(O pesniški olimpijadi kot vzor(č)nem primeru spodbujanja ustvarjanja mladih)
Mladi pesniki (dijaki in študenti) se zberejo v dvorcu Bukovje, v Dravogradu na Koroškem, se nastanijo po sobah in potem pridejo tekmovat …
Nekaj se jih že drenja na lirskem startu. Pred njimi je dolga in naporna proga, podobna kaki razvlečeni metafori … Vsi z nekim silnim ustvarjalnim nabojem in veliko pesniško strastjo komaj čakajo na pok, signal, da se bodo zagnali in stekli po progi ter tako ulovili telo navdiha. Mentor stoji in navija ob progi. Šteje verze, ritmične poudarke, sešteva in odšteva minute, sekunde, stotinke sekund …
Druga skupina medtem že sedi za mizami in se pripravlja na tekmovanje v šahu. Na vsaki strani mize je po en tekmovalec, ki zre v figure pred seboj in razmišlja, katera poteza bo naslednja. Napetost narašča. Kdo bo torej naredil prvo potezo in zapisal uvodno pesniško vrstico? Kako uspešen bo ta, ki bo zastavil naslednjo? Kako se bo igra na črno-beli plošči iztekla? S primero? Poosebitvijo? Začinjenim retoričnim vprašanjem? Vzklikom?! Se sploh kdaj bo iztekla?
Seveda pa to nista edini disciplini na Pesniški olimpijadi …
Tretja skupina se bo zdaj zdaj spopadla v košarki. Kdo bo zalučal prvi koš in dregnil v najbolj pristno globino poezije? Kdo bo zbral več točk? Čigav slog igranja bo morda zares nagovoril gledalce in navijače, ki opazujejo igro? In kdo bo uspešnejši pri prostih metih?
»Ker poezija je nekaj prostega, svobodnega, kajne? Jaz jo razumem kot prostor, kjer je pravzaprav vse dovoljeno!« odločno pojasni ena od udeleženk Pesniške olimpijade, preden se spusti po mrzli reki.
Seveda, na Koroškem je novembra, ko ta olimpijada vsako leto poteka, že precej hladno, pod dvorcem Bukovje pa se vije reka Drava in veslanje po njej tudi ni od muh.
Še nekaj pesniških veslačev je pripravljenih na začetku proge. Malo so negotovi. Ne vedo, v kaj se pravzaprav spuščajo. Kaj pa če njihovi zamahi ne bodo dovolj dobri, dovolj močni? Kaj če se pri tem osmešijo?
In kaj če so izbrali povsem napačno disciplino?
Morda bi bilo bolje prestopiti drugam in se preizkusiti v kaki drugi pesniški temi, v kaki drugi bivanjski dimenziji …
*
To je sicer malo šaljiv uvod v resno razmišljanje o pesniškem dogodku, festivalu, ki se je obdržal kar dvaindvajset let, zadnja leta pa se samo še krepi, dobiva na širini, moči in veljavi ter tako vstopa v novo izvedbo. Sicer bi si lahko kdo zaradi druge besede v besedni zvezi Pesniška olimpijada vse skupaj res predstavljal takole, kot je zapisano uvodoma, a prava slika je približno taka; vsako leto se iz vse Slovenije novembra zberejo dijaki in študenti pesniki, ki se pred tem prijavijo na natečaj s svojimi pesmimi. Te torej že prej pošljejo na razpis, da jih lahko mentorji pregledajo in se opredelijo do njih. Že prihod k dvorcu Bukovje je po navadi malo poseben, saj se ga drži prizvok, da v njem menda strašijo najrazličnejši duhovi. Sam se nisem srečal še z nobenim, četudi imam to čast, da sem z omenjenim festivalom strokovno – kot literarni mentor – sodeloval zadnjih deset let. Vsekakor pa je prisoten duh ustvarjanja, debat in pogovorov, analiz, poglabljanj, primerjanj in izmenjevanj najrazličnejših idej ter mnenj.
