AirBeletrina - Kaj preži v hiši med hribi
Panorama 4. 6. 2020

Kaj preži v hiši med hribi

Na novo odkrita klasika

Shirley Jackson se je zaradi svoje kratke zgodbe Loterija, ki je ena izmed najbolj znanih kratkih zgodb v zgodovini ameriške literature, v ameriških berilih znašla že leta 1950, pri nas pa je ostala praktično neznana do predlani (!), ko je v slovenščini izšel izbor njene kratke proze Loterija in druge zgodbe (LUD Literatura), še čisto svež pa je prevod poslastice V hiši med hribi straši (The Haunting of Hill House, 1959), ki je svojo prvo filmsko adaptacijo dobila že leta 1963. Knjiga velja za eno izmed najboljših zgodb o duhovih 20. stoletja, čemur v svoji knjigi Danse Macabre prikima sam mojster grozljivke Stephen King, zadovoljen pa je tudi z Netflixovo antologijsko serijo The Haunting of Hill House, ki je naše ekrane obsedla leta 2018 – imenuje jo za skoraj genialno delo, ki bi ga Shirley Jackson odobravala, čeprav pri njej nikoli ne veš zagotovo, zapiše. Ve pa se pri Quentinu Tarantinu, ki je izjavil, da je to njegova daleč najljubša serija.

Lepljive plasti grozljivega

Zakaj torej toliko prahu? Razlogov je več, povzame pa jih lahko preprosta ugotovitev – serija je samostojno umetniško delo, ki se na knjigo sicer naslanja, a jo oživi po svoje, pri tem pa ohrani vzdušje izvirnika. Že čisto zvesta upodobitev bi lahko bila uspešna, kot so dokazale že prejšnje ekranizacije, saj gre za umetelno izpisano zgodbo o hiši, v kateri straši. Med goste, ki jih v hišo povabi doktor Montague, spadata Eleanor in Theodora, pridruži pa se jim še zakoniti dedič poslopja, Luke. Druščina se v hiši spopada z raznimi nerazložljivimi pojavi, v vrtincu dogajanja pa se znajde Eleanor, ki jo hiša praktično pogoltne. Serija si je za prizorišče prav tako izbrala strašljivo hišo, vanjo pa naselila družino Crain s petimi otroki, med njimi so tudi Eleanor, Theodora in Luke, pridružita pa se jima še Steven (pisatelj, hommage doktorju, ki pripravlja zapiske o strašenju) in Shirley (očitni hommage avtorici romana). Fokus se tako premakne na družinske travme, ki jih sproži skrivnostna mamina smrt. Vsi tisti, ki trdijo, da je serija s tem zgodbenim premikom izgubila svoj grozljivi element hiše strahov, se motijo. Najprej zato, ker je tudi knjiga močno psihološko obarvana in ni osnovana le na brezglavem strašenju likov, pa tudi zato, ker je v njej precej plasti groze in zla.

Najprej je tu groza družinske tragedije, ki se kot ektoplazma cedi skozi prizore. Odtujene odrasle člane družine Crain združi Eleanor oziroma Nell, ki se odloči po šestindvajsetih letih vrniti v hišo in se končno soočiti s svojimi strahovi. Klišejsko za grozljivko je serijska Eleanor veliko bolj nedolžna in priljudna od knjižne, kar je ena izmed res redkih slabosti serije. Vsak izmed otrok se hiše spominja po svoje, kar pa jih združuje, je žgoča bolečina izgube, ki se je zagrizla vanje. Kmalu ugotovimo, da vsak izmed njih predstavlja eno izmed stopenj žalovanja po Kübler-Ross modelu: skeptični pisatelj Steven, ki trdi, da ni še nikoli videl duha, je zanikanje; lastnica pogrebnega zavoda Shirley je jeza, empatična Theodora je pogajanje, izgubljeni in zadrogirani Luke je depresija, njegova dvojčiča Nell pa je sprejetje. The Haunting of Hill House je ena izmed redkih serij, ki potenciale likov resnično izkoristi in obenem poskrbi za jasne motive, raznolike značaje in svojstvene osebnosti. Ker jih spoznamo do obisti, lahko razumemo in predvidevamo njihove odzive, se jim približamo in z njimi sočustvujemo.

