Najnovejše delo Tomaža Mastnaka (1953), sociologa, raziskovalca, publicista, kolumnista, pronicljivega opazovalca sodobnih družbenih procesov in pojavov, je obvezno branje za današnji čas. Gre za kratko, a podrobno knjižico, napisano v natančnem in nepopustljivem jeziku, v kateri avtor lucidno razmišlja o tesni zgodovinski povezavi med liberalizmom in fašizmom, o triumfu neoliberalnega političnega gibanja, o vprašanju politične reprezentacije v času nacizma, o današnjem trendu preoblikovanja zgodovinskega spomina in o procesih fašizacije družbe, ki smo jim v zadnjem času priča na stari celini.
Zakaj nastane fašizem
Avtor besedilo razdeli v več sklopov. V prvem se ukvarja s kompleksnim razmerjem med liberalizmom in fašizmom. Njegova glavna teza je, da je bil liberalizem v svoji politični zgodovini ves čas povezan s fašizmom, saj je fašistično gibanje nastalo kot reakcija na veliko krizo liberalistične politike, ki je tekla vzporedno s prvo svetovno vojno. Vendar ne gre za izključevalno ali antagonistično razmerje, temveč za povezavo, ki jo zaznamuje odsotnost konflikta med obema blokoma. Mastnak tako postavi pod vprašaj domnevo, da idejna in praktična načela liberalizma kot političnega sistema, ki tudi danes v veliki meri določa naša življenja, nujno vodijo do končnega poraza fašizma. Neoliberalizem kot višjo razvojno stopnjo liberalizma v prvi vrsti pojmuje kot militantno družbeno teorijo in politično gibanje z brezkompromisnim pogledom na svet, ki pa ga ne moremo imeti za resno ekonomsko doktrino. Prej gre za nepolitični oziroma nadpolitični svetovni nazor, ki je nastal na začetku 20. stoletja z združitvijo liberalizma kot življenjske filozofije in vrednot, kot so svobodomiselnost, človekoljubje, širokosrčnost, razumnost, s posebno sfero družbenega življenja – ekonomijo. Tako je danes ekonomija vodilna in dominantna logika neoliberalnega projekta ter orodje za vsesplošno ekonomizacijo raznolikih družbenih polj.
Fašizem, piše Mastnak, je pred približno sto leti nastal kot reakcija na nezadovoljstvo z liberalističnim modelom modernizacije, ki je bil v veljavi v osrednjih državah Evrope ter na njenem južnem in vzhodnem obrobju. Oblikoval se je v opoziciji do levičarske kritike liberalističnega političnoekonomskega sistema, ki ga je ob koncu prve svetovne vojne najbolje predstavljal boljševizem, široka in pogosto tudi površna oznaka za različne komunistične in socialistične skupine in njihovo ideologijo. Pomenljivo je dejstvo, da so liberalci pojav fašizma pozdravili zaradi njegovega bojevitega nasprotovanja komunizmu, vsem različicam socializma in socialni demokraciji. V antikomunističnem nasilju naj bi se tako fašizem in liberalizem lepo dopolnjevala. Ni skrivnost, da so zgodnji neoliberalci, kakršen je bil denimo Ludwig von Mises, znani avstro-ogrsko-ameriški ekonomist in teoretik, nasprotje med fašizmom in komunizmom razumeli tudi kot spopad za t. i. evropsko civilizacijo. Prav tako je dobro znano, da je strah pred komunizmom na Zahodu porajal simpatije do nacifašizma. Kljub očitnemu kršenju temeljnih političnih svoboščin in ustanavljanju koncentracijskih taborišč, kot je bilo denimo tisto v Dachauu na Bavarskem, ki so ga nacisti odprli že leta 1933, so vplivni liberalistični mogotci investirali v Hitlerjevo Nemčijo in jo tako ali drugače podpirali, je neposreden Mastnak. Pri tem doda še, da simpatije niso bili omejene samo na vladajoči razred.