Ustvarjalci se tako res nastanijo po sobah v dvorcu, saj tam tudi prespijo. Gre namreč za intenzivne dvodnevne delavnice, ki se pričnejo v soboto zjutraj in se nadaljujejo vse do nedeljskega popoldneva – z nekaj vmesnimi pavzami.
Da je ta dogodek še kako pomemben za slovenski kulturni in literarni prostor, kažejo najrazličnejši uspehi, vsekakor pa lahko ugotavljamo, da je festival zadnja leta prestopil meje lokalnega, tudi regionalnega, in to z več zornih kotov, ter tako postal vseslovenska pesniška manifestacija, kjer so doslej sodelovale mnoge, danes že uveljavljene pesniške poetike. Prav zaradi tega dejstva, da gre za festival, ki je torej tudi odlična »valilnica pesniških talentov«, ki se leta zatem suvereno vključijo na slovensko pesniško sceno, je treba narediti določen pregled, inventuro, zbrati temeljne dosežke in prispevke, ga ovrednotiti in postaviti na slovenski literarni zemljevid.
Sama zamisel o festivalu se je porodila leta 2000 kot manjši projekt, ki ga je pričela Vesna Roger Lužnic skupaj z enako mislečimi pesniškimi navdušenci, prijatelji iz študentskih krogov, ki jih je povezovalo pisanje poezije.
»Tako je nastala čisto prva Pesniška olimpijada v Dravogradu, pod okriljem JSKD OI Dravograd, Kluba koroških študentov ter Zveze Kulturnih društev Dravograd (in nekaterih drugih kulturnih in literarnih društev, katerih udejstvovanje pri projektu se je z leti menjalo), ki je na Koroško vsako jesen poleg pisanega listja zanesla tudi vedno več udeležencev, ki so želeli na pesniških vikendih obogatiti svoje znanje o umetnosti pisanja literarnih del, se seznaniti z različnimi tehnikami in slogi pisanja, se družiti z mladimi ustvarjalci, z njimi deliti pesniški navdih, se postaviti v vlogo poslušalca in ovrednotiti svoje pesmi in pesmi drugih ter se predstaviti javnosti,« lahko beremo na njihovi spletni strani, ki je lepo in sistematično urejena. Tam najdemo še številne druge podatke, sezname nagrajencev in mentorjev, se sprehajamo po galerijah s fotografijami, ki še dodatno podkrepijo pristno ozračje in ustvarjalno vzdušje, v katerem vse skupaj poteka.
V nadaljevanju lahko o zgodovini tega festivala preberemo še: »Pesniške jeseni so tako na Koroškem mirno tekle vse do leta 2006, ko je prvič zapihal veter sprememb … Projektu se je pridružil Robert Preglau, vodja JSKD OI Dravograd, čarovnik logistike in nepogrešljivi člen v olimpijski verigi, kot se je izkazalo v teh letih.
Po končani 9. Pesniški olimpijadi (2008) je drugič zapihal veter sprememb, ko je Vesna svoje pesniško žezlo predala Barbari Žvirc, večkratni udeleženki olimpijad in strastni ljubiteljici slovenske besede, poezije in kulture nasploh. Barbara je od takrat projekt prevetrila ter v ekipo povabila svežo »delovno moč«, s katero so prišle nove ideje, kreativni premiki in nešteto uresničenih vzporednih projektov …«
Ekipi, ki že vsa leta skrbi za festival, so se kasneje postopoma tako pridružili še: Maja Visinski Andrejc, Katja Smolar, Matic Borković in Ana Pisar Čivčić.
Osrednji pesniški dogodek pa so z leti še nadgradili. Tako se je »pravi« Pesniški olimpijadi pridružila še Mlada pesniška olimpijada, namenjena ustvarjanju osnovnošolcev, ter natečaj Fotopoezija. Prva se odvija sedaj že enajst let, natečaj s pesniškimi fotografijami pa pet.
