Kapka Kassabova: »Smo tisto, kar ljubimo«

Mejo vidi kot labirint, kot kraj ločitev in srečevanj oziroma prostor, v katerem ves čas krožijo človeške izkušnje … Bolgarska pisateljica Kapka Kassabova (1973) se je nedavno spet vrnila med slovenske bralke in bralce. V Novi Gorici jo je gostil Festival kompleksnosti, skupni literarni program že tradicionalnega Mesta knjige, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške in ki je v mesto ob meji pripeljalo že številne evropske avtorje, in Evropske prestolnice kulture GO!2025.

Prvi pogovor, vodila ga je Vesna Milek, je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka, drugi pa je zazvenel kot literarna matineja v Knjigarni kavarni Maks, kjer je v pogovoru z Alino Carli pisateljica spregovorila o svojem načinu ustvarjanja. Govorili sta tako o doslej v slovenščini edinem dosegljivem romanu Meja (prevedla Petra Meterc, Žepna Beletrina, 2024) kakor tudi o drugi knjigi tetralogije, romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace.

Dogajalni prostor romana Meja je bolgarsko-turško-grško območje, eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih v Evropi. Pisateljica, ki se je tja tudi sama podala, da bi to področje raziskala, pravi, da je zametek za roman nastal že v njenem otroštvu, v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih 20. stoletja, ko je z družino hodila na počitnice k Črnemu morju. V času železne zavese, ko je bila granica tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija. Topografija meje se zrcali tudi v strukturi romana, ki je, po avtoričinih besedah, zgrajen kot labirint. In ob branju se res zdi tako, kajti liki v zgodbah ves čas izginjajo in se spet pojavljajo, kot bi se pomikali po blodnjaku. Tak je denimo Erdem, mlad iraški Kurd, ki ga pripovedovalka prvič sreča v Alijevi turški čajnici, naslednjič pa šele nekaj tednov pozneje v Svilengradu. Ali pa Iglika in Marina, ki ju pripovedovalka sreča med obredom hoje po žerjavici, kamor se z domačinkami odpravi iz Vasi v dolini. Roman je razdeljen na štiri dele, v katerih prehajamo med bolgarskim, grškim in turškim obmejnim območjem. Med naslovljenimi poglavji, ki se lahko berejo tudi kot posamezne zgodbe, so krajši zapisi o izrazih in zemljepisnih imenih, vezanih na določeno področje, ali besede, ki delujejo kot iztočnice za naslednje poglavje, denimo češma (obcestni pitnik), memleket (domovina), tobak itd.

Kapka Kassabova pravi, da se njen pristop raziskovanja ne razlikuje veliko od antropološkega. V pogovoru z Alino Carli je dejala, da je želela med raziskavo srečati vse arhetipe ljudi ob meji – od prebežnikov in migrantov do stražarjev, tihotapcev in vohunov – pa tudi lokalne prebivalce. Tako obsežen roman, kakršen je Meja, v katerem se zgodbe ljudi prepletajo s številnimi zgodovinskimi podatki, nedvomno potrebuje temeljito raziskovanje, pa tudi ljudi – vodiče, spremljevalce, prevajalce oziroma nekoga, ki ti »čudežno odpre vrata«. Pa vendar je pisateljica priznala, da na takšno potovanje ne moreš biti nikoli povsem pripravljen, in dodala, da so bile najboljše stvari, ki so se ji na njem zgodile, tiste nenačrtovane. Navajala je verz iz Rumijeve pesmi: »Kjer so ruševine, / tam obstaja upanje na Zaklad.«

