Pone-srečanje

Na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, 3. decembra, nas je na svečanosti v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani povezal 14. AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo. Spoznali smo avtorice štirih kratkih zgodb, ki jih je strokovna žirija (dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar) ocenila kot najboljše med rekordnimi 307 prispelimi na natečaj.

Mednje se je s presunljivim Pone-srečanjem, ki ga objavljamo danes, uvrstila Mojca Volkar Trobevšek. Obenem vas vabimo, da preberete še zgodbi Vsebina neznanega telesa Zale Norčič in (Za)varujte se! Tjaše Šuligoj. Jutri pa sledi še Pod mizo, s katero se je v izbrano četverico uvrstila Sara Vodopivec.

Hvala vsem, ki pišete in ste nam poslali svoje zgodbe … in hvala vsem, ki berete!

Pone-srečanje

Mojca Volkar Trobevšek

Prišel je domov s tistim nenavadnim pogledom. Odsotno prisoten. Ko je še vedno hladno pomladno noč pustil za vrati, jo je bežno poljubil, in zaznala je ure in ure napora, ki so se risale na izsušenih ustnicah. Slano grob poljub je pripovedoval zgodbo naporne intervencije. Odvrgel je krvavo rdeč nahrbtnik in premočene gojzarje v prostor za opremo, kar v preznojeni uniformi obsedel za mizo in ošinil trikrat pogreto kosilo, ki je vmes že vsaj dvakrat postalo večerja. Zakopal je obraz v dlani in utrujeno zavzdihnil. Močen in zanesljiv gorski reševalec je postal nemočen opazovalec življenja. Prostor je naenkrat postal eno samo vprašanje.

»Ne boš jedel …« je bila bolj ugotovitev kot vprašanje.

»Pa smo opravili še en žalosten sprevod.«

»Ste nosili celo pot?«

»Celo pot, do ceste.«

»Helikopter?«

»Preveč vetrovno.«

»Je bil eden?«

»Eden preveč.«

Utrujeno se je zvlekel pod tuš. Potreboval je čas, da uredi misli, predvsem pa čustva. Poznala ga je tako dobro, da niti ni bila preveč nestrpna. Kasneje bo pred televizijo z otopelim izrazom kar sam od sebe povedal, da je Marko nabral skromen šopek pomladnega gorskega resja in mu pridal nekaj smrekovih vejic. Povezal ga je z vrvico in z rokami izkušenega gorjana pobožal zelenje. To je naredil s takšno milino, da so prisotnim stopile solze v oči. Položili so ga nesrečniku na prsi, potem ko je zdravnik reševalec ugotovil smrt. To ni bilo težko, saj človek, ki komaj še spominja na to obliko, pač ne more živeti. S prisiljeno odločnostjo je nepreklicno in dokončno zadrgnil črno vrečo. Zvoka zadrge, ki truplu poslednjič z obraza izbriše sled svetlobe, ne bo nikoli pozabil. Za trenutek so vsi zbrani umolknili v smrtni tišini, ki je zgoščena pričala o tanki meji med tukaj in onkraj. Nerodno so se prestopali, nevajeni ceremonij, pogumni in močni možje, vedno pripravljeni na akcijo. Poklonili so se pokojniku in zatem rutinsko pripravili truplo za prenos v dolino. Včasih jo je imelo, da bi podrezala vanj, kakšen je vendar občutek, ko nosiš truplo. Je teža mrtvega drugačna od teže živega? Je bil sprevod tih, je kdo pripomnil kakšen dovtip, se je komu storilo hudo, je kdo klonil pod težo mrtvega bremena? Se je kdo spotaknil in si ob tem upal izreči kletvico? Jih je še naprej spremljala tišina? Vedela je, da je za takšna vprašanja prekmalu, zato je skromno prosila, naj ji pove, kje so ga našli.

»A veš, ko prideš iz gozda na plano in se na levi in desni odpre pogled na stene, tam pri tistem velikem padlem deblu, kjer včasih počivamo? Kakšno uro pod sedlom.«

Spomnila se je. Tam je nekoč, ko ju je ujela noč, tipala za svetilko v nahrbtniku, ker se je bala, da bo zdrsnila po plazovini. Menda so moško truplo našli naključni planinci. Zmaličen obraz, zakopan v trd, zbit sneg, napol zmrznjen, skrivenčeni udi, neprepoznaven. In smrad. Ta je bil neznosen. Čez dan se je ravno toliko otoplilo, da se je sneg, ki je reveža prinesel navzdol, začel tajati, z njim pa tudi zamrznjeno telo. Telo smučarja, plezalca, planinca? Telo, ki je poslednji boj izgubilo pod težo mnogih snežink, ki so zbite skupaj v smrtonosnem plesu pod seboj pokopale vse, kar se je znašlo na njihovi poti. Se je zavedal, kaj se dogaja? Je umrl takoj ali se je dušil, zakopan v snegu?