S tem so organizatorji pravzaprav poskrbeli za sistemsko spremljanje mlade slovenske pesniške ustvarjalnosti. Da je med osnovnošolci poezija priljubljen način komuniciranja s svetom, nam pokažejo velike številke prispelih pesmi, ki jih potem prebira strokovna komisija. Avtorji izbranih pesmi, ki komisijo najbolj prepričajo, pa se potem predstavijo tudi na osrednjem literarnem večeru, ki se odvije v soboto zvečer in je namenjen širši javnosti. Takrat so tudi razstavljene izbrane fotografije z najmlajšega od vseh treh natečajev – Fotopoezije.
Se pa seveda na tem istem literarnem večeru predstavijo predvsem udeleženci osrednje Pesniške olimpijade, tiste torej, ki je namenjena dijakom in študentom, komisija pa takrat razglasi tudi nominirance in zmagovalca.
A težišče festivala nikakor ni v tekmovanju in »merjenju moči«, pač pa v izobraževanju, primerjanju svojega dela z deli drugih in temeljitem ukvarjanju s poezijo. Pesniška olimpijada je tako odličen in vzor(č)en model, kako poezijo približati mladim, kako jih navduševati za branje le–te, predvsem pa, kako jim pokazati različne poti, da se pesniško izrazijo in da tudi sami kaj ustvarijo – da pa so ob tem seveda do napisanega tudi kritični in da se postopoma naučijo, da je treba k poeziji pristopati zelo odgovorno ter jo večkrat in veliko brati. Kako zelo presenečeni so nekateri, ko slišijo branje preostalih udeležencev in ugotovijo, na kakšne načine vse se lahko poezija še uresničuje!
Selektorji so tako v preteklih dvaindvajsetih letih prebrali na stotine pesmi, med njimi pa odkrili vrsto izjemnih in prepričljivih poetik, ki so se pričele kasneje razvijati v avtorsko prepoznavne govorice.
Seveda je bilo med poslanimi več pesmi, ki so izrazito začetniške, »ovite« v plašč samozadostnosti, zato pa je mentorjeva naloga, da takemu mlademu ustvarjalcu na pretkan in pedagoško spreten način nekoliko zamaje temelje njegove cone ustvarjalne udobnosti. Le tako lahko mlad pisec napreduje in se razvija naprej. Pravzaprav bi lahko vse poetike, ki so sodelovale zadnji dve desetletji in še malo čez, zajeli med dva osrednja pola.
Na eni strani je to poezija, ki se izrazito naslanja na tradicionalne modele, ki po romantično goji ljubezen do metrike, strogo določenega ritma in pogosto favorizira rimo, na drugi strani pa je taka, ki v vsem vidi priložnost za razgradnjo, odklone, predrugačenja in eksperiment za vsako ceno. Prav tako je z izhodiščnim jezikovno-slogovnim naklonom – eno stran zaznamuje pretirana hermetičnost, zaprtost v zapletene metafore in za bralca praviloma nerazumljivo ozračje, drugo pa skoraj banalno vsakdanja govorica in neizvirne izpeljave.
Seveda pa so to skrajnosti, saj lahko večino teh poetik umestimo nekam vmes. Brez dvoma lahko po vsem tem naredimo določen povzetek in ugotovimo, da so se mladi pesniki skozi pogovor, analizo in branje največkrat postopoma premikali v »svoje« izrazne smeri, da so brisali meje med enim in drugim skrajnim polom ter uvajali mnoge inovacije, ki jih prej ni bilo zaznati.
