Roman Kar od nekod Lucije Stepančič, ki je lani izšel pri založbi Goga, ima – in ne po naključju – dva prvoosebna pripovedovalska lika, ki pa sta si na las podobna. Prepleteni sta – in niti to ni naključje – tudi njuni življenjski zgodbi (ki pa v romanu pretežno vrtita okoli žensk, v katere se zaljubita), čeprav le posredno in od daleč. Je pa zato tolikanj bolj z obema prepletena zgodba prav tako prvoosebne pripovedovalske likinje, ki pa pride na vrsto šele čisto na koncu romana – večinski delež romana zajema prvi pripovedovalski glas – kar, uganile_i ste, prav tako ni naključje.
Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«; je pa res, da ta »od nekje prej« ni jasno definiran, zdi se, da bi lahko šel v prostoru in času tako rekoč na katerokoli točko zgodovine, in tako je v bistvu res marsikaj v romanu nekoliko po naključju »kar od nekod«, s »kar ene« točke v zgodovini, čeprav po drugi strani tudi ni, ker je dogajanje popolnoma nezmotljivo umeščeno v čas tranzicije slovenske družbe iz socializma v kapitalizem. Toda po drugi strani je to samo ena, v resnici dokaj subtilno, podtalno priključena pripovedna linija, ki pa se – podobno kot v družbeni realnosti, ki jo živimo – izkazuje za ključno, četudi se, posredno namiguje roman, tudi v tej družbeni resničnosti prerade_i ukvarjamo bolj s svojimi zasebnimi zadevami kakor z družbeno-političnimi.
Ampak saj – zasebno vendar je politično, in Kar od nekod se tega zelo dobro zaveda.
Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«.
Prvoosebni pripovedovalec prve linije, ki ga večina ljudi pozna pod nadimkom Klajderman, ker je bil kot najstnik obetaven pianist, na kar je bila posebej ponosna njegova mama, je precej neznosen tip in tekst je skozi njegovo prizmo precej neznosno tudi prebirati: gre za mladostnika, ki ženske dojema kot predmete – kadar jih ne idealizira –, ki je intelektualno aroganten, poln mnenj in »modrosti« o svetu, izkazuje pa brezbrižnost in neempatičnost tako do svoje sestre kot do staršev, prijatelja in spolnih ter romantičnih partnerk. Posebej do Vesne, dekleta, ki kasneje postane njegova žena, goji zaničevalen in vzvišen odnos, dekle, ki ga posebej spolno očara, Lili, dojema kot spolni objekt, prijatelju, ki je Lilijin partner, prikriva, da spi z njo, do sestre izkazuje brezbrižnost in odtujenost; pravzaprav ga zanima le dvoje: kako spati z dekleti, ki bodo tega vredne, ki bodo dovolj posebne (Lili), in kako čim več in čim natančneje razglabljati o tem in onem – vloga prvoosebnega pripovedovalca Klajdermanu tako izjemno ustreza: v nekem smislu pač s te pozicije naslavlja širno bralstvo, ki mu ponuja svoje videnje vsega, od nudistične plaže in glasbe pa do drugih ljudi.
Ko v zvezi s Klajdermanom zapišemo, da ga zanimajo posebne ženske, ne samo lepe (kakršna je denimo njegova bodoča žena Vesna), je pomembno poudariti, da ga ne zanima – niti pri prvih niti pri drugih – nič o njihovi notranji vsebini, značaju, mislih, kaj šele čustvenem svetu. Zanima ga samo in izključno, kako to žensko vidijo drugi – bolj je v njihovih očeh »fatalna«, bolj ga zanima, kar je seveda v spregi z njegovim ranjenim narcističnim egom; v resnici nima trdnega jaza (zgolj negotovega, zlomljenega) in je odvisen od zunanje potrditve, ki jo lahko doživlja le prek ženske, prek oseb, s katerimi se obdaja, prek dosežkov ipd.
Zanima ga samo in izključno, kako to žensko vidijo drugi – bolj je v njihovih očeh »fatalna«, bolj ga zanima, kar je seveda v spregi z njegovim ranjenim narcističnim egom.
Klajderman nima nobenih etičnih standardov, pa tudi značaja onkraj narcistične lupine grandioznosti, ki se lepo izriše ob njegovem lastnem precenjevanju svojega glasbenega talenta, za katerega se izkaže, da je predstavljen nekam pretirano; kljub vsej silni izjemnosti Klajderman ne konča kot znan pianist, temveč kot učitelj klavirja. Poučuje prvoosebnega pripovedovalca številka dve, Jana, ki prav tako goji visoko mnenje o sebi, vara svojo partnerico in sanjari o posebni ženski, o kateri prav tako skozi roman ne izvemo kaj dosti, razen tega, da ima dovolj dober želodec za delo v pogrebnem zavodu in da je fatalno privlačna.