»Oblečen je bil povsem neprimerno za hribe, sploh za zimske, bil je neopremljen, obut v superge. Našli smo samo eno, komaj se je še držala stopala.«

Ah, še en sanjač, ki je precenil svoje zmožnosti in podcenil kruto gorsko okolje … Ob podatku, da je šlo za tujega državljana, ki je verjetno hotel ilegalno prečkati mejo in izbral nevarno pot skozi zimske gore, je postala bolj pozorna.

»Našli smo dokumente, všite v njegovo srajco, nekaj sto evrov in fotografijo domačih. Lepi ljudje, velika družina. Pojma nimajo, kje je njihov …« Pri zadnji besedi se je zlomil in utihnil. Pokazal ji je fotografijo območja, na katerem so ga našli. Še preden so njeni možgani dojeli, kaj gleda, je prebledela. Na sivem truplu, ki je ležalo v beli plazovini, umazani od pomladnega taljenja, obdani s sivimi skalami in še bolj sivim nebom, je namreč opazila turkizen kos oblačila, ki je začuda ostal na njem – plaz ga ni pogoltnil s svojimi velikimi belimi, neznansko grozečimi usti.

»Ste našli samo njegove ostanke? Ste pogledali, če je še kje kaj zakopano? Je bilo edino truplo?!«

Zmedeno jo je pogledal in ni vedel, o čem vendar govori. Dogodek minule zime pa je v hipu vstal v njej in ji vznemiril drobovje. Spoznanje je kot oster leden mraz preplavilo njeno telo, navajeno udobja in toplote.

***

Dan se je prevesil v zgodnji večer in počasi je imela dovolj letanja od ene do druge obveznosti. Po naporni službi si je zamislila mirno popoldne s svojo družino. Morda kake pol urice dremeža, malo miru v spalnici, da uredi misli in telo. Nenehen vrišč pod oknom je sporočal, da ne bo nič. Od kod jim vendar toliko energije? Otroci so noreli okoli hiše in vsake toliko se je razlegel krik, ob katerem ji je zaledenela kri v žilah. Ni jih motil mraz, noreli so po snegu, ki le še redko pobeli dolino pod hribi. Gor ga je bilo v izobilju. Vrhove in grebene je objemal debel snežni plašč in pogled proti sanjskim goram jo je vsako jutro med vožnjo v službo navdal z obžalovanjem, da ne more tja gor. Nenehno so strašila opozorila za nevarnost plazov. No, njeni otroci so bili pred plazovi varni, razen če bi kdo nesrečno zaril glavo v sneg in ne bi mogel ven. Še vedno je bila najprej mama in zvoke svojih otrok je poznala bolje kot svoje telo. Ob misli, da bi se komu zgodilo kaj slabega, je napeta kot struna nejevoljno vstala in se pri sebi pritožila nad nepravičnostjo tega sveta. Človek ves dan dela in za nagrado dobi še več dela. Pogledala je na uro in se ovedla, da trenutno kričijo, ker so razposajeni, čez dobro uro pa bodo kričali od lakote. S pomilovanjem se je ošinila v ogledalu in se strinjala s podobo – za v trgovino bo dobra.

Ko se je otresla kričečih ust v vzvratnem ogledalu in slabe vesti, ker odhaja od doma za celo uro, se je sprijaznila z dnevom in mu dala blagoslov, da se lahko poslovi. Ob zadnjih sončnih žarkih je lenobno zapeljala v garažo trgovskega centra in se jezila sama nase, da si ni dneva organizirala tako, da bi se od sonca poslovila na bližnjem griču. Dnevi, ki se končajo nad sivo povprečnostjo naših rutin, so vedno dragoceni in si jih zapomnimo bolj kot one druge.

Zdolgočaseno je že kdove katerič ponovila opravek in se poskušala izogniti srečanju z bivšo sodelavko. Ni imela energije za »small talk«. Ni se vedno izšlo, in če se je ponesrečil manever umika, se je pač morala prisiliti in odigrati vlogo do konca. Rada se je pogovarjala in z določenimi ljudmi se je pogovarjala veliko. Ne nocoj, ne v trgovini, ne med tem banalnim opravkom, ki pač mora biti opravljen.