O novostih bi lahko govorili tudi na tematsko-motivnem področju. Prav gotovo so se njihova peresa osvobodila nekih preteklih v pretirano intimo obrnjenih »senc«; v njihovih pesmih je veliko družbeno angažiranih in kritičnih tonov, obravnavajo politiko, se dotikajo ekologije, vprašanj, povezanih s prekarnim delom, socialnim položajem mladega umetnika, odpirajo teme spola in spolnosti, pri čemer povsem osvobojeno pišejo o drugačni spolni usmerjenosti, motiv mlade ženske npr. dobiva hvalevredne nadgradnje in se vsekakor odmika od nekih tradicionalnih modelov. Podobno je tudi z moško družbeno figuro; tudi ta je glasna, kritična, navidezno svobodna navznoter, v zunanjem svetu pa ugotavlja, da bi bilo treba marsikaj spremeniti.
Tudi pri prej omenjenih temah, potisnjenih v sfero intimizma, je potem postopoma zaznati več pesniške prostosti, barvitosti, celo igrivosti. Čeprav je položaj izpovedovalca v njihovi poeziji (povezano s starostno stopnjo in razvojnim obdobjem) praviloma negotov in je njihova eksistenca prežeta s kupom vprašanj, se znajo tudi »pošaliti« na ta račun in se tako izogniti patološkemu (samo)smiljenju in vseprisotnemu izražanju svoje nemoči. To nemoč sprejmejo in jo preoblikujejo v izvirne motive.
Tudi tema pesnjenja in izpovedovanja je bila v vseh teh letih uresničena na mnoge načine; od takega, da je to zgolj način komunikacije in je pesem nek stranski učinek pesnikove duševnosti ali, še bolje, stranski produkt pisanja, ki za zunanji svet pač nima neke globlje estetske vrednosti, pa vse do takega, kjer se pesmi še vedno pripisuje neka neotipljiva, magična, ezoterična, skoraj božanska moč.
Seveda pa je večini, vsaj ko se festivala udeležijo prvič, skupno tudi, da so na svoja besedila izrazito navezani, da je izpovedovalec praviloma zelo avtorski, zato se le stežka ločijo od besedila in se tako soočijo s sicer konstruktivno kritiko. Mentorji se namreč vsa leta trudimo udeležence najprej seznaniti z vsemi temi osebnimi, psihološkimi in ustvarjalnimi mehanizmi, da se lahko potem razvije plodna debata o napisani poeziji.
V vlogi mentorjev se je v dvaindvajsetletnem obdobju zvrstila lepa številka različnih znanih in uveljavljenih pesnikov ter drugih poznavalcev tega področja, ki so tako spodbujali mlade pesnike pri njihovih resnejših začetkih, če jih naštejemo le nekaj: Marjan Pungartnik, Nina Kokelj, Andrej Makuc, Artur Štern, Mitja Čander, Jurij Hudolin, Zoran Pevec, Ivo Stropnik, Gašper Bivšek, Matjaž Pikalo, Cvetka Bevc, Barbara Korun, Ervin Fritz, Aljoša Harlamov, Aleš Jelenko in drugi.
V vseh teh letih pa se je nabralo, kakor lahko preberemo v zborniku, izdanem leta 2019 ob dvajsetletnici tega festivala, preko dvesto petdeset udeležencev in preko petindvajset zlatih olimpijcev, več kot šesto pesmi slovenskih osnovnošolcev, ob tem pa še veliko dogodkov, literarnih večerov in razstav. Poleg omenjenega zbornika 20 let Pesniške olimpijade pa sta v preteklosti izšla še zbornik ob desetletnici, leta 2016 pa je izšla posebno praznična izdaja z naslovom Zlate, v kateri so zbrane pesmi olimpijcev, najboljših avtorjev, ki so strokovne komisije s svojo poezijo prepričali v prvih petnajstih letih.
Takih posameznikov, ki so strokovno komisijo opozorili nase bodisi z nominacijo bodisi z zmago, je preveč, da bi jih lahko vse nanizali, med njimi pa so tudi številni, ki so se festivala udeleževali nekaj let zapored in se postopoma prelevili v odlične avtorje, ki zdaj navdušujejo s številnimi objavami, literarnimi večeri, nekateri pa se že lahko pohvalijo tudi s samostojnimi pesniškimi zbirkami.
