Pred nekaj leti je skupina znanstvenikov na največjem havajskem otoku odkrila novo kamnino, nastalo z aglutinacijo staljene plastike, naravnih sedimentov in organskih odpadkov. Te tvorbe, poimenovane plastiglomerati, lahko postanejo fosili prihodnosti in oznanjajo nastop novega geološkega obdobja, ko je človeška vrsta postala dejavna sila narave. Živimo v dobi antropocena.
Za rojstvo antropocena praviloma štejemo industrijsko revolucijo 18. stoletja, spodbujeno z Wattovim parnim strojem, za nič manj kvalitativen preskok pa »Veliki pospešek«, obdobje po 2. svetovni vojni, ki ga zaznamujeta razvoj jedrske tehnologije in sunkovit vsestranski tehnološki razcvet. Ena od najhujših posledic človekovega vpliva na okolje, na katero so nekateri ekologi začeli opozarjati že v osemdesetih letih minulega stoletja, je »globalno segrevanje«. Čeprav je znanstvena skupnost glede obstoja antropogenega globalnega segrevanja danes konsenzualno enotna, so v javnem medijskem prostoru in politikah (zlasti desnega pola) stališča zanikovalcev izrazito nesorazmerno zastopana. Pod pritiski zanikovalskih tendenc se je javni diskurz o »globalnem segrevanju« premaknil k rabi ciničnega izraza »podnebne spremembe«. Zamenjava globalnega segrevanja s »podnebnimi spremembami«, beremo v Hiperobjektih, je podobna, kakor če bi nadomestili »holokavst s spremembo življenjskih razmer«.
Timothy Morton, angleški literarni teoretik in avtor več teoretskih del s področja ekologije in k objektom orientirane filozofije (OOO), je v svojem odmevnem delu Hiperobjekti (Hyperobjects, 2013) zaobrnil običajno ekološko perspektivo, ki svari pred koncem sveta v nedogledni bližnji prihodnosti. Nasprotno, razglasi »filozof-prerok antropocena«: »Konec sveta se je že zgodil.« S koncem sveta avtor ne misli apokalipse, kot jo »napovedujejo« črnoglede okoljevarstvene prognoze, kakršna je bila poročilo Rimskega kluba Meje rasti (1972), ki se je z današnjega stališča izkazalo za netočno. Apokaliptične pripovedi, trdi Morton, so »del problema, ne rešitve«. Konec sveta, ki ga oznanja kot že tuzdajšnje dejstvo, mu pomeni konec utečenega dojemanja, kaj so »svet in njegovi sorodniki – okolje, Narava«. Navezujoč se na Heideggerja in Grahama Harmana, pojmuje Morton svet kot »krhek estetski učinek«. Svet je to, kar vidimo, čutimo, zaznavamo (opomnimo, da je A. G. Baumgarten definiral estetiko kot logiko čutnega spoznanja), dejanska realnost pa je drugačna, človeškim čutom nedostopna, zato je »svet« vedno »zgolj karikatura kakega resničnega objekta«. To Morton ilustrira na oprijemljivejšem primeru: »Sonce gre dol in gor – zdaj seveda vemo, da ni tako: ta pojem sveta sta naluknjala Galileo in Kopernik«. Podobno kot sta naredila prvaka znanstvene revolucije s predmodernim pojmom sveta, ko sta iz vesolja izsrediščila človeka, napravi globalno segrevanje s sodobnim pojmom (življenjskega) sveta. Globalno segrevanje, je ugotavljal Morton v svoji prejšnji, nič manj vplivni Ekološki misli (2010), nas »prisili, da spoznamo, da sploh nikdar ni bilo življenjskega sveta, da je bil “življenjski svet” iluzija, odvisna od našega nevidenja dodatne razsežnosti, ki so je odprli NASA, Google Earth in mapiranje globalnega segrevanja«.
Mortonov govor o koncu sveta je poziv »naj opustimo koncepta Narave in sveta« in se »zavežemo koeksistenci neljudi brez sveta«. Pri tem nam pisec pomaga tako, da uvede koncept »hiperobjekta«.
Hiperobjekti iz Kitajske enciklopedije
Ena najpovednejših Mortonovih postavk je ta, da »[v] času hiperobjektov odkrivamo, da smo znotraj nekih velikih objektov (se pravi večjih od nas): Zemlje, globalnega segrevanja, evolucije.« Poleg teh treh hiperobjektov prišteva avtor k hiperobjektom še kapital, jezik, plutonij, atomsko bombo, uran, celoto vseh radioaktivnih materialov na Zemlji, onesnaženje, nacionalni park Everglades, naftno polje Lago Agrio, stiropor, plastične vrečke, planete, podnebje, črne luknje, cunamije, tornade, potrese, meteorje, nezavedno, ledene gore, biosfero, holografsko vesolje, razlitja nafte ali drugih nevarnih snovi, sanjski čas Aboriginov, gozd bambusa na gori Qi Lai v Tajvanu, mesto London, eksperimentalne glasbene improvizacije kitarista AMM Keitha Rowa oziroma glasbo kot tako. Poleg seznama, ki se bere kot Borgesova Kitajska enciklopedija, Morton poda intenzionalno definicijo hiperobjekta.