Vojna proti družbeni alternativi in reinterpretacija zgodovine
Po koncu druge svetovne vojne se je kot alternativni družbeni model vzpostavila Sovjetska zveza. Zgled realnega socializma (ali pa strah pred njim) je v zahodni Evropi navdihnil izum t. i. socialne države in vzpon socialdemokratskih političnih opcij, kljub temu pa so se protikomunistični sentimenti krepili tudi po koncu vojne. Mastnak piše, kako so v ZDA v prvih povojnih letih z vojsko zadušili množične delavske proteste, v Grčiji so Američani in Britanci sprožili brutalno državljansko vojno proti grškim komunistom, ki so le malo prej vodili antifašistični odpor, v Zvezni republiki Nemčiji pa so zahodne vojaške oblasti prisilno depolitizirale različne sindikalne organizacije, omejile sfero delovanja delavskih svetov, v katerih so med drugim sedeli tako socialni in krščanski demokrati kot komunisti, in onemogočile njihovo regionalno ali nacionalno povezovanje. Hladna vojna, ki jo je vodila glavna liberalistična velesila ZDA, je po Mastnaku pomenila samo nadaljevanje boja proti komunizmu, ki se je začel že z vzponom fašizma. Avtor jo označi kot totalno vojno proti alternativni družbeni in politični ureditvi, pri kateri pa je šlo za globalen in permanenten spopad za izbris alternativne prihodnosti človeštva. Ta vojna ni poznala mej, saj je grmela na več načinov: šlo je za neposredno vojaško agresijo na določeno državo, za podporo lokalnim sovražnim silam in za organizacijo krutih državljanskih vojn.
Z razpadom Sovjetske zveze in vzhodnega bloka ter s koncem hladne vojne je na ravni institucij Evropske unije prišlo do postopnega procesa preoblikovanja zgodovinskega spomina in reinterpretacije zgodovine, znotraj katere danes komunizem nastopa kot temačen opomin za prihodnje rodove. Zdaj smo priča razvrednotenju in obsodbi revolucionarne tradicije, katere glavni del sta bila francoska in ruska revolucija oziroma jakobinstvo in boljševizem. V praksi gre za enačenje komunizma in socializma z nacifašizmom, ki so jim vsem skupaj z vrsto uradnih dokumentov, izjav, deklaracij in resolucij, nastalih pod budnim očesom vzhodnoevropskih protikomunistov, kot skupni imenovalec prilepili oznako totalitarizem. Pri tem pa omenjeni izraz, poudarja Mastnak, ni zajel zgolj revolucionarnega nasilja, temveč tudi zahteve po družbeni enakosti, političnih pravicah, socialni varnosti itn., na katerih so se, poenostavljeno povedano, oblikovale povojne komunistične, socialistične in socialnodemokratske družbe.
Izenačevanje totalitarizmov in nekakšno štetje posameznih elementov totalitarnosti pomeni izjemno kruto diskreditacijo antifašističnih borcev vseh generacij in narodnosti, saj so povojno ureditev sodobne Evrope in zahodnega sveta utemeljili prav na antifašističnem konsenzu. Danes pa je nekakšna dekomunizacija uradna politika zmagovalcev hladne vojne, tudi EU, medtem ko sodobni antikomunizem služi preprečevanju oblikovanja politične in ekonomske alternative s ponavljajočo se mantro, da drugačna družbena ureditev ni mogoča. Obenem poteka več problematičnih procesov; Mastnak omenja dejstvo, da so se v Evropi fašisti vrnili v politično življenje, piše o dekriminalizaciji fašističnega organiziranja, točneje o prevrednotenju kolaboracije v državah, ki jih je okupirala nacistična Nemčija, o oživljanju kvizlinških formacij in reinterpretaciji sodelovanja s Hitlerjem. Predvsem pa opozarja, da nacifašizmu ni več mogoče učinkovito nasprotovati, ko postane predmet političnih kalkulacij.