Nekaj pa je gotovo tistih udeležencev, mimo katerih preprosto ne moremo. Med njimi gotovo izstopa Gašper Bivšek, ki je bil najprej zmagovalec Pesniške olimpijade leta 2005, pet let kasneje pa ga že najdemo na seznamu mentorjev tega festivala. Slovensko literarno sceno je zaznamoval s številnimi pesniškimi objavami v literarnih revijah, izdal pa je tudi dve vidnejši pesniški zbirki, ki sta izšli pri založbi Beletrina (Skorjevec, 2007 in Provinca. Mrak, 2012)
Med vidnejšimi glasovi je prav gotovo tudi Urška Kramberger, ki je leta 2015 postala uršljanka in leto zatem izdala pesniško zbirko Orjaški gobec globusa.
Ime, ki se zadnja leta podpisuje pod zelo samoniklo, izvirno liriko, je tudi Tom Veber, ki je avtor dveh samostojnih pesniških zbirk, in sicer Točka preloma (2019) ter Do tu sega gozd (2021). Avtor je tudi sicer zelo dejaven, objavlja v več slovenskih literarnih revijah, najdemo pa ga še v vlogi urednika. Med drugim je zbral in uredil dela idejne skupine Psevdopoeti, katerih nastanek je prav tako povezan s Pesniško olimpijado, saj se je večina teh avtorjev kalila in najprej povezala prav tu, in jih sestavil v skupni zbornik z naslovom Milimeter in pol (2021).
Med zmagovalci je bila tudi pesnica Natalija Milovanović, katere pesniški prvenec Samoumevno (2021) je bil razglašen za najboljši prvenec leta, s svojim pisanjem pa je bila in je še dejavna na več natečajih, njeno liriko pa zasledimo tudi v številnih literarnih medijih.
Med izbranimi ali nominiranimi avtorji, ki so se zadnja leta suvereno razvili in redno objavljajo v številnih literarnih medijih ter revijah, je treba izpostaviti še Tanjo Božić (leta 2020 je postala vitezinja pesništva), Saro Fabjan (delovala je tudi kot urednica), Veroniko Razpotnik (izdala je pesniško zbirko Krekspot na požarnih štengah, 2021) in Majo Miloševič Čustić (izdala je pesniško zbirko Oder za gluhe (2018), s katero je bila nominirana za Jenkovo nagrado).
Pesniška olimpijada tako uresničuje mnoge cilje; krepi vrednost slovenske poezije, mladim piscem ponuja izobraževanje, debato in druženje s podobno mislečimi, skrbi za pesniški podmladek, najprej v osnovnošolski, zatem pa dijaško-študentski populaciji, omogoča osebnostni ustvarjalni razvoj, krepi in razvija bogastvo ter moč posameznih poetik, sooblikuje suverene pesnike prihodnosti in vzgaja kultivirane ter tenkočutne bralce poezije. Kajti povsem jasno je, da vsi, ki so kadar koli sodelovali na tem festivalu, v prihodnosti ne bodo pesniki, bodo pa, najbrž, kritični spremljevalci slovenske poezije, njeni podporniki in bralci.
Na koncu lahko torej sklenemo, da je to festival, ki bi lahko postal dober zgled in navdih, da bi se podobnega projekta lotili še kje v Sloveniji. Vemo namreč, da se na področju ustvarjanja mladih avtorjev odvijajo številni dogodki, literarni večeri, izdajajo glasila, odvijajo delavnice in natečaji, a je nujno, da o njih spregovorimo širše in jih tako prestavimo »iz sence«.
Hkrati pa na tak način morda opogumimo še koga, ki bo zasnoval podoben festival in pomagal pri prvih suverenih korakih mladih pesnikov v svet resne slovenske literature.
