AirBeletrina - Kako je nalezljivi virus spremenil svet, kot ga poznamo
Kritika 2. 1. 2021

Kako je nalezljivi virus spremenil svet, kot ga poznamo

Fotografija: Wikipedija

Decembra je minilo eno leto, odkar je na Kitajskem uradno prišlo do več primerov skrivnostne pljučnice, ki so jo pozneje identificirali kot posledico okužbe z novim koronavirusom – danes ga imenujemo SARS-CoV-2, bolezen, ki jo povzroča, pa covid-19. Virus smo v Evropi sprva opazovali od daleč in se čudili dogodkom v daljni Aziji, kmalu pa ga je v tesno prepletenem in povezanem svetu 21. stoletja, v svetu nenehnega pretoka kapitala, blaga in ljudi, zaneslo tudi k nam. Najprej sicer v našo soseščino, Italijo, kamor smo februarja in v začetku marca pogledovali s strahom in grozo.

Nato se je v zelo kratkem času tudi pri nas vse popolnoma spremenilo: ustavljen je bil javni potniški promet, gibanje na javnih površinah omejeno, večina trgovin zaprtih, odpovedani so bili vsi dogodki, tudi kulturne institucije so zaprle svoja vrata, množično smo – tisti, pri katerih je bilo to mogoče – začeli delati od doma, nemalo ljudi pa je izgubilo zaposlitev ali pa so se soočili z nižjo plačo, zaprle so se šole, omejeno je postalo bolnišnično in specialistično zdravljenje, prepovedano gibanje izven občin, v katerih bivamo, in podobno. Obenem se je na obzorju neusmiljeno zarisal obet zaostrenih gospodarskih, socialnih, družbenih ipd. razmer, ki nas čakajo v (bližnji) prihodnosti. Takrat si sicer še nismo dobro predstavljali, kako bo jeseni število okužb poletelo v nebo, omejevanje javnega življenja pa znova postalo naša realnost. In niti, da bo Slovenija pri obvladovanju drugega vala na različnih ravneh popolnoma zatajila, ljudje pa bodo tako množično umirali.

Izbruh novega koronavirusa je torej tako ali drugače spremenil svet, kot ga poznamo. Obenem pa je pokazal, da povratek v staro »normalnost«, v kateri smo živeli prej, ne more biti dovolj. Razkril je namreč, da danes bolj kot kadarkoli potrebujemo družbene, ekonomske, socialne, tudi politične ipd. alternative. Čas epidemije je jasno, neizbrisljivo pokazal tudi, da so resno ogroženi naše zdravje, varnost, svoboda, zasebnost, človekove, tudi delavske pravice …

Dragoceni vpogledi

Drobna knjižica, napisana na podlagi izkušnje s spomladanskim valom koronavirusa, naše znane sociologinje, raziskovalke, znanstvenice in avtorice Renate Salecl je pravo branje za te težke in zapletene čase. Dragoceni vpogledi, pronicljive intervencije in lucidne poante ponujajo nekakšna zasilna tla pod nogami, medtem ko se zmedeni, jezni in že od vsega utrujeni sprašujemo, kaj za vraga nas je doletelo.

V enajstih kratkih poglavjih se avtorica loteva različnih aktualnih, z izbruhom novega koronavirusa povezanih tematik, pri tem pa ohranja širši pogled na problematiko, ki ga ne omeji samo na Slovenijo. Iz zapisa v zapis se sprašuje – in ponuja odgovore –, kako odziv držav, družb, politike, gospodarstva ipd. na virus vpliva na naša življenja, kako spreminja medčloveške odnose, različna družbena razmerja in patologije, kaj je prinesel zapovedan umik med domače štiri stene in podobno.

Renata Salecl tako piše o življenju v kletkah različnih vrst, v katere nas je prisilila pandemija. Za odločilno orodje se je denimo izkazal osebni avtomobil, tako nujen v časih, ko se je ustavil tudi javni promet. Obenem pa postal tudi predmet nadzora – vaše tablice izdajajo, od kod ste in ali ste lahko upravičeno tam, kjer se nahajate –, zanimivo tako za uradne represivne organe kot tudi za vse druge zaskrbljene državljane, ki jih v teh časih ne manjka. Tako tudi ni čudno, da je omejevanje širjenja okužb s svojo logiko zapiranja in omejitev hitro vodilo v različne nadzorovalne, nove policijske prakse, ki naj bi dajale vtis, da je mogoče »slabe ljudi« pustiti zunaj, kjer ne ogrožajo tistih, ki naj bi vestno upoštevali vsa pravila.