Ko je takole tehtala, ali je njeno izogibanje prav ali narobe, in med policami iskala znižane makarone, se ji je pogled ustavil na gruči mlajših moških, ki so strmeli v polico z rižem. Ni jih še videla v teh krajih, delovali so zelo eksotično. Manjše rasti, črnih las, temne kože. Oblečeni moderno, v športne copate in ozke kavbojke, a vendar so njihovo tujost izdajale cule, ki so jim bremenile ramena poleg precej nabasanih nahrbtnikov. Begunci? Migranti? A ni isto? Le kam so namenjeni v tem mrazu? Mladenič, ki mu še ne pritiče oznaka moški, je v rokah stiskal vrečko z bučkami, drugi je nesel dve paradižnikovi omaki. Borna večerja bo to, ji je šlo skozi gospodinjske možgane. Tedaj je opazila, da ima eden od njih še posebej košato črno brado in malo daljše lase. Odet v lepo ruto je res izstopal od modnega vsakdana moških iz podeželskega mesta pod gorami. Najbrž darilo njegove mame ali dekleta, je pomislila, in takoj je začutila nejasen zbodljaj tja nekam v okolico srca ali morda trebuha. Najprej ga je zagledala iz profila, kasneje, ko se je stegnil po vrečko riža, pa je ugledala tudi njegov obraz. S pogledom je zavzeto iskala tiste testenine in skušala skriti svojo radovednost. Ni ji uspelo. Jasne, kristalno čiste zeleno-rjave oči, ujete v zaraščen obraz mladega moškega, ki je še nedavno moral biti fant, so jo prikovale na mesto. Ni mogla odvrniti pogleda in tudi on je strmel.

V tem trenutku jo je bilo sram svojih svetlih podalpskih las, svojega srednjerazrednega stanu, sram, da si lahko privošči katerekoli makarone, sram, da živi v miru in da so njene oči začele izgubljati žar. Neskončno se je sramovala, da živi v času, ko brez najmanjšega opravičila pobijajo otroke, prav takšne, kot so njeni, male mucke, enako nedolžne, enako mehke, samo za odtenek temnejše. Sram jo je bilo, da ne zmore rešiti niti enega od njih. V zeleno-rjavi neskončnosti je zaznala močno bolečino, pomešano z naklonjenostjo, v tem pogledu je bilo upanje, pomešano z grozo, in prihodnost s preteklostjo. Te oči so videle muke, ki si jih je ona lahko samo predstavljala. Te oči so nemo spraševale.

Vzdržala je dolgo, zdaj pa je nerodno povesila pogled in vendarle pograbila najbližjo vrečico, ne da bi pogledala na ceno in vsebino. Spomnila se je svojega stanu, svoje pozicije. Ženska srednjih let s kupom otrok, hišo, avtom, službo, počitnicami, nakupovalnimi navadami, zanimanji, hrepenenji in zlatim možem. Zlata ženska v zlatih letih. On s težkim bremenom in nedoločljivo prihodnostjo, s tisto zeleno svetlobo, kot bi hotel vse pomladiti, na novo zasejati, odpreti, vzbrsteti. Ne, res ni spadal v to okolje, kjer so samo še pobirali sadove, ne da bi sejali.

Na blagajni ji danes ni šlo dobro. Metanje artiklov v voziček in tekmovanje z blagajničarko – kdo bo prej, pi-pi-pi, jaz ali ti – je v vseh teh letih izmojstrila in ni se zgodilo redko, da so bili izdelki prej v vozičku, kot je prodajalki uspelo izstaviti račun. Prav ponosna je bila na to svojo sposobnost, še posebej kadar so bili z njo otroci. Gospa hobotnica, ki spretno manevrira med tremi opravili naenkrat. Danes je lenobno pobirala banane, kruh, makarone, jogurt in sanjarila o popolnem vikendu, ko bo najprej zjutraj v počasnem ritmu popila kavo, prelistala časopise, pocrkljala otroke in moža, nato pa za dve uri izginila med zelenje najbližjega gozda, da bi v miru razmislila o zelenosti, ki jo je srečala v trgovini. Kaos se bo spremenil v tišino in tam bo ves svet njen.

32 evrov, 4 cente. Gospa! Gospa, s kartico? Res, ni ji šlo dobro, ko je za seboj zaslišala očitajoče brundanje mlajšega urejenega gospoda, ki ni prenesel počasnosti pred seboj in sploh nikjer. Čas je denar. Zmedeno se je ozrla po nametanih vrečkah, iskala plačilno kartico, pa tisto za popust, mater, spet so od nje zahtevali neko trapasto aplikacijo, pa kaj se res pozna tistih par evrov popusta?!, obenem čutila neizmeren pritisk kolone čakajočih in med tem povsem nagonsko obrnila glavo v smer, kjer so spet zasijale tujčeve oči. Opazoval jo je s sosednje blagajne.

