Ko je Günter Grass pretekli teden v nemškem Süddeutsche Zeitungu (pa tudi italijanski La Repubblici in španskem El Paisu) objavil pesem z naslovom Kar je treba povedati in obračunal z izraelsko vojaško politiko, je vedel, kakšnega odziva bo deležen. Ni veliko avtorjev, ki bi tako dobro kot štiriinosemdesetletni nemški Nobelov nagrajenec razumeli, kaj pomeni biti politično angažiran pisatelj in, še več, kaj za Nemca lahko pomeni govoriti o Izraelu in preseči meje lažne morale ter politično korektnega sprenevedanja, da bi v imenu prepričanja zastavili lastno ime. Da pa bi povsem razumeli, kaj Grassovo dejanje pomeni, se moramo vsaj za hip vrniti v leto 1959 in oplaziti nemško preteklost, da bomo lahko spregovorili o njeni prihodnosti. In ob tem tudi o prihodnosti Slovenije, Evrope in sveta.
Leto 1959 je ozdravilo nemški roman. Po več kot desetletnem literarnem molku, v katerem je nastajala pretežno poezija, ki je v svojih verzih raznašala pepel druge svetovne vojne, je počilo. Izšlo je delo Uweja Johnsona Domneve o Jakobu (Mutmassungen über Jakob), roman, ki je bil tedaj izjemno pomemben za novo nemško resničnost, a je test časa prestal nekoliko slabše kot druga nemška romana, ki sta prav tako izšla tistega leta: Klovnovi pogledi Heinricha Bölla in Pločevinasti boben Günterja Grassa. Kasnejša Nobelova nagrajenca, Böll in Grass, sta v svojih romanih spregovorila o nacizmu in drugi svetovni vojni, skušala sta razložiti, kako je do nje prišlo in kaj je pustila za seboj. Oba avtorja sta v središče postavila marginalca: Böll nesrečnega klovna Hansa Schinierja in Grass dečka Oskarja Matzeratha, ki se je pri treh letih odločil, da ne bo več rasel in je svet opazoval iz perspektive pomanjšanega odraslega ter se od malomeščanov in hinavcev še dodatno oddaljeval z bobnanjem na pločevinasti boben. Da sta avtorja lahko ubesedila tisto, kar je Nemčija več kot desetletje po drugi svetovni vojni držala v sebi in teptala za bleščečo kuliso gospodarskega čudeža, sta potrebovala lika, ki se že na prvi pogled ločita od okolice in delujeta, kakor bi prihajala iz drugega sveta. Četudi sta bila že takrat deležna kritik malomeščanov ter varuhov morale, so se, vsaj na Grassa, resnično usule šele pozneje, ko je sam postal pomembnejši od svojih literarnih likov.
Günter Grass je bil že od začetka svojega ustvarjanja angažiran avtor z jasnimi političnimi stališči, avtor, ki se je zapletel v več političnih sporov in afer, vedno pa se je postavil na stran manjšin in proti vsakršnim agresorjem. Dobil je status moralno nedotakljivega in grehov čistega intelektualca. Nato se je leta 2006 za hip zazdelo, da se bo njegov lik spremenil v prah: priznal je namreč, da je bil kot sedemnajstletnik pripadnik oborožene enote SS. To priznanje je nemško javnost razklalo: prvi so trdili, da mladostniških zablod ne bi smeli obsojati, drugi pa so bili ogorčeni, saj je Grass več kot petdeset let veljal za eno vrhovnih nemških intelektualnih instanc in se je posebej posvečal vprašanjem druge svetovne vojne. Seveda pa so se našli tudi tretji, ki so njegovo razkritje povezovali z reklamno akcijo pred izidom njegove biografije Ob lupljenju čebule (Beim Häuten der Zwiebel), ki je izšla nedolgo zatem.
Verjetno so imele delno prav vse tri skupine in še najmanj novih vprašanj odpira tretja, ki Grassovemu dejanju pripisuje izključno komercialni namen. Prvo skupino, ki zagovarja mladost kot opravičilo, zlahka spomnimo na mlade, ki so za boj proti nacizmu žrtvovali svoja življenja (brat in sestra Scholl), druge pa opomnimo, da je monumentalnost dela, kot je Pločevinasti boben, nedvomno večji blagoslov za narod, kot je sedemnajstletnik v SS-ovski uniformi njegovo prekletstvo.
Günter Grass se je leta 2006 zavedal, da se odpoveduje statusu nedotakljivega in se spušča med tiste, ki so umazani z grehom, zaradi katerega bo vsaka njihova izjava podvržena dodatni kritiki. In ko so pretekli teden objavili njegovo pesem, v kateri kritizira izraelsko zunanjo politiko, je vedel, da pred združenimi moralisti vsega sveta polaga glavo na tnalo. Jasno mu je bilo, da ga čaka avtomatiziran linč vsaj polovice nemških medijev, hkrati pa mu je bilo tudi jasno, da bo zaradi njegovih besed mnogim, ki si sicer tega ne bodo upali priznati, odleglo.
