AirBeletrina - Kako z novo davčno zakonodajo obvladati neobvladljivo umetnost?
Kolumna 18. 4. 2013

Kako z novo davčno zakonodajo obvladati neobvladljivo umetnost?

Pred časom me je doletelo srečno naključje, da sem se znašla na dveh rojstnodnevnih zabavah hkrati. Prva je potekala v stanovanju v središču Ljubljane, druga na periferiji. Med gosti v Ljubljani so bile predvsem starejše dame, katerih misli, posredovane tudi v sledečem dialogu, so zelo povedne; prva dama je komentirala drugi, da poje samo še »kos te prečudovite torte«, potem pa se mora posloviti, saj odhaja na neko drugo zabavo. »Oh, a res, imaš pa res poln dan!« je dejala druga prvi, na kar ji je prva odgovorila, da v resnici ne odhaja na zabavo, prej na proslavljanje. »Prijateljičina hči je uspešno opravila zadnji izpit na medicini in se bomo nekoliko poveselili,« je dejala.

V tistem hipu se mi je zazdelo, da je zbrano poslušalstvo ostrmelo, za trenutek potihnilo ali pa vsaj dalo na stran svoje prežvekovalne funkcije. Študij medicine namreč ni peace of cake. Na hierarhični lestvici kotira izjemno visoko, če ne celo najviše. Dekletu, ki je se je zmoglo prebiti mimo vseh preprek v času študija medicine, predvsem pa v obetu vsega tistega, kar jo še čaka, se je zbrano občestvo starejših dam in med njimi tudi nekaj gospodov, poklonilo z minuto molka.

Pri tem je paradoksalno, da so bili otožni slavljenci iz vrst umetniškega delavskega razreda; četudi je kdo od njih kasneje reflektiral bežni prizor, so se v tistem hipu podredili vsesplošni maniji: za mladega človeka je, če le ima dve roki in dve nogi in je šel skozi gimnazijski proces, najbolj smiselna študijska izbira naravoslovje. Morda tistega hipa, ko je v stanovanju vse obmirovalo, niti ne bi zaznala, če me le nekaj minut pred tem gospod, sicer ugledni gledališčnik, ne bi vprašal: »Ja, oprostite, ampak saj ne živite od pisanja, mar ne?« Tudi kasneje, na bolj dolgočasni zabavi na periferiji, je bila opomba enega od gostov precej podobna: »Ali ni škoda, da si študirala književnost, raje bi bila zdravnica!«

Vse opisane prigode bi bile skoraj malenkostne, če se – v danih okoliščinah – ne bi zlile s trenutnim dogajanjem (ali naj rečem vrenjem) okoli Slovenskega centra PEN in deloma tudi njegove domorodne organizacije Društva pisateljev. Verjetno mi ni treba poudarjati, da trenutno bitko tako PENA-a kot DSP-ja vidim povsem drugje, ni mi mar za izstopanje posameznih članov iz PEN-a, saj obstajajo veliko pomembnejše in tehtnejše težave, ki bi jih morali rešiti. Mednje sodi tudi nova davčna zakonodaja za samozaposlene. Pa brutalna zniževanja honorarjev; ne samo v kulturnih redakcijah osrednjih slovenskih časopisov, temveč tudi v vseh drugih medijih in založbah, ki pokrivajo umetniško dejavnost in si prizadevajo za plemenitenje kulturnega izraza.

Čas je, da Gospodje pisatelji odprejo oči, nehajo prelagati odgovornosti za porazno stanje v slovenski kulturi na pleča drugih ter državi končno izstavijo račun za svoje storitve. Medicinski ceh, si predstavljam, je to opravil že davno. In ker so to storili, se tistemu mlademu dekletu, ki je pred nedavnim uspešno opravilo zadnji izpit, ni treba vsak dan voziti na davčno upravo ter tamkajšnjih uslužbencev gnjaviti z vprašanji.

 

Davčna ulica (vir: MMC)

»Ne veste, kako izračunati plus in minus. Nabavite si računovodski servis,« mi je na vprašanje, kako naj brez vsakršnega seminarja ali poglobljenega informiranja pravilno izpolnim formular za izračun višine akontacije ter obrokov akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčno leto 2013, odgovoril davčni kontrolor. Toda recimo, da njegovo apriori nekooperativno nrav spregledam in se posvetim davčnim realijam. Ki so? Da se akontacija dohodnine za osebe moje branže obračunava glede na zaslužek preteklega leta, ne pa glede na dejanske prihodke v letošnjem letu. »Tu, oprostite, izkazujete popolno nepoznavanje delovanja v umetniškem področju,« sem navrgla svojemu sogovorniku na davčni upravi. Njegov odziv je bil več kot predvidljiv: »Nisem jaz tisti, ki sem si izmislil tovrstna pravila.«

Toda nekdo si jih je moral. Hipotetično je to Ministrstvo za finance in ob njem cela vojska ekspertov. Med njimi, domnevam, bi kakšno besedo morali imeti tudi ljudje na terenu. Pesniki. Gledališčniki. Fotografi. Lutkarji. Toda ne kot posamezniki (pa pustimo zdaj ob strani eksponirano individualistično in neprilagodljivo naravo umetniškega poklica), temveč kot umetniško občestvo, združeno pod svojo krovno organizacijo.