Čas se je ustavil, pokimal je in spodbudno pomignil z glavo proti zmešnjavi, ki jo je ustvarila. Pokimala je nazaj, za kanček privzdignila kotičke ust, kot bi se hotela nasmehniti, čeprav se ni hotela, ker bogve kakšne navade imajo v njegovi deželi, in verjetno so ženske, ki se smejejo tujcem, vsaj neotesane, če že ne nečiste, in vendar dala od sebe nekakšen neroden nasmešek. Še preden je pospravila robo in se na kratko opravičila prisotnim za počasnost, je tujec s turkizno ruto v družbi svojih izginil v mrzlo, temno noč.

***

Utemeljitev priznanja strokovne žirije

Zgodba Pone-srečanje je izjemno natančno izpisan literarni lok, ki z mojstrskim občutkom prepleta intimno, družbeno in etično dimenzijo sodobnega sveta. Avtorica ustvarja pripoved, ki je na videz tiha, skromna in nevsiljiva, vendar v sebi nosi izjemno emocionalno in simbolno težo. Prav ta dvojnost – nežnost jezika in brutalnost realnosti – ustvarja estetsko napetost, ki bralca ne spusti niti po zadnji povedi. Zaradi pripovedne učinkovitosti, večplastnosti in humanistične ostrine si zgodba zasluži priznanje žirije.

Eden ključnih dosežkov zgodbe je njena sposobnost, da iz vsakdanjega prizora – možev prihod domov po gorskoreševalni intervenciji – izpelje globoko refleksijo o vrednosti človeškega življenja in tanki meji med bližino ter odsotnostjo. Avtorica z izjemno senzibilnostjo prikaže psihično obremenjenost reševalcev, njihovo umeščenost med profesionalno rutino in neizrekljivo travmatičnostjo izkušenj. V detajlih – v zvoku zadrge, ki »poslednjič z obraza izbriše sled svetlobe«, v skromnem šopku gorskega resja, v nerodnih kretnjah moških, ki se ne znajdejo v tišini smrti – se razpira univerzalna zgodba o človeški krhkosti in o tem, kako se smrt vedno znova dotika živih.

Drugi tematski steber zgodbe predstavlja migracija, umeščena v presenetljivo, a učinkovito dramaturško zanko. Pripoved se razpre v nevsiljiv, toda pretresljiv kontrapunkt: tujčevo truplo v hribih in kasnejše »pone-srečanje« v trgovini. S tem avtorica poveže dva svetova – tistega, ki konča v snegu kot neimenovani, neopremljeni tujec, in tistega, ki še hodi med nami, prav tako brezimno, ranjeno in prepleteno s stisko. Zgodba s tem preseže površinske interpretacije migracij in pokaže, kako literatura lahko osvetli globoko človeškost, ki je v javnem diskurzu pogosto spregledana ali potlačena. Tuje oči, opisane kot »kristalno čiste zeleno-rjave«, niso eksotizirane, temveč postanejo zrcalo, v katerem protagonistka ugleda lastne privilegije, strahove in neuresničene etične dolžnosti. Ta preobrat je literarno precizen in psihološko verodostojen.

Posebej izstopa avtoričin slog: ritmičen, atmosferičen, bogat z notranjimi podobami in emocionalno ekonomičnostjo. Stavki so izbrušeni do te mere, da noben element ni odveč; opis snega, ki »z velikimi belimi, neznansko grozečimi usti pogoltne« telo, ali pa mestni prizor s prerazporejanjem vrečk in banan – oba sta izpisana z enako pozornostjo in spoštovanjem do materialnosti sveta. Prav ta slogovna konsistentnost omogoča, da se različni svetovi – gorska intervencija, družinsko življenje, nakupovalni center – povežejo v enotno, organsko pripoved.

Zgodbo odlikuje tudi natančno psihološko oblikovanje protagonistke. Njena notranja dvojnost – med vsakdanjimi skrbmi matere in gospodinjskih drobnarij ter nenadnim moralnim in emocionalnim pretresom – je izrisana subtilno, prepričljivo in brez patetike. Avtorica izkoristi banalnost trgovskega centra, da v njem vzpostavi prostor razodetja, skoraj svetopisemski prizor srečanja »tujca«, v katerem se zgosti vsa bolečina zgodovine, migracijskih poti in izgubljenih življenj. V tem kontrastu med sivino rutine in silovitostjo etičnega trenutka se skriva izjemna literarna moč.