Grassova pesem ni dobra in njena politična analiza je precej površna. Pa vendar: prekinil je nemški molk in se kljub občutku kolektivne krivde nemškega naroda odločil distancirati od Izraela. Še več, prekinil je strpno sprenevedanje Zahoda. Günter Grass, Nemec, umazan od druge svetovne vojne in opran z izjemno literaturo, je v osrčju svoje pesmi zapisal:
Zakaj to pravim šele zdaj,/ postaran in z zadnjo tinto/ atomska moč Izraela ogroža/ tako in tako krhki svetovni mir?/ Ker je treba povedati,/ kar je že jutri lahko prepozno.
Grass je te besede zapisal, ker jih lahko. Star je štiriinosemdeset let, ima Nobelovo nagrado in je napisal vsaj en roman, ki ga literarna zgodovina ne bo pozabila. S povprečno pesmijo je prekinil molk in namesto mlajših nemških (in evropskih) intelektualcev, ki bi jih očitki antisemitizma lahko stali prihodnosti, spregovoril o tistem, pred čimer si »licemerski Zahod« zatiska oči: vojna med Iranom in Izraelom bi lahko stresla cel svet. In v to vojno bi bili vključeni tudi Nemci, ki naj bi Izraelu priskrbeli eno od podmornic za napad na Iran. Angela Merkel je že leta 2008 v Jeruzalemu dejala, da je varnost Izraela nemški državni interes, ter dodala: »Če je tako, potem to v trenutkih preizkušnje ne smejo ostati prazne besede.« Kaj bo torej storila Nemčija s svojim »nacionalnim interesom«, če res pride do »trenutka preizkušnje«? Bo ostalo pri eni sami podmornici?
A bistveni del Grassove pesmi ni osvobajanje spon preteklosti, temveč je jasen pogled v prihodnost. In to je spregledala večina, ki se je na pesem odzvala. Grassa so vsi enačili z Nemcem, storilcem druge svetovne vojne in nekdanjim pripadnikom SS. Zagledali so se v vojno, ki se je končala pred več kot sedemdesetimi leti in nihče se ni želel ozreti proti vojni, ki je morda tik pred nami. Ponovno je postalo jasno, da je preteklost ideološko močnejša od prihodnosti. Naslovi konservativnejših nemških časopisov so vpili, da je Grass »večni antisemit«, najbolj znan nemški literarni kritik Marcel Reich Ranicki, ki je ob izidu Pločevinastega bobna o knjigi govoril z distance in ji očital številne pomanjkljivosti (za kar se je kasneje, ko je knjiga že obveljala za klasiko, opravičil), pa je to celo dopolnil z mislijo, da je šlo za Grassov načrtovan napad na jude. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je dejal, da ga ne preseneča, da je človek, ki je šestdeset let tajil svoje sodelovanje s SS, edino judovsko državo na svetu obtožil, da grozi svetovnemu miru, notranji minister Eli Jišaj pa je pisatelja Grassa označil za persono non grato ter mu prepovedal vstop v Izrael. Na to so se sicer odzvali številni izraelski intelektualci: zgodovinar Moše Zimmermann je poudaril, da naloga izraelske politike ni soditi o izjavah umetnikov, ter dodal, da nasprotuje izraelskemu avtomatizmu, ki nenehno išče potrditev, da svet ne mara judov. Poleg tega je opozoril, da kritike izraelske politike ne smemo enačiti z antisemitizmom. Tom Segev, izraelski zgodovinar in publicist, pa je še dodal, da se Izrael s tovrstnimi reakcijami približuje fanatičnim režimom z močno cenzuro.
Kritika politične sedanjosti in njene mračne prihodnosti tako vedno znova zbledi v očitkih preteklosti. Že konec devetdesetih let je Martin Walser, drugi pomemben nemški pisatelj, ki je danes v petinosemdesetem letu starosti, razdelil Nemčijo z mislijo, da nasprotuje »instrumentalizaciji holokavsta« in poudarjanju nemške sramote druge svetovne vojne, saj to vodi do avtomatiziranega pogleda na stvarnost, v katerem oblika premaga vsebino. Odzivi na pesem Günterja Grassa so pokazali, da je imel prav.
Za prihodnost nič ni bolj nevarnega od instrumentalizacije zgodovine. In če se zdi nemški primer preveč daleč, lahko, da bo slika bolj jasna, samo za hip ošvrknemo Slovenijo. Kaj dobrega se lahko piše državi, v kateri vlada mimogrede zamenja direktorja arhiva (ki opravlja strokovno in ne ljubiteljske ali politične funkcije!)? Kakšen je duh v državi, kjer mediji kot najudarnejše zgodbe objavljajo navedbe iz dosjejev in arhivov, ne da bi se zavedali, da arhivi niso prostori, kjer se skriva resnica, ampak so le ena od stopnic na poti približevanju preteklosti?
Slovenija, Evropa in svet se zazrti v preteklost zadenjsko približujejo breznu prihodnosti. Zadnji čas je, da se obrnejo, se v poslednjem hipu zadržijo na robu in se pogumno zazrejo v žrelo ter razmislijo, kako preprečiti prosti pad.
Literatura lahko opozarja, reševati ne more.