Takšni in drugačni zakladi se večkrat pojavijo tudi v romanu, denimo na hribu Hissar oziroma Trdnjavi, v nizkem kraškem hribovju Sakar ali v gozdovih doline Nestos. Ti zakladi so največkrat izgubljeni in jih ni mogoče najti, ali pa so zakleti, zaradi česar bi bilo bolje, da jih nikoli ne bi odkrili. V resnici pa pravi zaklad v Meji predstavljajo ljudje in njihove zgodbe. Ko sem jih brala, se nisem mogla znebiti občutka, da je v njih nekaj šeherezadovskega. Da se kot neskončna, prepletena nit vlečejo skozi roman in bralca vodijo s sabo, iz ene vasi v drugo, pri čemer neprestano prehajamo meje, ki pa niso zmeraj geografske. V povezavi z obredi, kot so rituali z ognjem in hoja po žerjavici, ubijanje kač, s čimer se človek lahko baje odreši grehov, in videnje ognjene krogle, namreč roman prehaja tudi meje med konkretnim in metafizičnim. Še pogosteje pa se ta prehod zgodi, ko v romanu beremo o gori.

Če se je Kapka Kassabova romana lotila zaradi meje, je med samim raziskovanjem naletela na še en element, ki jo je prevzel, v romanu pa zasedel osrednjo vlogo. To je gora. Po pisateljičinem mnenju je odnos med gorami in ljudmi poseben, vzpenjanje ter spuščanje po gori pa odseva človeško psihologijo. Ob njenih besedah in dejstvu, da od leta 2005 živi na Škotskem, nisem mogla, da se ne bi spomnila na neko drugo knjigo: Živa gora Nan Shepherd (prevela Miriam Drev, UMco, 2019), zaradi katere sem pred leti, ko sem jo prebrala, začutila neustavljivo željo, da bi se tudi sama vzpela na gorovje Cairngorms.

Glede na pisateljičino zaljubljenost v goro tako ni naključje, da se roman Meja začne ravno s prizorom »visoko v Rodopskem gorovju«, naslovljenem Gora norosti I, ko se pripovedovalka požene v beg za svoje življenje in v katerem pravi, da je v tisti vasi »doživela nekaj, ob čemer mi je zaledenela kri v žilah. Še vedno ne vem, ali je bilo to nekaj ‘resnično’, a občutki, ki jih je v meni sprožilo, so še danes v mojem telesu.« Odlomek prizora je avtorica prebrala tudi v Goriški knjižnici, v romanu pa se k njemu vrnemo v tretjem delu, v poglavju Gora norosti II. Če je pripovedovalka v večini romana bolj ko ne obrobna opazovalka oziroma poslušalka zgodb drugih, v tem poglavju glavno vlogo zasede ravno ona, njen strah in groza, za katero pa čuti, da ni samo njena, temveč da je »ulovila frekvence dogodkov, ki jih je v sebi držala gora«. Med pogovorom z Vesno Milek je omenila, da je fizično potovanje zmeraj tudi potovanje v svojo notranjost, in dodala, da se je med svojo raziskavo dokončno znebila strahu pred mejo. Ni pa se povsem znebila gore. Za goro Strandža, »poslednje gorovje jugovzhodne Evrope«, lik Marine v romanu pravi, da »ni za vsakogar. To je gora, ki te ne želi sprejeti /…/ In ti ne pusti oditi.« In to se je zgodilo tudi njej: goro je nesla s sabo, zato se je morala vrniti, da bi pregnala urok, o čemer piše v poglavju Kako pregnati urok?

V povezavi s prehajanjem meja se v romanu pojavlja še eno prehajanje, in sicer med jeziki, ki se v besedilu pokaže bolj ko ne v terminologiji, izrazih, povezanih s takimi in drugačnimi običaji, je pa prehajanje med jeziki za Kapko Kassabovo pomembno tudi na ravni samega pisanja. Tudi sama ima priseljensko izkušnjo, saj se je iz Bolgarije najprej preselila na Novo Zelandijo, zatem pa na Škotsko, kjer živi še danes.

