Otroci in mladi so se vrnili v šolske klopi, na njihovem bralnem seznamu se bodo poleg ostalega znašle knjige, ki jih narekujejo seznami za bralno značko, domače branje, Cankarjevo tekmovanje itd. Ni nujno, da gre za knjige, ki so med mladimi bralci najbolj priljubljene. Nekaj znanih ljudi smo povprašali, katera knjiga jim je najbolj ostala v spominu iz šolskih dni.
Simona Semenič, dramatičarka in performerka:
Res ne vem, kaj smo brali v šoli in kaj sem brala doma, verjetno pa ne zgrešim veliko, če rečem Pestrna in Mali upornik Franceta Bevka? Zgodbe se niti iz ene niti iz druge knjige ne spomnim. Občutki ob branju so pa še zdaj živo v meni. Pri Pestrni je občutek krivice, pri Malem uporniku pa pogum. A ni zanimivo? Punčke so lahko žrtve, fantki pa junaki. Otrok to prebere in odraste v natančno to.
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser:
Mislim, da me je najbolj prevzela knjiga Prežihovega Voranca Solzice, ki smo jo morali brati za bralno značko. Kasneje sem ugotovil, da smo prebirali krajšo različico knjige, samo izbor nekaterih zgodb. Šele kot precej odrasel bralec sem prebral vseh enajst zgodb zbirke Solzice. Za to književno delo sem tudi danes prepričan, da je ena izmed najboljših in najlepših, najbolj preprostih in čistih leposlovnih slovenskih knjig. In to ne samo za otroke. Krasna pripoved o mladosti. O tistih trenutkih odraščanja, ki izoblikujejo otroka v občutljivega, za pravičnost sveta dovzetnega človeka. Super branje za vse čase! Sicer pa sem v tistem času bral Karla Maya, in to vseh dvaindvajset knjig, ki so takrat izšle. Še danes se mi pri duši milo stori, ko jih zagledam v kakšnem antikvariatu. To je bilo čtivo, ki me je brez dvoma oblikovalo tudi kot pisatelja, saj je večino del napisanih v prvi osebi, tako da si bralec zaželi tudi sam nekaj doživeti ali pa si vsaj izmisliti kakšno zanimivo doživetje in ga nekomu povedati.
Borut Kraševec, prevajalec:
Knjiga, ki mi je najbolj ostala v spominu, je Pod svobodnim soncem F. S. Finžgarja. Zato ker sem ta roman bral že prej, večkrat, brali pa so ga tudi vsi moji domači v več generacijah in sem se kot otrok z njimi o njem veliko pogovarjal. Zdaj ga berejo moji otroci in jim je tudi všeč.
Samira Kentrić, vizualna umetnica:
To je knjiga Richarda Bacha Jonatan Livingston Galeb. Ne vem natanko, zakaj sem najprej pomislila na to knjigo. Vem, da me je marsikatera druga bolj ganila in se mi je zdela jezikovno bogatejša. A z Galebom sem zaključevala osnovno šolo in bil je idealna popotnica k odgovornosti, vztrajnosti in samostojnem mišljenju.
Manca Košir, publicistka, pesnica:
Prav nobene knjige iz osnovne šole se ne spominjam, brala sem tiste, ki mi jih je v radovedno naročje domov prinašal moj ljubi oče. Se pa presneto dobro spomnim prekletstva mojih obeh hčera in vseh treh vnukov – Ime mu je Luka in njegov škorec. Nihče od petih malih ljudi, ki so morali brati to knjigo, ni bil vaški otrok, pojma niso imeli, kaj določene besede pomenijo, groza jih je bila, ko je zabliskal nož (v knjigi poimenovan na š…) … Ob tej knjigi, ki jo morajo otroci brati že kakih pol stoletja – toliko let in še več se koncept osnovne šole v bistvu ni spremenil, ježeš Marija Terezija! -, sem se začela zavedati, zakaj se mnogi odvrnejo od branja. Ker ne razumejo! Tako je oče mojih treh vnukov ustanovil zdaj že slavni krožek Ne beremo z Manco Košir. V njem vztraja samo še najmlajša, oba starejša pa prav rada bereta knjige, ki ju zanimajo.
Vlado Žabot, pisatelj:
Od najzgodnejših branj preprostih ljudskih pravljic in povesti, tudi tipa Babica pripoveduje, sem ostal fasciniran z momentom, ki mu sedaj rečem »stik s svetim«. Pastirček recimo podari zadnjo skorjico kruha beraču – šele po tem globoko empatičnem, »svetem« dejanju se mu odpre svet čudežev … Tak »stik s svetim« ali rdečo nit človečnosti sem potem doživljal ob branju mnogih knjig tako iz šolskih programov kot izven njih. Zares prelomna knjiga pa je bila Proces Franca Kafke. Bral sem jo v začetku gimnazije. Verjetno prezgodaj. Kar bledlo se mi je ob njej – tudi zato, ker je nisem razumel, pa me je vseeno čudno privlačila in srkala v branje. V tej knjigi se mi je odstrl neposredni vpogled v človekovo duhovno muko, ko se subjekt v prid drugotnosti, v prid odtujenim institucijam in svetu ne more odreči svoji primarnosti, torej iskrenosti, empatiji, lastni enkratnosti in neponovljivosti, skratka »svetemu« – človečnosti. Ta knjiga še danes sodi v najožji izbor literarnih biserov na moji nočni omarici.
Slavko Pregl, pisatelj:
To je knjiga Toneta Seliškarja Bratovščina Sinjega galeba. Zgodba o prijateljstvu, pustolovščini in prizadevanju za dobro med ljudmi.
Anja Štefan, pisateljica in pesnica:
V spominu mi je ostala knjiga Leva Nikolajeviča Tolstoja Vojna in mir. Brali smo jo v prvem letniku srednje šole, ko smo se intenzivno sprehodili čez svetovno književnost in brali vse od Epa o Gilgamešu dalje. Ne vem, zakaj se je vame močno vtisnil prizor Andrejevega opazovanja neba.
Ivan Sivec, pisatelj:
Moja prva knjiga, ki se mi je za vedno globoko vtisnila v spomin, je Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Knjige so me zanimale od malih nog naprej in sem jih rad prelistaval že tedaj, ko še nisem znal brati. V četrtem razredu osnovne šole pa je moj enajst let starejši brat Ciril prinesel domov Finžgarjevo knjigo, rekoč da je to samo za odrasle fante in da jaz tega še ne bom razumel. To me je tako razjezilo, da sem zvečer knjigo vzel, se s knjigo in baterijo zaril na skednju v seno in jo vso noč bral. Zjutraj pa sem skupaj z glavnim junakom Iztokom zmagal. Potem sem se ponosno postavil pred brata in mu v dokaz, da sem knjigo razumel, povedal vsebino. Seveda je bil po svoje razočaran, saj sem ga s tem prikrajšal za bralni užitek, hkrati pa tudi ponosen name, da lahko razumem tudi zahtevnejše knjige. Knjiga mi je bila zelo všeč, posebno pa še glavni junak, ki je premagal vse prepreke. Po tistem sem si kar nekaj tednov predstavljal, da sem tudi jaz Iztok, naredil pa sem si tudi lok in se z njim bojeval z mularijo z drugega brega reke Pšate. Kaže, da so me zgodovinske teme privlačile že tedaj in zato ni čudno, da sem pozneje napisal več kot dvajset knjig o slovenski zgodovini in več kot dvajset knjig o pomembnih Slovencih in Slovenkah. Pa tudi mojemu sinu je ime – Iztok.