Avtorica se dotakne tudi pogostega prepričanja, razširjenega spomladi, da naj virus ne bi izbiral, koga bo okužil, da lahko vsi zbolimo in da smo v tem skupaj. Vendar je hitro postalo jasno, da za različne družbene skupine prinaša različne posledice. To, kako mirno je posameznik lahko preživel karanteno in izredne razmere, je bilo – oziroma še vedno je – nedvomno odvisno tudi od tega, na katerem koncu sveta se nahaja. Pa od njegovega materialnega položaja, dohodka, družbenega statusa, od tega, kakšno zdravstveno oskrbo si lahko privošči in podobno. Premožnejši si tako lahko, kot piše Renata Salecl, privoščijo beg na podeželje, v prelepo naravo, medtem ko se morajo revni stiskati v svojih majhnih mestnih stanovanjih.

Nekroliberalizem

Dragocen je vpogled kamerunskega filozofa Achilleja Mbembeja, na katerega se naslanja avtorica, ki problematizira dejstvo, da smo virusu napovedali vojno. Ob tem pravi, da je v samem osrčju neoliberalizma logika žrtvovanja – nekakšno nenehno preračunavanje, koliko je kdo vreden in kdo je vreden več od drugega, zato stari, revni, manjšine ali temnopolti nimajo velike vrednosti in jih je mogoče hitro zavreči –, zato bi ga bilo ustrezneje poimenovati nekroliberalizem. In če smo že skrivnostnemu nalezljivemu virusu napovedali vojno, bi morali po filozofovem mnenju na podoben način napovedati vojno vsemu, kar človeštvo obsoja – podobno torej kot covid-19 – na prezgodnje prenehanje dihanja, vse posege v biosfero, onesnaževanje ozračja, uničevanje človeških življenj zaradi gonje po dobičku … Nova organizacija družbe, ki jo povzročajo različne epidemije, pa po drugi strani, povzroča delitev na tiste, katerih življenja je med izbruhom novega koronavirusa treba rešiti, in na tiste, katerih ne.

Pomenljivo pa je tudi, kot zapiše Renata Salecl, da sta po eni strani politična in gospodarska elita med pandemijo marsikje ravnali koruptivno in trpljenje ljudi izkoriščali za hitro kovanje dobičkov, po drugi strani pa so se pri običajnih ljudeh v vsakdanjem življenju pojavile nove oblike nasilja, povezane z načrtnim širjenjem okužbe. Ponekod po svetu se je namreč dogajalo, da so ljudje, okuženi z virusom, s pljuvanjem okužili druge. Na eni strani naj bi šlo za povezavo z otroškimi fantazmami, dati iz sebe agresivne afekte s pomočjo pljuvanja, grizenja in iztrebljanja, obenem pa tudi za posameznikovo soočanje z lastno tesnobo ter z željo škoditi drugim. Renata Salecl še dodaja, da je mogoče, da se posameznik zateka k takšnemu početju, ko ne more verbalno artikulirati določenih nezavednih stisk, tudi tistih, povezanih z izbruhom novega koronavirusa.

Seveda ni mogoče tudi mimo vprašanja nošenja mask, ki je marsikje, predvsem v ZDA, postalo politično vprašanje, ki se dotika polja oziroma vprašanja osebne svobode, saj so nekateri nasprotniki mask trdili, da mora biti njihova nošnja vselej izbira posameznika in ne nekaj, kar bi lahko nekdo določil ali zapovedal. Pri tem bi lahko šlo za določeno vrsto tesnobe, prisotne predvsem v primerih, ko je uradna politika marsikje širila nasprotujoče informacije o tem, kako se zavarovati pred virusom in preprečiti njegovo širjenje. Zato se dogaja, kar smo dobro spoznali tudi pri nas, da ko ljudje na primer vidijo, da njihovi voditelji in politiki ne nosijo mask, tudi sami ne čutijo potrebe, da bi si jih nadeli.

