AirBeletrina - Kaj smo dolžni družini?
Kritika 14. 11. 2019

Kaj smo dolžni družini?

 

Oyinkan Braithwaite. Fotografija: Studio 24

Predstavljajmo si, da recimo človek, ki nam je blizu in do katerega gojimo naklonjenost, zagreši grozljiv zločin. Tako grozljiv zločin, kot je na primer umor, ali pa še huje, več zaporednih umorov, s čimer se uvrsti v kategorijo serijskega morilca. Kaj nam je v takih okoliščinah storiti – prijaviti zločin ali molčati pred svetom?

Dilema takšnih moralnih razsežnosti je namreč osrednja tema prvenca nigerijsko-britanske pisateljice Oyinkan Braithwaite Moja sestra, serijska morilka (2018), ki se je poleg drugih literarnih nagrad uvrstil tudi med letošnje nominirance za Bookerjevo nagrado. Morbidnemu naslovu, ki nam vzbudi pričakovanje po še bolj morbidnih zapletih v knjigi, že v prvem poglavju sledi dovršni akt umora, ki nas veliko bolj kot v klasično kriminalko popelje v družinsko sago sester Ayoole in Korede.

Ayoola in Korede živita na videz povsem običajno življenje višjega srednjega sloja v nigerijskem Lagosu. Korede, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka zgodbe, je po poklicu medicinska sestra, njena mlajša sestra Ayoola pa modna oblikovalka. Sestri povezuje posebna fizična podobnost – imata enaka usta in enake oči, toda »Ayoola je videti kot barbika«, ki jo krasijo privlačne obline in rjavo karamelna barva polti, medtem ko je Korede videti kot »vudu lutka«, s kožo temno kot »brazilski orešček, preden ga olupiš« in ostrimi robovi namesto ženstvenih oblin. Sestri sta sprva okarakterizirani predvsem skozi zunanji videz, ki se kasneje izkaže za izredno pomemben segment njunih življenj. Korede zato pravi: »Ne morem se spomniti natančnega trenutka, ko sem spoznala, da je Ayoola lepa in jaz … nisem. Toda vem, da sem se svoje nezadostnosti zavedala veliko prej.« Čeprav razlike med njima samoumevno kličejo po sestrskem rivalstvu, je njun odnos, ravno nasprotno, zasnovan na lojalnosti, ki se utrjuje preko skupne skrivnosti misterioznih umorov, ki sestri še dodatno povežejo.

 Ayoola, ki je v romanu predstavljena kot neke vrste femme fatale, saj je deležna usodne pozornosti skorajda vseh moških, ima namreč navado, da svoje partnerje umori. Že na začetku knjige tako spremljamo umor njene tretje žrtve Femija, ki ga je z nožem zabodla na dan njune obletnice. Vsakršno »sled življenja in smrti« je seveda treba zakriti, pri čemer Ayooli na pomoč priskoči Korede, ki z belilom počisti madeže krvi.

V nadaljevanju spremljamo razvoj bolj kompleksne karakterizacije sester. Ayoola na smrt Femija in drugih žrtev v hipu pozabi in kmalu po umoru prekipevajoča od veselja popeva, se spogleduje z drugimi moškimi in objavlja slike na Instagramu, kar kaže na njeno ne le lahkomiselnost in ravnodušnost, temveč predvsem na globoko narcistično in celo psihopatsko motnjo. Korede se medtem sprašuje, kaj bi bilo, če bi Ayoolo ujeli in bi morala vsaj enkrat v življenju odgovarjati za svoja dejanja. Verjetno bi ji uspelo sodišče prepričati, da je nedolžna in da so »za njena dejanja bile krive žrtve« ter da je ona ravnala ravno tako, kot bi ravnala »vsaka razumna in lepa oseba v takšnih okoliščinah«. Po drugi strani pa smrt Femija veliko bolj preganja Korede, ki ji sicer ni najbolj jasno, kako delujejo sestrini možgani in koliko čustev Ayoola sploh premore, kar pa ne omaje njene odločitve, da ji brezpogojno stoji ob strani.

