Mohopedija s podnaslovom Nezaključena biografska škrbina o kolesarskem življenju in uspehih Mateja Mohoriča je pisana nekoliko mladostno ne(samo)kritično, a vendarle s kolesarsko zrelostjo. Življenjepis Andyja McGratha o Pogačarju je po drugi strani dober, temeljit, poznavalski, vključujoč in dramaturško spreten. Začne se namreč s prvo zmago na Touru, ko je Pogačar v zadnjem kronometru premagal glavnega favorita Rogliča. Knjiga nikakor ni površna, kot znajo biti površni življenjepisi nogometašev, v katerih je včasih najbolj važno, da je športnik prišel iz revščine, iz favele, najpozneje malo po dvajsetem letu postal milijonar, potem pa je samo še vprašanje, ali so mu slava in visoke pete manekenk stopile v glavo ali ne. Vmes so se pač dogajale visoke pogodbe, selitve iz kluba v klub, goli, trofeje in po možnosti kakšna davčna utaja. McGrathova knjiga zahteva tudi veliko predznanja o svetu poklicnega kolesarstva, zato je marsikateri kupec, ki jo je pomagal narediti za uspešnico letošnjega poletja, verjetno niti ne bo prebral v celoti. Pri marsikom bo ostala motivacijski artefakt na omari, kot kipec, kaktus ali dragoceni spominek.
S tem ko sta dve od treh zgodb že izpisani, je bila vsaj delno zamujena priložnost za dokončno refleksijo z večje razdalje, čeprav ni nujno, da je za dobro knjigo kariera športnika že zaključena. Ne smemo pozabiti Trdobojca, v katerem je Esad Babačić prikazal življenjsko in (takrat še nedokončano) karierno pot boksarja Dejana Zavca. Če sta obe pripovedni liniji zanimivi, težko zgrešiš, ampak za občutljive zgodbe z dotikom intimnih stisk ali celo tragedij je potreben občutljiv zapisovalec, ki je vsebini dorasel po človeški plati. Čeprav so športniki ljudje fizisa in se razumljivo ženejo za močjo, hitrostjo in urnostjo, so še prej osebe z umom in čustvi, kar k športnemu razvoju prispeva vsaj toliko kot telesne sposobnosti. Izogibanje psihološkim vidikom med zapisovanjem športnih življenjepisov ne prinese nobene koristi. Jezik je izčiščena duševnost, zgodbe vsebujejo takšno ali drugačno psihologijo, zato so knjige brez čustev ali vrednot pogrešljive in nezanimive. Športniki niso zmagovalni roboti, temveč ljudje, in kadar to prenehajo biti, nas nehajo zanimati.
Čeprav so športniki ljudje fizisa in se razumljivo ženejo za močjo, hitrostjo in urnostjo, so še prej osebe z umom in čustvi, kar k športnemu razvoju prispeva vsaj toliko kot telesne sposobnosti.
Po drugi strani se lahko čustva včasih izrazijo pretirano, kadar poskuša športnik kompenzirati notranje boje z radikalnim zunanjim dokazovanjem. O duševnih motnjah v športu se govori premalo, čeprav so prisotne na vsakem koraku, le po panogah se nekoliko razlikujejo. Tako v kolesarstvu kot v smučarskih skokih na primer prevladujejo motnje hranjenja. Vrhunski kolesarji in skakalci namreč ne smejo biti pretežki. Nekaterim športnikom niso dovolj niti običajne omejitve znotraj panog, zato se podajo v še bolj ekstremne izzive, ki segajo čez vse, kar bi mi, rekreativci, lahko imeli za razumno.