Potem je tu glavna zvezda serije, hiša, ki je sidrišče tako knjižne kot serijske zgodbe. Pri obeh gre namreč za hišo kot nekaj živega, kot telo. Eleanor se v knjigi počuti, da jo je hiša obkolila, nenehno se ji po glavi mota pesem z refrenom »pot drži v objem ljubeči«, doktor Montague komentira, da hiša gostom ne pusti oditi, vsako noč pa se hiša rahlo zdrzne in naposled zaspi. Največjo uganko pa serijskim otrokom predstavlja zaklenjena Rdeča soba, ki je osrčje (in srce) te žive, zlovešče hiše. Še ena plast grozljivega pa je tisto, kar televizijski izdelek dokončno povzdigne, saj je režiser izkoristil format in naredil nekaj, kar v knjigi preprosto ni mogoče. Iz kadrov nenehno prežijo duhovi, ki so po navadi postavljeni nekam v ozadje, pogosto precej zliti z dekorjem, vsake toliko pa malo bolj opazni in na trenutne celo šokantni. Skriti duhovi (povezava: https://www.vulture.com/2018/10/the-haunting-of-hill-house-hidden-ghosts.html) so vedno v ozadju, v nekaterih epizodah se pojavita eden ali dva, v nekaterih pa tudi do devet, in nekateri so skozi epizode isti, a je ob prvem ogledu težko opaziti vse (včasih se vidi samo roka, obraz, del obraza itd.). Zavestno jih torej ne zaznamo, ker so skriti, a podzavest jih zaznava kot nekaj motečega in zloveščega, zato se ustvari paranoičen občutek, kot da nas nekaj opazuje. Ta poteza tudi nedvoumno razjasni, da v hiši res straši, da ne gre za neke psihološke projekcije likov, kar je še posebej povedno tudi zato, ker je Shirley Jackson sama verjela v duhove in tudi knjigo napisala tako (čeprav jo je mogoče brati tudi skozi prizmo Eleanorinega krhkega psihičnega stanja).

 Umetnost in veščina

To pa je le ena izmed (tehničnih in vsebinskih) podrobnosti, ki delajo serijo še toliko bolj prepričljivo. Ponavljajoči se motiv grozljivega duha, imenovanega The Bent-Neck Lady, ki terorizira Nell, se razjasni v peti epizodi, ki je sama po sebi pravo umetniško delo, ena izmed tistih epizod, ki se zaradi svoje izvirnosti in udarnosti zapišejo v televizijsko zgodovino. Prav tako navdušujoča pa je s tehnične plati šesta epizoda, saj so prvih 15 minut posneli v enem neprekinjenem posnetku, brez rezanja in montiranja. Za to so uporabili vse mogoče zvijače in prijeme (skrivni predelki in prehodi za igralce in njihove dvojnike, prilagoditev scene), samo koreografijo pa so vadili en cel mesec, kot je Flanagan kasneje razložil (povezava: https://birthmoviesdeath.com/2018/11/04/how-the-haunting-of-hill-house-pulled-off-that-insane-single-take-shot). Prav ta epizoda je bila tudi del prvotnega pitcha za serijo, kar sploh ne preseneča. Veliko truda je bilo vloženega tudi v izbiro igralcev, saj so si odrasle in otroške verzije likov precej podobne, že skoraj na nivoju serije Dark. In čeprav je knjiga bolj navdih oziroma podlaga za serijo, je iz nje vzetega kar nekaj materiala, vsi citati pogovorov in razmišljanj (skupaj s slavno skodelico z zvezdami) pa so vključeni neopazno in celo nadgrajeni. Jasno je, da je serija delo oboževalca knjižne predloge, ki jo je zapopadel v vsej njeni veličini.

Edino, kar je serija žrtvovala, je ironija, ta žlahtna sestavina, ki je tako značilna za Shirley Jackson. Knjižni liki so pogosto sarkastični, veliko je tudi njenega ironičnega komentarja, na primer takrat, ko opisuje stolp, kjer se je zgodilo obešenje: »Pravijo, da se je obesila s stolpiča na stolpu, res pa je, da obrekljivi jeziki ne bi dopustili, da bi se človek v hiši, ki ima stolp s stolpičem, obesil kjerkoli drugje.« Theodora pa v nekem trenutku komentira, da se človek hitro nasiti neprestanega razbijanja in da mora prihodnje poletje res nekam drugam. Če si razpet med predlogo in adaptacijo, pač ne moreš enakovredno zaobjeti vseh aspektov, in odsotnost ironije bo verjetno zmotila navdušence nad knjigo (čeprav jih bo potolažilo kar nekaj dobro odmerjenega obešenjaškega humorja), navdušence nad žanrom pa bo razjezilo spogledovanje z družinsko dramo, čeprav serija postreže tudi z nekaj jump scare momenti in malo gnusa. A že dobre stare zgodbe o strašenju so dokazale, da ljudi bolj kot udarna ogabnost, ki je kratkega veka, temeljito pretresa tisto, kar preži v sencah, kar se lahko neopazno zrine skozi špranje in se dokoplje prav do srčike teme, ki jo s sabo nosi vsak izmed nas.

 

Knjiga: Shirley Jackson. V hiši med hribi straši. LUD Šerpa, 2020. 219 str., 19 €. Prevedla Tadeja Spruk.

Serija: The Haunting of Hill House (rež. Mike Flanagan, ZDA, 2018)