Zgodba prav tako premisli o vlogi gledanja in videnja: reševalec vidi smrt, žena vidi njega, mati vidi otroke, protagonistka vidi tujca, tujec vidi njo. Vsak pogled nosi svojo težo, zgodba pa preučuje, kaj pomeni videti drugega brez predsodka in brez bega pred bolečino. Avtorica s tem subtilno razstavi sodobni evropski strah pred migranti in ga pretvori v intimno, človeško srečanje, kjer empatija končno dobi prednost pred ideologijo.

Izjemna pa je tudi konstrukcija same pripovedi: prehod med dvema časovnima plastema je gladek, dramaturško premišljen in semantično natančen. Ko se protagonistka v sedanjosti zave turkiznega kosa oblačila, ki ga je opazila na fotografiji mrtvega, se zgodba zlomi – a to stori tiho, skoraj neopazno, z veliko sugestivno močjo. Ta trenutek sinhronizacije dveh svetov deluje kot udarec, ki pa bralca ne paralizira, temveč odpira prostor za razmislek.

Zgodba Pone-srečanje dokazuje, da lahko kratka proza nagovori najtežje teme našega časa: smrt, migracije, ravnodušje, človeško odgovornost, a to stori s subtilnostjo, s spoštovanjem do likov in z izjemno jezikovno zrelostjo. Bralcu ne ponuja enostavnih odgovorov; namesto tega mu omogoči, da začuti in razmisli. Ravno zaradi tega je zgodba pomembna, pretresljiva in literarno vrhunska.

Gre za delo, ki presega okvir žanrske kratke proze in se vpisuje v širši, humanistični kontekst evropske literature. Zaradi svoje etične občutljivosti, narativne dovršenosti in estetske moči si nedvomno zasluži priznanje žirije.

Člani žirije dr. Vilma Purič, Mateja Arnež, Gašper Stražišar

***

Potem ko smo dešifrirali pod psevdonimom poslane izbrane zgodbe, smo ugotovili, da nam je Pone-srečanje poslala Mojca Volkar Trobevšek (1981), diplomirana komparativistka in profesorica slovenskega jezika. Je učiteljica slovenščine, urednica, moderatorka, publicistka in scenaristka dokumentarnih filmov (Tista lepa leta, Mira Marko, Drobne stvari, Vdih drugega, Drugo življenje macesna, Zapisane gore). Kot soavtorica in urednica je izdala biografijo Tista lepa leta (spomini alpinista Rada Kočevarja) in monografijo Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike. Vodi bralne klube, pogovore ob knjigah in piše. V jedru njenega zanimanja so gorski svet in z njim povezani ljudje. Z možem in s tremi sinovi živi in dela ob vznožju Kamniških Alp.

Po prebranem kajpada ne preseneča, kam je postavila zgodbo – v svet, ki ga najbolje pozna. Je vsak dan v stiku z gorami?

»Živim z njimi, gledam jih skozi okno, diham jih … Najbolj pa sem srečna, kadar grem gor,« nam je povedala na sklepni slovesnosti. In prikimala ob vprašanju, ali je poročena z gorskim reševalcem: »Mož bi moral biti danes z mano tukaj, a ga ni, ker je na reševalni akciji.«

In smo zaploskali – tokrat možu.

Po kakšni poti pa se je iz žene izvila zgodba, ki fokus z gorskega reševalca premakne na begunca? »Zgodba je nastala iz čiste nemoči,« je pojasnila Mojca Volkar Trobevšek. »Najbrž vsi dobro poznamo te občutke. Nemoč se je dolgo kopičila v meni in nekje morala ven. K sreči imamo literaturo, s pomočjo katere lahko svoje občutke izpišemo, jih pokažemo in tudi druge ljudi, bralce, spomnimo, kaj občutijo. Vedno se namreč ne zavedamo, kaj je v nas, kaj čutimo.«

Drži, pisanje zgodbe je bilo nekoliko napornejše od plezanja v visokogorje: »Nastajala je zelo dolgo. No, napisala sem jo hitro, dolgo pa sem jo polirala.«

Novica, da je strokovna žirija njeno zgodbo izbrala kot eno od štirih najboljših med 307 prejetimi, jo je seveda razveselila. Pred prihodom na sklepno slovesnost je še pripisala: »Zame bo vse to prvič.«

»Da, doslej sem bila vedno na drugi strani. Običajno vodim takšne večere, se pogovarjam s pisatelji, pesniki in drugimi ustvarjalci, danes pa sem prvič v vlogi nagrajenke. In moram reči, da mi je zelo lepo. Predvsem je manj dela!« se je zasmejala na odru v Pritličju.