V pogovoru z Alino Carli, ki jo je povprašala o tem, ali zmeraj piše le v angleškem jeziku, je avtorica povedala, da ji je izkušnja selitve na Novo Zelandijo omogočila spoznanje »pacifiškega« pogleda na svet, ki je čisto drugačen od »balkanskega«. Medtem ko je v Jugoslaviji divjala vojna, je na Novi Zelandiji začela pisati poezijo v angleščini in cikel pesmi poimenovala »immigrant cycle«. Angleščina je njen literarni jezik, pravi pisateljica, saj s pisanjem v nematernem jeziku filtrira bolečino zgodb, pripovedovanih v bolgarščini. Zanjo je sobivanje v obeh jezikih nekaj naravnega, med njima prehaja brez meja. Po drugi strani pa meni, da je človeštvo kot tako omejeno, ljudje se ves čas omejujemo, medtem ko je narava več kot človek – je brezmejna. Narava je še en element, ki zaseda osrednjo vlogo, vendar ne le v romanu Meja, kjer sta v ospredju gozd in morje, temveč v celotni tetralogiji; v romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace je skušala prek jezer prikazati, kako smo vsi povezani.

Povezanost pa odseva tudi v Meji, predvsem v zgodbah lokalnih ljudi in tistih, ki skušajo skozi labirint meja, politike in birokracije priti do Evrope, kot denimo omenjeni Kurd Erdem. V njihovih pripovedih se ves čas ponavljajo isti motivi ločevanja, razdvajanja, izgube in žalosti, a tudi upanja. Upanja v boljši jutri, v boljšo prihodnost, predvsem pa v sočloveka, kar lahko začutimo predvsem v opisih, kako ljudje pripovedovalko gostoljubno sprejemajo v svoje domove, ji pripravljajo hrano, jo sprašujejo »Ubavo li si?« (»Si dobro?«), ji ponujajo v branje svoje pesmi ali pa ji želijo pokazati pravkar skotena jagnjeta. Poleg upanja pa jih žene še nekaj: predanost. Ljudje, ki jih pripovedovalka v romanu srečuje, večinoma počnejo tisto, kar ljubijo. Taki so denimo Ali s svojo čajnico, zadnji pastir, varuh svetilnika in Tako, varuh kamnitega samostana oziroma menih sreče. Kapka Kassabova pravi, da smo tisto, kar ljubimo, in da to še posebej velja za ljudi ob meji, kjer je zmeraj prisotno vprašanje identitete, poleg tega pa meja deluje tudi kot frontna črta, saj vse odločitve, ki jih sprejmejo v »centru«, najbolj odzvanjajo ravno na obrobju. Ko se je odpravila ob mejo, se je zavedala, da mora tja brez predsodkov – prazna. Če želi zares prisluhniti ljudem, mora opustiti svoj ego, tako kot med obredom hoje po žerjavici, opisanem v poglavju Vse se začne pri izviru. Sama čuti, da je z romanom Meja počastila ljudi meje.

Na vprašanje iz občinstva, kako bi opredelila roman, je Kapka Kassabova po začetnem oklevanju izstrelila, da je to poezija prostora. Na vprašanje, ali ima v načrtu še kak roman, ki bi se ukvarjal s katero drugo mejo, pa je iskreno odgovorila, da ne, in dodala, da je sita meje. Sledil je komentar poslušalke, kako ironično je, da je prišla predstavit slovenski prevod Meje ravno v Novo Gorico ob slovensko-italijanski meji. Pisateljica je odgovorila, da morda res, a da je to drugačna meja, brezmejna oziroma borderless, kot se promovirata obe Gorici, ki letos nosita naziv evropska prestolnica kulture. Domače občinstvo, ki je z velikim zanimanjem prisluhnilo bolgarski avtorici, sicer ve, da se lahko tudi t. i. borderless meja v določenih družbenih oziroma političnih okoliščinah spet zapre. Kar pa seveda ne pomeni, da ne bi prej ali slej našli poti čez, saj – kot pravi Emel, protagonistka iz poglavja Prijatelj z golobi – je edina dobra stran meje ta, da jo lahko prečkaš.