Pandemija je, piše Renata Salecl, odprla tudi vrsto etičnih vprašanj o dostopu do zdravstvene oskrbe, še posebej do respiratorjev. V samem središču se skriva dilema o tem, kako, če sploh, ovrednotiti človeško življenje. Koliko je vredno in po kakšnem ključu naj bi imelo prednost pred drugim človeškim življenjem? Je življenje dvajsetletnika vredno več od življenja devetdesetletnika? Življenje direktorja podjetja več kot življenje samohranilca, očeta treh otrok ali ravno obratno? In odgovor: Če smo v kapitalizmu tako zelo navajeni ocenjevati tržno vrednost različnih dobrin, blaga in podobno, nastane problem, ko tovrstno logiko preslikamo na odnos do zdravja in življenja nasploh. In pri tem ni enoznačnih in črno-belih odgovorov.

Kriva gonja za dobički

Pri vsem skupaj pa ni odveč vedeti, nas dobro spomni avtorica, da je gonja za dobički pravzaprav povzročila samo pandemijo. Na njihov pojav namreč vpliva boj za profit v kmetijstvu, od gojenja monokultur do razmaha velikih živalskih farm. Ena od teorij, zakaj je na Kitajskem prišlo do pojava novega koronavirusa, piše Renata Salecl, je ta, da je bilo zaradi pojava velikih živalskih farm mnogo manjših kmetij prisiljenih postaviti svoja posestva v bolj ruralne predele, bližje gozdovom, obenem pa so se mnogi začeli ukvarjati z vzrejo in prodajo divjih živali, ki so sčasoma postale prava delikatesa. Pri tem so domače živali vse bolj prihajale v stik z divjimi, ob stiku pa so mutirali in preskočili tudi različni virusi. Na drugi strani pa smo marsikje po svetu v zadnjih desetletjih zanemarjali javni zdravstveni sistem, ki nas v koronakrizi dejansko rešuje in marsikje deluje na skrajnih mejah svojih zmožnosti.

Kot je zapisal novinar Matej Klarič, so v številnih državah na Zahodu, ker naj bi bil javni sektor preveč potraten, začeli zmanjševali število zdravstvenega kadra in obseg zdravstvenih, bolnišničnih kapacitet. Zdravstvo pa so tako kot druge dejavnosti vse bolj deregulirali in privatizirali ter predajali v roke trga. Priljubljena je postala mantra o zmanjševanju javnega sektorja in preusmerjanju v just in time zasebno zdravstvo, ki ni zainteresirano za prekomerna vlaganja in vzpostavitev različnih kapacitet, tako nujnih ob različnih izrednih, nepričakovanih pojavih, kot je denimo pandemija neznanega virusa.

Virus in vojna

Renata Salecl pa zapiše, da imata diskurz in princip vojne do nalezljivih, infekcijskih bolezni dolgo zgodovino. V ZDA so denimo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja napovedali vojno raku, saj so bili prepričani, da bo hiter razvoj cepiv v kali zatrl različne infekcijske bolezni. Za zgled so namreč vzeli uspeh antibiotikov, ki so radikalno spremenili pogled na bakterijske okužbe. Z začetkom ameriške vojne proti terorizmu po terorističnih napadih 11. septembra pa je prišlo do sprememb v dojemanju infekcij. Virus je postal osnovni koncept tudi pri razmišljanju in pisanju o nepredvidljivih in raznovrstnih nevarnostih, dogodkih, obnašanju. Govorilo se je o idejah, ki se širijo kot virusi, o imunski pripravljenosti na napade od zunaj, pojem imunosti pa so začeli uporabljati tudi za označevanje pravne nedotakljivosti politikov in posebne obravnave diplomatov. Do danes se je, piše avtorica, močno zasidral politični diskurz o infekciji in imunosti. Vse skupaj gre z roko v roki s povečanim družbenim nadzorom, militarizacijo družbe in ponekod tudi s porastom policijskega nasilja, kar predstavlja temelje za avtoritarno obravnavo boja z virusom. Nenazadnje je tudi pri nas vlada Janeza Janše spomladi svoja prizadevanja za omejitev širjenja virusa z agresivno retoriko in pogosto neposrečeno komunikacijo zamaskirala v nekakšno vojno stanje.

Kakorkoli obračamo, izbruh nalezljivega virusa je s svojimi daljnosežnimi učinki – s pravcato pandemijo družbene neenakosti in drugimi podobnimi pretresi – sprožil kopico ugibanj o tem, kako se bo spremenil svet, kot ga poznamo. Novo delo Renate Salecl ponuja nekaj pomembnih odgovorov, aktualne razmere pa žal že kličejo po nadaljevanju.

 Renata Salecl: Človek človeku virus. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2020, 79 str.