Vloga ljudstva pod nacizmom in neoliberalizmom
Zadnji del knjige avtor nameni vprašanju politične reprezentacije v času nacizma. Zanima ga, kaj se pod nacifašizmom zgodi s političnim konceptom ljudstva, ki predstavlja eno najpomembnejših kategorij v politični teoriji, razmerje med ljudstvom in oblastjo pa je tako ali tako eno glavnih polj premišljevanja o politiki. Gre za pomembno vprašanje, saj je znotraj predstavniške demokracije, kot jo poznamo danes, reprezentacija ljudstva glavni moderni politični pojem, obenem pa lažje razumemo sam nacizem, če uspemo izluščiti takratno pojmovanje države in ljudstva. Pri tem se Mastnak pomembno nasloni na vpoglede Carla Schmitta (1888–1985), znanega nemškega političnega teoretika in odkritega podpornika nacističnih politik, oziroma na nacistično razumevanje naukov klasičnih političnih filozofov, v prvi vrsti Thomasa Hobbesa. Nacistični teoretiki so nam pri iskanju temeljne logike nacizma lahko v pomoč, dodaja Mastnak, saj so razmišljali politično. Ključ za razumevanje politične konstitucije nacizma je torej v tem, da je nacizem ljudstvo politično razlastil in si ga duhovno podredil. Podobno je z (neo)liberalizmom. Wendy Brown, ameriška politologinja, ki jo povzema Mastnak, ugotavlja, da je neoliberalizem v preteklosti razgradil konceptualno podlago demokracije, zavrnil demokratični politični jezik in odstranil demokratično imaginacijo. Tako je izbrisal družbeni prostor, kamor bi ljudstvo sploh lahko vstopilo in se politično formiralo. Zato smo danes priča t. i. razdejanja ljudstva – undoing the demos.
Mastnak že na začetku svoje knjige postavi zanimivo tezo, da neoliberalci niso pravilno razumeli nacifašizma, saj so za njegov nastanek okrivili politično levico in ji očitali državno planiranje gospodarstva, kar naj bi neizogibno vodilo v gospodarski zlom in politično diktaturo; v odgovor pa so ponudili zgolj ekonomski individualizem. Tu pa se skriva ključna povezava z današnjim časom. Kot je v intervjuju za Poglede (9. 3. 2016) povedal Mastnak, je liberalizem posvojil fašizem zaradi njegovih gorečih antikomunističnih in antisocialističnih stališč, kar predstavlja enega ključnih trenutkov za nastanek neoliberalizma v času med prvo in drugo svetovno vojno. Ta je v veliki meri definiral tudi neoliberalno razumevanje fašizma in nacizma. Neoliberalci naj bi dobro vedeli, da gre v jedru ideologije nacifašističnega gibanja za pokoritev delavstva in sploh za izključitev ljudstva iz političnega odločanja. Več težav pa so imeli z razumevanjem nacifašističnega odnosa do države kot institucije, saj so menili, da gre pri nacifašizmu ravno za njeno pretirano rast. Toda Mastnak opozarja, da so spregledali dejstvo, da si z nacifašisti delijo podoben način nasprotovanja državi kot taki. Zadnji del knjige, v katerem se avtor zakoplje med tekste različnih nacističnih političnih teoretikov, razkrije usodno povezavo. Nacizmu je z razlastitvijo in podreditvijo ljudstva namreč šlo za vzpostavitev nekakšne odsotne države oziroma za nedržavo, kjer je mogoče vladati podobno, kot danes v neoliberalizmu triumfirajo multinacionalne korporacije – neposredno, brez vmešavanja države, brez zoprnih vprašanj in upora ljudstva.
Tomaž Mastnak: Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: Založba /*cf., 2015. 185 strani, 16 €.