Najsplošnejša opredelitev hiperobjektov pravi, da gre za velike, enormne, prostorsko in časovno masivne objekte, ki so preveliki, da bi jih v celoti zaznali oziroma spoznali. Hiperobjekti se nam izmikajo. Nadalje avtor pripiše hiperobjektom pet bistvenih lastnosti, ki so teoretsko najplodnejši del njegovega konceptualnega aparata. Te lastnosti so viskoznost, nelokalnost, temporalno valovanje, faznost ter interobjektnost. Hiperobjekti so viskozni, nanje se lepimo in oni so prilepljeni na nas, so agensi, ki se »raztezajo čez svetove in čase«. V hiperobjekte smo ujeti, pa če se tega zavedamo ali ne; radioaktivnih materialov se ne znebimo, ko jih shranimo v podzemne silose, saj bodo nekateri jedrski odpadki ostali radioaktivni, in zato še vedno nevarni, tudi po več tisoč let. Podobno se tudi drugih hiperobjektov ni mogoče znebiti, z njimi, z Zemljo, kapitalom, jezikom, evolucijo smo intenzivno intimno povezani.
Druga lastnost hiperobjektov je nelokalnost. Z nelokalnostjo teoretik misli, da »na globlji ravni ni lokalnega«. Globalno segrevanje ni locirano na kakšnem določenem mestu, hiperobjekt (lahko) učinkuje kjerkoli, povsod. »Možno je tudi, da je bil potres na Japonskem posledica globalnega segrevanja […]. Močno deževje je zgolj lokalna posledica velike entitete, ki je ne morem videti posredno.« Nelokalnost hiperobjektov zagotavlja, da jih ne moremo izkusiti v celoti, tako kot nobena priča, ki je preživela ameriško jedrsko uničenje Hirošime, »ni izkusila celotne bombe«. Ko se zavemo nelokalnosti hiperobjektov, se zanikovalske izjave kakršna je ta, da ne more biti globalnega segrevanja, ker je na Kredarici »tik pred začetkom poletja še več kot tri metre« snega, izkažejo za abotne. Na takšno izjavo je nedavno pronicljico odvrnil Arjan Pregl: »To je tako, kot bi trdili, da lakote na svetu ni, saj na lastne oči vidite skupino turistov s sendviči.«
Hiperobjekti so temporalno valujoči. Obdajajo nas, vendar »so tako masivno razporejeni v času, da se zdi, da bledijo«. Razpolovni čas izotopa plutonija ²³⁹Pu je 24100 let, doba, ki si je ne moremo zares realno predstavljati. Pred približno toliko let sta bili Ameriki še neposeljeni. To so »strašni« časovni okvirji, ki kakor Meduzin pogled spreminjajo bitja v kamen in ki nas prisilijo k ponižnosti ter zavedanju, »kako blizu smo Zemlji«.
Hiperobjekti so fazni, kar pomeni, da »zasedajo visokodimenzionalni fazni prostor«, ki uhaja tridimenzionalnemu človeškemu merilu. »Vidimo jih le po delčkih, tako kakor cunami ali radiacijsko bolezen«, lahko bi rekli, da zaznamo le posledice, »odtise«, »sledove« njihovega delovanja, nikoli pa njih samih. Hiperobjektov torej ne moremo zajeti neposredno s svojimi čuti, vidimo le, kot aludira Morton, ki za moto prvega dela knjige navede verz angleškega romantika Percyja Shelleya, »grozljive sence neznane sile«. Približamo se jim lahko zgolj posredno, s shemami, grafi, zemljevidi. Na podlagi zbranih podatkov je hiperobjekte mogoče »matematizirati«.
Zadnja poglavitna lastnost hiperobjektov je interobjektnost. Preprosto povedano to pomeni, »da so čiste vse entitete med seboj povezane v interobjektni sistem, ki mu drugje pravim preplet (the mesh)«. Tako je odtis dinozavrove noge v fosiliziranem blatu »sled hiperobjekta evolucije, ki povezuje mene, dinozavra in blato, pa tudi moje namerno dejanje, da mislim nanje.«
Metafizična ekologija
Morton na začetku Hiperobjektov poda opozorilo, da je delo na več mestih pisano »v slogu, ki se bralcu utegne zdeti oseben – morda celo provokativen in moreč«. Ker je za Mortona tudi človek (hiper)objekt med (hiper)objekti, oziroma kot pravi, »ena od entitet, ujetih v hiperobjekt«, na katero hiperobjekti puščajo svoje »odtise«, postane sam »lakmusov papir za čas hiperobjektov«. Skozenj spregovarjajo hiperobjekti. Zato se njegovo besedilo ves čas »opoteka med fenomenološko pripovedjo in znanstvenim sklepanjem«.