Dogajanje v knjigi doseže vrhunec, ko se Tade, Koredin sodelavec, do katerega že nekaj časa goji ljubezenska čustva, zagleda v Ayoolo. A namesto ljubezenskega trikotnika med dobrohotnim zdravnikom in sestrama, se Korede znajde v še hujšem položaju, saj se prežeta s paranoičnim strahom boji, da bo Ayoola, če se med njima kaj splete, umorila tudi Tada. Korede je tako v brezizhodni stiski – ali zaščititi Tada in posledično izdati sestro ali pa še naprej molčati in skrivati Ayoolina grozodejstva in s tem izpostaviti Tada umoru.

Kratka poglavja, zapisana v lahkotnejšem jeziku brez pretiranih estetskih pretenzij, se na trenutke vračajo nazaj v družinsko preteklost, kjer lahko posredno najdemo razlago za Ayoolina dejanja, čeprav točen vzrok umorov do konca ostane neznan. Poleg tega, da je Koredi privzgojeno, da mora skrbeti za mlajšo sestro in prevzeti odgovornost za vsakršno Ayoolino dejanje, lahko v podtonu romana razberemo, da njuno lojalnost povezuje še ena družinska skrivnost, ki zunanjemu svetu ostaja prikrita. Odraščanje z oblastnim in nasilnim očetom, ki nikoli ni bil »očka« v smislu pomena te besede, ampak brezpogojen »zakon v hiši«, je sestri povezal v skupni travmi.

Oče, ki je Ayoolo ponujal svojim poslovnim partnerjem v zameno za sklenjeno kupčijo in kljub prisotnosti mame vodil domov ljubice, je po drugi strani z vso vestnostjo, kot da se slabe stvari nikdar ne bi zgodile, skrbel za zunanji ugled družine in ugled njega kot vzornega očeta. Ko Korede pripomni, da ga Ayoola vse bolj spominja nanj, pomisli, ali je morda takšno vedenje v krvi, rekoč »toda njegova kri je tudi moja kri in moja kri je njena.« Narcistična motnja, pomešana z nasiljem, se je torej v romanu prenesla generacijsko, kar pojasni pozicije moči, ki se vzpostavljajo v Ayoolinem odnosu do moških.

Oyinkan Braithwaite pa se ravno pri vprašanju o pozicijah moči poigra z običajno predstavo, da so žrtve serijskih morilcev predvsem ženske. Pisateljica dinamiko med morilcem in žrtvijo obrne ter vlogo morilke podeli ženski. Moški, ki vsi brez izjeme podležejo Ayoolini lepoti, so tako pozicionirani kot žrtve nasilja. Ayoola lastno moč pravzaprav črpa iz svoje lepote, s čimer se odpira pomembno družbenokritično vprašanje, ki si ga je kot vodilo za pisanje zastavila pisateljica, in sicer – kako se družba odziva na posameznikovo lepoto oziroma kako nas družba obravnava glede na naš zunanji videz. Zunanja lepota in telesnost sta v romanu predstavljena kot apriorna ekvivalenta posameznikovih osebnostnih kreposti. Osredotočenost na Ayoolino lepoto, ki je povsem transparentno seksistična, je tako izraz plitkosti njenih ljubimcev, ki so zreducirani le na željo po ženski lepoti, kar jim onemogoča videti mnogoličnost njihove izvoljenke.

Moja sestra, serijska morilka pa je kljub vsem morilskim zapletom, prežeta s tipičnim nigerijskim humorjem, kot so ga poimenovali afriški recenzenti, ki pa se je po besedah Oyinkan Braithwaite  razvil povsem spontano in nenamerno. Korede se namreč v brezupnosti svojega položaja zateka k pacientu Mohtarju, ki že dlje časa leži v komi. Ko se Mohtar na presenečenje vseh prebudi, so Koredine in Ayoline skrivnosti znane tudi njemu. Dolžnost do resnice se tako izkaže za trivialno v primerjavi z dolžnostjo do lojalnosti družini – ali kot pove Mohtar: »Narejeni smo tako, da varujemo ljudi, ki jih imamo radi, in smo jim lojalni. Poleg tega nihče na svetu ni nedolžen.«

Oyinkan Braithwaite, Moja sestra, serijska morilka, Založba KMŠ, 2019.