Poleg tega je Jan odlitek Klajdermana, v katerem se prepoznava Tomindžeri, Klajdermanov sovrstnik, sin enega osrednjih slovenskih tajkunov, ki zelo lepo igra klavir, čeprav bi rad iz upora očetu postal panker. Kajpak je jasno, da Tomindžeri ne postane panker, temveč tajkun, kopija svojega očeta.
Da je okoli teh tipov še množica sorodnih, ki se gredo vse mogoče, od varanja do pranja denarja, preprodaje organov in zvodništva, da okoli njih tu in tam kdo umre, ker je to prikladno, se razume nekako samo po sebi.
Kar od nekod je roman, ki bi ga bilo mogoče brati kot parodijo o tranzicijskem obdobju, če bi bil bolj humoren.
Kar od nekod je roman, ki bi ga bilo mogoče brati kot parodijo o tranzicijskem obdobju, če bi bil bolj humoren, oziroma če bi bila Klajderman in Jan bolj humorno karikirana tipa; ker ta moment umanjka, ima roman težko, neprijetno atmosfero in skozenj se je težko prebijati, tako kot je težko sobivati in poslušati kake take Klajdermane, Borute, Jane, Tomindžerije in ostale frajerje, katerih ideologija doživlja preporod na ravni, ki je vsaj enako (ampak namigujemo, da bolj) cringe kot izraz frajer (ali cringe).
Likinja, ki na koncu končno vendarle pride do (prvoosebne) besede, je, pričakovano, Anja, hči enega teh tipov, podobnih v svojem narcizmu, ki se ne odraža samo v njihovem konstantnem laganju, grandioznosti in brezbrižnosti do bližnjih, ampak tudi v njihovem političnem delovanju. Anja je »pridna punčka«, ki očeta in mamo sicer kliče po imenih, ampak to je tudi višek njene upornosti; niti sanja se ji ne, kaj moški, ki jo obdajajo, vključno z njenim očetom, počnejo, pa je v resnici niti zanima. Tudi sama se nagiba k njihovemu načinu delovanja, na primer, vara svojega partnerja, Jana, seveda s še enim narcisom, prijateljičinim partnerjem Patrikom.
Kar od nekod je roman, ki skuša povezati teme tajkunstva, kriminala in narcizma, tako v osebnih usodah kot v poslovnem svetu, skozi like, ki tej skupini dejansko pripadajo, s čimer mogoče uspe ustvariti bolj ali manj prepričljiv oris take psihologije.
Druge ženske v romanu nastopajo samo kot fatalke, o katerih se govori in ki same ne povedo kaj dosti. Ko jim kaj ne ustreza, se kvečjemu umaknejo s scene – ta vzorec vidimo tako pri Lili, kakor tudi pri Anjini mami Marini, pri Saši in deloma tudi pri Anji. Samo Lili pri tem dejansko po več desetletjih stopi v aktivno vlogo ter nastopi proti moškim, ki so z njo v mladosti ravnali kot s predmetom – tu se tudi pokaže njena določena moč, ki jo nosi že v imenu.
Kar od nekod je roman, ki skuša povezati teme tajkunstva, kriminala in narcizma, tako v osebnih usodah kot v poslovnem svetu, skozi like, ki tej skupini dejansko pripadajo, s čimer mu mogoče uspe ustvariti bolj ali manj prepričljiv oris take psihologije (ker je poanta, da tu kaj dosti psihologije onkraj besedičenja niti ni), a je zaradi narave svojih likov neprijeten za branje, po njem pa nam razen tega, da razvozlamo neko intrigo – kako točno so povezani vsi liki in likinje ter kdo točno je umrl kdaj in zakaj in kdo je kradel organe in kdo je to finančno podpiral – ne ostane kaj dosti, ker se roman v resnici pretežno ukvarja s sanjarjenjem o nekih fatalkah, medtem ko se resnično pomembne in morda tudi zanimive reči dogajajo v ozadju.
Poskus izpisa romana skozi takšno osebnostno strukturo je tako prepričljiv, ostaja pa odprto vprašanje, koliko sploh lahko ima povedati tekst, ki do besede ne pusti nikomur, razen nekaj narcisom, ki ne premorejo niti kakšnih posebej zanimivih interesov – samo osredotočenost na naslednji plen.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.