Še močnejši odmik od privajenega znanstvenega sloga, je posledica avtorjevega zavračanja možnosti metagovorice, objektivnega, epistemsko privilegiranega diskurza, zaradi česar, tako priznava sam, »sem morda videti kot postmodernist«. Na nekem mestu se Morton ne tako neupravičeno, kot bi za retorično vprašanje pričakovali, vpraša, ali ni on sam nemara le »nihilistični postmodernist ali newager, preoblečen v akademika«. Omemba new age ni povsem zanemarljiva, saj je »problematični deček okoljske filozofije«, kot ga v odlični spremni študiji označi Blaž Mazi, kriv »precej samolastne uporabe spoznanj kvantne mehanike in fizikalnih teorij«, tudi prenašanja za domeni specifičnih spoznanj s subatomske ravni na makroraven.
Znanstvena govorica, nerazdelani sklici na filozofske avtoritete, k objektom orientirana ontologija in na njej temelječe teoretiziranje o likovnih in glasbenih delih, pogosta repeticija, krožno sklepanje, izumljanje in preustavarjanje konceptov (»čudni tujci«, »hipokrizija«, »asimetrija«, »ekomimeza«), preštevilne popkulturne reference od Davida Lyncha do Gospodarja prstanov in Zlatolaske, pompozne postapokaliptične deklaracije, uporaba metafor, aluzij, asertoričnega izrekanja, šibkih analogij in drugih retoričnih strategij namesto logično utemeljene argumentacije, avtorjeva masivna erudicija in intelektualno rokohitrstvo, njegov lirični izraz in prav takšno občutenje sveta se zlivajo v nemalo nenavaden amalgam ontološke fantastike in metafizične ekologije. V tej poetični metafiziki »vreme vremeni o globalnem segrevanju«, »svinčniki svinčnikajo o šilčkih«, »vlak vlaka o streli« in »ptice ptičijo o oljnem madežu«, realnost (namesto sveta kot estetske »karikature« skrite realnosti) pa naseljuje obvezna retorična oprema privržencev OOO, »Latourjeve litanije«, kakor je Ian Bogost poimenoval kataloge bivajočega, sezname naključnih raznorodnih stvari, reči, pojmov, živih bitij, oseb in vsakovrstnih taksonomsko nepovezljivih realnih ter fiktivnih entitet, ki animirajo razčlovečene in desubjektivizirane svetove k objektom orientirane ontologije. »Kentavra klasične metafizike bomo sparili z gepardom teorije akterja-mreže«, pravi Graham Harman.
Težave v raju objektov
»Bestiarije stvari« (Bogostova sopomenka za Latourjeve litanije) naseljujejo v Mortonovem delu »amebe, konji in umi«, pa »trava, železova ruda, sladoledne lučke, sončna svetloba galaksija Strelec in spore« ali pa »odtis[i] svinčnikov, pingvinov in plastičnega razstreliva«. Morton, sledeč Grahamu Harmanu, prvemu možu k objektom orientirane ontologije, pripisuje enak ontološki status »radirki, črni luknji, keramičnem[u] nožu, melasi, polžu slinarju«. V skladu z OOO verjame, »da obstajajo realne stvari in da je prav vsaka izmed teh realnih stvari objekt. Ljudje smo objekti. To, čemur pravimo subjekt, je objekt. Čuteča bitja so objekti.« Avtor se ne obotavlja zapisati, da »OOO radikalno deplasira človeka, ker trdi, da moja bit ni vse, kar naj bi bila – oziroma da je bit papirnatega lončka enako globoka kakor moja«.