Najzahtevnejše dirke so večdnevne ultramaratonske preizkušnje, katerih kralj je bil nekoč Jure Robič. Po več kot uspešni poklicni kolesarski karieri je petkrat zmagal na najtežjem izzivu na svetu, dirki Race Across America (RAAM), in dvakrat na dirki Le Tour Direct/Ultime, na kateri kolesarji v eni sami etapi prevozijo celotni Tour de France. Gre za mazohistično ekstravaganco, saj tekmovalci trmasto kljubujejo naravni potrebi po spanju in mučijo telesa onkraj vseh mej. Leta 2006 sta televizijski novinar Tomaž Kovšca in Jure Robič napisala knjigo Samo človek sem, tri leta pozneje pa sta nastala dokumentarna filma S kolesom v življenje (avtor Boštjan Jurečič) in Bicycle Dreams (režiser Stephen Auerbach) o Robičevih brutalnih podvigih. Na trenutke spremljamo mučno zgodbo s posnetki psihofizičnega razbitja med ultramaratonskim obračanjem pedalov, ko protagonist na kolesu komaj še ostaja buden. In živ. Ko se ustavi, ne more niti hoditi niti stati na nogah. Po Robiču, ki je življenje izgubil leta 2010 – v tragediji na gozdni cesti v domačih krajih, ko mu je nasproti pripeljal avtomobil –, so uradno poimenovali kranjskogorsko kolesarsko pot med Jesenicami in Ratečami.
Po vsem prebranem pa imam za najboljšo kolesarsko biografijo tisto o dvakratnem olimpijcu Valterju Bonči z naslovom 700.000 kilometrov, ki jo je na podlagi pogovorov s protagonistom zapisal Gregor Pavšič. Čeprav knjiga ni brez napak, nam avtorski tandem uspešno prikaže navdahnjene začetke biciklističnega športa na Idrijskem, kjer mladi fantje niso premogli praktično ničesar razen zagrizenosti. O opremi, s kakršno je v mlajših kategorijah začel kariero Tadej Pogačar, niso mogli niti sanjati, saj kaj podobnega niti obstajalo ni. Živeli so za klance, ki jih je bilo v okolici Idrije na pretek, Bonča pa se je v šolo v Kranj včasih vozil tudi v dežju in snegu.
Po vsem prebranem pa imam za najboljšo kolesarsko biografijo tisto o dvakratnem olimpijcu Valterju Bonči z naslovom 700.000 kilometrov, ki jo je na podlagi pogovorov s protagonistom zapisal Gregor Pavšič.
Surova osebna zgodba, ki se riše od najmlajših kategorij naprej in se pokloni številnim učiteljem, trenerjem in sotekmovalcem, se korak za korakom prepleta z genezo sodobnega kolesarjenja pri nas, z zgodbami športnikov, ki so na mednarodni sceni in v tujih klubih utrli pot poznejši zmagoviti generaciji. Bonči je z garaškim navdihom uspel preboj v italijansko ekipo, zato pri opisovanju priborjenih dosežkov ne skopari z opisi nemoči, pomanjkanja, bolečine, porazov in deprivilegiranosti, vse to pa namesto z zagrenjenostjo premaguje s kolostrastnim humorjem. Zgodba torej, v kateri kolo postane orodje za pot v odraslost, medtem ko je vseživljenjski stik s panogo Bonča ohranil v kolesarskem servisu in trgovini, ki še vedno delujeta v Idriji.
Športni življenjepisi so specifično drugačni od preostalih, saj naj bi dosežke telesa postavili pred dosežke uma. Vendar so najsočnejše biografije na koncu tiste, ki jim uspe pokazati, da se je resnična zmaga zgodila na čustvenem področju, ko posameznica, posameznik ali ekipa prepreke – tako zunanje kot notranje – premaga s predanostjo. In ob premagovanju nasprotnikov preseže predvsem samega sebe in samo sebe. Takšna, četudi nekoliko divje artikulirana, je med drugim tudi knjiga Dve uri resnice, v kateri Miroslav Braco Cvetičanin obelodani prvoosebno zgodbo kolesarja, predvsem pa dolgoletnega kolesarskega delavca Franca Hvastija. To so zgodbe, ki lahko tudi bralkam in bralcem prinesejo katarzo, navdih in moč za soočanje z izzivi življenja, kar naj bi šport tudi sicer odražal in zaradi česar ga sploh spremljamo. Če se teh dinamik v polnosti ne morejo zavedati še vedno aktivni športniki, naj se tega zavedajo vsaj ljudje, ki se lotijo zapisovanja njihovih zgodb s strokovno distanco. Pri tem k strokovnosti ne prištevamo le pripovedne veščine in gibkega jezika, temveč tudi razumevanje človeške ranljivosti in vzdržljivosti. Težka naloga!