Dobro, za mero finančne odvisnosti kulture od države lahko poskrbi na novo ustanovljeno kulturno ministrstvo, za dostojanstvo, svobodo govora in kar je še podobnih pritiklin, Društvo pisateljev ali Slovenski center PEN. Toda ne glede na hvale vredno pobudo društva, da se zopet vzpostavi samostojno ministrstvo, se še vedno ne morem znebiti občutka, da je nekdo zaspal, ali pa vsaj, da je v svojem pretirano nostalgičnem zaziranju v preteklost pozabil na sedanjost. Nekoliko iluzionistično si namreč predstavljam, da v nasprotnem primeru tudi meni ne bi bilo treba dvajset do trideset odstotkov svojega časa namenjati pisanju računov, obračunavanju, sklanjanju nad formulo xy x 0, 3 : 12 x 0, 2 in razlaganju z rameni skomigujoči personi, da je čar umetniškega poklica tudi v njegovi nepredvidljivosti ali naj rečem kar neobvladljivosti, ki je v resnici obratno sorazmerna z današnjo post-industrijsko logiko. »V lanskem letu je bila situacija povsem drugačna kot v letošnjem. Poleg tega, da so se honorarji prepolovili, da so nekatere institucije podrejene plačilni nedisciplini, da …« je vrelo iz mene v kontrolorjeva gluha ušesa.

V čepečem položaju, v visokih škornjih in bundi, neprimerni za toplo spomladansko sonce, me je spreletelo, da se pravzaprav nahajam v podobnem položaju kot tista ženska, ki si je v življenju zadala dosežke: dela na projektu, postala je mama, shujšala po porodu, uspelo ji je ohraniti tudi službo, ustvariti popoln dom, vendar še vedno tarna nad lastno neustreznostjo. Davčna uprava, seveda v dialogu z o umetniški infrastrukturi dokaj nepoučenimi uslužbenci in z državo, ki ji trenutno primanjkuje sredstev, zaradi česar skuša iz svojih državljanov iztisniti največji možen znesek, mi dopoveduje, da imam svoje finance v lastnih rokah, da to pravzaprav počne v mojo korist, v imenu zmanjševanja birokracije; mene pa medtem preplavlja občutek, da mi bo še dodatna odgovornost mesečnega odvajanja davkov v breme in namesto olajšanja pravzaprav čutim tesnobo.

Ne samo na področju medijskega oglaševanja, medicine in recimo srčnih zadev, temveč tudi na področju javnih institucij in med drugim davčne zakonodaje, se uresničuje ideologija posameznika, ki je najvišji gospodar svojega življenja; toda ravno v danih okoliščinah me preganja dvoje: če me po eni strani davčna uprava z novim načinom obdavčevanja prepričuje, da moram postati sama svoja finančna svetovalka, potem se po drugi strani sprašujem, ali je to res stvar moje izbire? Sodeč po že omenjenem obrazcu, ki skrbi za primerno naoljenost državne blagajne (toliko, kolikor ste zaslužili lani, boste tudi letos in seveda še nekaj odstotkov več, preplačilo pa vam bo vrnjeno ob obračunu z naslednjim letom), je že nekdo drug izbral namesto mene in mi zdaj na ignorantski način dopoveduje, da se moram kot pišoči in na področju kulture delujoči subjekt podrediti tržni logiki in njenim strategijam.

V ozadju vsega tega pa gre še za bolj primordialno odločitev; če sem se zaradi svoje umetniške dejavnosti znašla pod pragom revščine, mi dopovedujejo, je to zgolj in samo posledica moje slabe izbire. Davčni kontrolor in pisateljska organizacija, katere članica sem, nimajo nič pri tem. Dekle, ki je zmoglo študij medicine in torej dobro izbralo, si zasluži minute občudujočega molka, moj prav tako dolgotrajen študij književnosti pa zaušnico in bivanje na družbeni margini.

Toda ko sem se, večna optimistka, iz kabineta davčnega kontrolorja podala na sonce, ven, ob reko, sem se vseeno tolažila z mislijo, da ne živimo v popolni potrošniški anarhiji, da obstajajo normativi, ki ščitijo tako avtorje kot kulturno dejavnost nasploh. Ne samo preko računovodskega servisa (za katerega še vedno nekoliko konzervativno mislim, da je najslabša možna izbira), temveč preko krovnih organizacij, ki bi uradnikom pojasnile, da je najprej treba ustvariti minimalne pogoje za ustvarjanje in da je le-to šele nato smiselno tržiti oziroma obdavčevati. Ali drugače: delavci v tovarnah, gradbeniki na gradbiščih imajo, vsaj formalno, privilegij minimalne plače, meni še naprej ostaja bivanje v vetru in z vetrom.