Čeravno bodo nekateri avtorji, kot denimo k objektom orientiran ontolog Levy Bryant, ugovarjali, da ploska ontologija ne implicira ploske etike, ima »demokracija objektov« problematične implikacije. Ontološka razlika (mišljena v neheideggerjanskem smislu) med realnim konjem in fiktivnim samorogom je bržkone pomembna pri moji odločitvi, kako naj uravnavam svoje ravnanje v odnosu do ene in do druge entitete; ti sta v Mortonovi »ploski ontologiji, v kateri skorajda ni razlike med osebo in blazinico za bucike«, obe objekta. Graham Harman, oče OOO, na katerega se Morton prav na tem mestu izrecno sklicuje, namreč pravi, da je »ploska ontologija« pravzaprav »način, da začnemo govoriti o trikotnikih, samorogih in [mestu] Oslo na enak način«. Zato zveni Mortonov apel, če »sprejmemo hiperobjekte, ki štrlijo v naš družbeni prostor, in opustimo Naravo, svet in podobno, lahko morda ustvarimo bolj demokratične načine sobivanja ljudi in neljudi«, nekoliko neprepričljivo. Nenazadnje grožnja vselej pomeni grožnjo za nekaj ali nekoga, grožnja globalnega segrevanja je seveda grožnja za živa bitja in ne za kamne ali plastične odpadke, katerih bit je dozdevno »enako globoka kakor moja«. Zdi se, da Mortonova »ekologija brez Narave«, ki postane v Hiperobjektih metafizična »ekologija brez materije«, izgublja ravno tiste žive fizične in materialne entitete, ki jih skušajo pred izumrtjem obvarovati bolj klasični ekološki pristopi.
Harman v delu The Quadruple Object (2011) postavi moto OOO, ki ga avtor Hiperobjektov vzame za svojega, in sicer, da »namesto z radikalnim dvomom začnemo z naivnostjo«. Morton in OOO ne zavrneta le epistemologije kot prve filozofije (sledeč Quentinu Meillassouxu pojmujeta Kantov kopernikanski obrat kot »ptolemejsko protirevolucijo«), temveč poskušata mislita metafiziko brez epistemologije. Zaradi tega zdrsneta na mesto predkritičnega metafizičnega dogmatizma, kot to med drugimi manj vidnejšimi nasprotniki izpostavlja odpadnik spekulativnega realizma Ray Brassier – prva dogma pa je že kar temeljno izhodišče OOO, da je noumenalna stvarnost narejena iz objektov, to so »realne entitete, katerih prvobitna realnost je odmaknjena od ljudi«. V zvezi z naivnim, nekritičnim pristopom k metafiziki velja pribeležiti vsaj Kantovo pripombo, da je kritična filozofija »v takšnem razmerju s šolsko [predkritično] metafiziko kakor kemija z alkimijo ali astronomija z vedeževalsko astrologijo«. In res, Mortonova neoanimistična k objektom orientirana ekologija se pogosto bere kot »realna magija«, kot razburljiva alkimistična modrost, ki ustvarja goleme iz nežive snovi in reificirane nesnovnosti – ustvarja objekte, ki jih oživlja z antropomorfnimi lastnostmi. Kakor starodavni animizmi tudi Mortonova ekologija trpi za antropomorfizacijo stvari. Resda izražena svojilnost v OOOjevskih trditvah kot je ta, da kamnita plast in plankton »nafto dojemata po svoje«, teži k odmiku od antropomorfizacije, vendar so »dojemanje« in podobni psihološki modusi subjekta, ki jih OOO pripisuje objektom (nekaj primerov: objekti zaznavajo, se umaknejo, drug z drugim plešejo in tako naprej), človeške lastnosti, ki jih je neupravičeno pripisati nečloveškim ali kar neživim entitetam in to po slabi analogiji, temelječi na predpostavki, da morajo objekti-stvari početi podobne stvari, ki jih počnemo objekti-ljudje, saj smo, še ena predpostavka, oboji objekti enakega ontološkega statusa. V tem smislu je v OOOjevskem deantropocentriziranem svetu objektov, kjer se objekti vedejo podobno ljudem, in so nekakšni primitivni subjekti, še vedno vse še zelo človeško, prečloveško.
A kljub vsem problematičnostim in občasnim frustracijam ob razumevanju tega ekscentričnega in mestoma skorajda kriptičnega dela, so Hiperobjekti s številnimi predrznimi tezami in neustrašnimi uvidi večidel pronicljivo in navdihujoče čtivo. Najbolj prepričljivo pa je delo ravno v tem, kar je za nas najnujneje, v svareči konceptualizaciji globalnega segrevanja kot grozljivega hiperobjekta, ki je že tukaj, čigar razsežnost in posledice so nepredvidljive in s katerim smo nerazvozljivo usodno prepleteni. Ali je globalno segrevanje, ki bo v prihodnosti prineslo ekološke katastrofe, hiperobjekt ali kompleksen, sestavljen pojav, ki se ontološko razlikuje od njegovih povzročiteljev, navsezadnje niti ni tako pomembno. Večjega pomena je sporočilo knjige, da je samo globalno segrevanje že ekološka katastrofa.
Timothy Morton, Hiperobjekti, Filozofija in ekologija po koncu sveta, prevedla Katarina Rotar, Krtina 2018.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
