga zanese veter ljubezni: do Srečka Kosovela in do Barbare, in potem do Urške:
Drevo sem, ki hodi, teče, leti …
enkrat nad Sarajevom, drugič nad Tomajem, ki,
razen ljubezni nerazumne,
nima ne domovine ne rojstnega kraja …
Menjal je jezik, od srbohrvaškega v slovenski, in se pri tem ni prenaredil, ni se znova rodil v drugi knjižni soseski. Še vedno je govoril en in isti jezik, ko je izpisoval rad te imam v narečju nje ali njega, ki ga je imel rad.
In rodil se je še v tretje, ko so mu zatrdili, da ima hudega raka in le še kak mesec življenja. Bilo je marca 2015. Ni bil prestrašen, ko mi je to povedal. Le od čudnega ognja vznemirjen, kot feniks. Še to in to moram napisati – mi je rekel in se kot od burje gnan lotil ustvarjanja. Izumljal je, kot Šeherezada, nove in nove knjige zgodb in poezije, pisem in anekdot, esejev in dnevniških slik. Veselil se je svojih novorojenih in prevedenih izdaj doma in po svetu, sledil je odmevom, dajal intervjuje, se marljivo trudil na predstavitvah in bralnih turnejah. Štel je kot škrat te svoje zaklade in se potem znova zagnal k računalniku po novo rudo, po nove-stare ljubezni. In se tako kosal s smrtjo. Jo začaral s svojo umetnostjo, s svojim žarom. Leta in leta, tisoč in eno noč.
Trikrat se je rodil. Ne morem verjeti, da bi moj tomajski sosed kar poniknil v temo.
Na njegovem obrazu, tako kot v njegovih verzih, ni bilo nikoli ostrih potez, vedno le nasmešek: kot ironija ali nagajivost. S takim vtisom na obrazu ne moreš kar umreti. Gotovo, gotovo je enkratno smrt spet kako ukanil. Saj:
Drevo sem, ki hodi, teče, leti …
Marko Kravos,
v Trstu, 27. junija 2021.