Namesto, da bi predstavitev romana Stoner pričela s predstavitvijo romana Stoner, bom, v upanju, da mi bo na koncu uspelo zvezati zadostno demonstracijo problema, pričela nekje drugje. Pričela bom pri sebi. Ne zato, ker sem vase tako močno zazrta, ampak zato, ker verjamem, da ni bralca, ki ne bi ob romanu Stoner vseskozi razmišljal o lastnem življenju ali o življenju nasploh.
Pričakovala sem, da bom pričujoče besedilo pisala v koči sredi norveškega gozda. Jaz, računalnik, gorski mrak in nekoliko kisle meditacije o naravi stvari. Pričakovala sem, da si bom za to besedilo vzela več časa, saj mi roman pravzaprav veliko pomeni. Zavezala sem se k temu, da bom to delo opravila odlično in bom v enem samem besedilu zbrala vse vtise in pomisleke, ki jih je branje romana povzročilo. Nadejala sem se tega, da se bom med pisanjem počutila bolje. V resnici pišem v torek tik pred rokom za oddajo, v svoji spalnici v Kamniku. Časa nimam veliko, ker se potegujem za novo službo, študiram, zaradi odsotnosti pa sem morala nakupiti tudi živež, se srečati s prijateljico in presaditi rožo. Počutim se precej okej, toda vsebina romana se zagrinja v bližnjo preteklost.
Obenem pa mi je bližje kot kadarkoli prej. Pozabljeni roman Stoner Johna Williamsa namreč ni roman, ki bi za življenjem grabil, ga pospravljal ali urejal, se ga trudil razumeti ali ga, ojoj, skušal celo prenoviti. Življenje pač upoveduje, ga s tem aktualizira in o njem ne pove nič škodljivo ali favorizirajoče eksplicitnega. Lahko bi rekla, da se v njem ne zgodi nič, saj se zgodi vse, kar se zgodi v vsakem običajnem, odraščajočem življenju.
Dramaturgiji služi William Stoner, profesor srednjeveške in renesančne angleške književnosti, ki naj bi na željo svojih kmečkih staršev postal agronom. Toda zares vzljubi le literaturo in poučevanje. Poroči se z Edith, ki ga ne ljubi, vendar zelo dobro pozna in zelo dosledno upošteva konvencije zgodnjih dvajsetih let dvajsetega stoletja. Preveč dobro, da bi mu zmogla priznati, da jo v resnici odbija in zavira. Rodi se jima hčerka Grace, slutite lahko, da ne odrašča v najbolj blagem okolju. Stoner se nekje vmes zaplete v akademski konflikt epskih razsežnosti, ki ne jenja niti po dvajsetih letih. Zaplete se tudi z izobraženo Katherine, ki jo ljubi, ona pa ljubi njega, vse dokler njuna ljubezen ne prestopi v polje javne razprave in izsiljevanja. Potem jo je primoran pozabljati in izgubiti. Nekje med betežnostjo, starostno tečnobo in maligno tvorbo se je prisiljen upokojiti, se spominjati, nato pa umreti. Vse skupaj je seveda manj smešno, kot je smešen takšen povzetek. Toda niti tragično ni, predvsem je »žalostno za zavzdihnit«, če citiram prijateljico. Vse skupaj – najbrž bi temu morala reči življenje – je žalostno, ker je spredeno iz zmag, izgubljenih iluzij in krepkih porazov, v precej nepredvidljivem razmerju. Prepričana sem, da ob tem nobena nerazsvetljena duša ne more iskreno zaploskati in se poveseliti, saj ima vsaka nerazsvetljena duša v svoji eksistencialni bisagi veliko pričakovanj in zahtev, ki jih bolj ali manj trdobučno osvežuje ter jih bolj ali manj trpko prepušča veliki povodnji naključja (niča?). Vsaka nerazsvetljena duša, tako kot učitelj William Stoner, pa je lahko kljub žalostnim življenjskim danostim in kljub temu, da bo po simbolni ali dejanski smrti pozabljena z nervozno hitrostjo (najbrž tudi to sodi med življenjske danosti) vseeno dostojanstvena, če zna s svojo ranljivostjo razpolagati tako, da v najmanjši možni meri poškoduje sebe in druge, ne da bi za to morala prikrivati svojo še tako ubežno resnico.
Prav v tem, da o samem sebi ne laže, je veličina romana Stoner in njegovega glavnega junaka. Roman ni obljubil ničesar prelomnega, ni se najavljal kot odrešenik malomeščanskega ameriškega romana in je zato dolga leta, skoraj polovico stoletja, ostal neopažen. Izvorno je izšel leta 1965, ponovno pa v začetku drugega tisočletja in šele tedaj pokosil nekaj kritiške in bralske pozornosti, tudi vzklike odlike. Da ga je zgodovina založila, ni nič nepravičnega, svojo vsebino je dovolj dobro izživljal tudi na obrobju, postal je sam svoja metafora, kar je v resnici precej lepo, ker je redko.
»The best novel you have never read,« se glasi njegov novi založniško-marketinški motto, ki ga lahko beremo v dveh smereh. Najprej seveda kot povabilo k branju, nato pa še kot sugestijo, da se bomo o romaneskni tematiki poučili tudi, če romana ne bomo prebrali. Pa vendar, malokdo zna o življenju pripovedovati na tako humanističen, sočuten in ganljiv način, tako nevsiljivo in tiho, kot se na človeka priplazita sreča, nesreča, obup, upanje in naveličanost.
Na koncu romana stoji vprašanje: »What did you expect?«. To, kaj sem od pisanja tega besedila pričakovala in kaj sem dobila jaz, sem že pojasnila. Prosto po Stonerju – vsi bomo ne glede na pričakovanja in eksistencialno zadihanost dobili lajf, cel, celoten in ves, za nameček pa bomo vedno samo ljudje. Ljudje, ki so dobri, ker se trudijo biti dobri in ljudje, ki so slabi, ker ne vejo, da niso dobri. Življenju je važno biti blizu, včasih (za tiste, ki imamo radi literaturo, pa vedno) pa je važno, da nekdo namesto nas, ki smo še zabiti, zapiše, kaj se v resnici od življenja sme pričakovati in tudi, da je srečnost artikel, založen nekam med dejanja poguma in dejanja inercije.