Katja Jurgec Bricman: »Ednina je privilegij zdravih ljudi«

Katja Jurgec Bricman je najbolj znana kot oblikovalka porcelana. Z možem že več kot tri desetletja ustvarjata blagovno znamko, priznano doma in po svetu. Njuni unikatni izdelki so med drugim potovali v roke tudi nekdanji angleški kraljici Elizabeti II. kot protokolarno darilo. Stavim, da to za marsikoga ne bo nova informacija, ampak zame pa je bila. Katjo sem najprej spoznala kot pisateljico, ko sem prebrala njen roman Marija Antoaneta, na posteljo pripeta, s katerim je bila v začetku letošnjega leta nominirana za nagrado modra ptica, ki jo založba Mladinska knjiga podeljuje za najboljše še neobjavljeno knjižno delo. Šele potem sem odkrila njen porcelan. Na pogovor me je povabila v svojo delavnico in prodajalno Catbriyur v centru Ljubljane – kakšen ambient! Bidermajerski fotelji, pomešani z delovno opremo in vonjem po surovem porcelanu, na poličkah pa razstavljene skodelice in nakit. Ko sem si pobližje ogledala Katjine izdelke, sem videla veliko podobnosti z njenim romanom. Njen porcelan ni pravilnih oblik, ampak organskih. Skodelice niso uniformne, vsaka je malo drugačna, posebna. Njeni izdelki imajo karakter, njihova lepota je v teh »nepopolnostih«. Tudi roman Marija Antoaneta, na posteljo pripeta, je takšen – presenetljiv in nepredvidljiv. Ne pretvarja se, da je nekaj, kar ni, zato ga je tudi težko opredeliti. Glavna junakinja Marija je bila športnica, zagreta tekačica, dokler ji nesreča ne vzame sposobnosti gibanja. S tem izgubi tudi smisel življenja in njen novi cilj postane umreti. Ker postane povsem odvisna od drugih ljudi, tudi smrt ni nekaj, o čemer se lahko odloči sama. Medtem ko sodni mlini premlevajo njen primer, mora nekako služiti denar za drage odvetnike in tako pristane na vroči liniji z umetniškim imenom Marija Antoaneta, na posteljo pripeta. Gre torej za tragedijo, komedijo, ljubezenski roman, mešanico vsega ali nič od tega? O tem in še marsičem sva govorili z avtorico Katjo Jurgec Bricman.

Sanja: Za začetek nekaj besed o vsebini romana – kako ste prišli na idejo, kaj ste želeli z romanom sporočiti?

Katja: Naj najprej povem, da se jaz drugače zelo malo ukvarjam s tem, o čem pišem. Ko me neka tema pokliče, kot me je poklicala ta, potem začnem na začetku in končam na koncu. Enostavno pišem in ne vem točno, kam se bo knjiga razvila. Idejo sem dobila, ko smo bili na Bohinjskem jezeru. Na plažo je prišla tudi tetraplegičarka in seveda smo vsi strmeli, kot ljudje pač to počnemo. Zalotila sem se, da o njej razmišljam samo kot o invalidki, ne pa kot o človeku, ki ima svoje lastne želje, potrebe, osebnost … Tako da bi rekla, da je moja intenca v romanu demistifikacija invalidnosti. Pokazati na to, da so to ljudje, tako kot mi, ki nimamo invalidnosti, ki pa se morajo truditi za to, da jih večinska družba tudi vidi celostno, kot ljudi, in ne vidi zgolj njihove invalidnosti. To se mi je zdelo zelo pomembno. In tudi to, da ne glede na vse nesmiselne dogodke v življenju na koncu vedno lahko najdeš nek smisel. Stvari nisem želela preveč olepševati in zaplavati že v neke pravljične vode, čeprav sem si dovolila tudi malo pocukranih trenutkov. Vendar pa sem se v romanu ukvarjala z resnimi temami, hudo invalidnostjo in iskanjem smisla, ki ga glavna junakinja sprva nikakor ne vidi, zato razmišlja o možnosti evtanazije. Knjigo sem pravzaprav začela pisati že prej, preden smo začeli v Sloveniji o tem sploh govoriti. To je tudi eden od razlogov, da je bila tako dolgo v »bunkerju« in nisem razmišljala o njeni objavi.

Sanja: Naslov knjige sem prvič prebrala, ko so bile v začetku leta objavljene nominacije za modro ptico, in mi je ostal v spominu, hkrati pa vzbudil zanimanje za vsebino knjige.

Katja: To ni bila moja prva ideja za naslov. Najprej je bila Violeta na posteljo pripeta. Potem pa ne vem, kaj se je zgodilo, da sem jo preimenovala v Marijo. Kar sama od sebe je prišla ta Antoaneta, vse se je tako lepo poklopilo. To njeno umetniško ime, pa ta povezava, da je Marija Antoaneta ostala brez glave, Mariji pa je ostala samo še glava. Pa še rimalo se je. Zdelo se mi je pomembno, da je naslov tak, da si ga zapomniš.

Sanja: Glavna junakinja Marija pripoveduje o svoji izkušnji v prvi osebi, in to na način, ki kar malo preseneti.

Katja: Vsekakor nisem hotela zapasti v neke stereotipe. Moja junakinja je sarkastična in izraža se zelo sočno. Takšna je bila pred nesrečo in takšna je ostala tudi po njej. Ljudje morda pričakujemo, da takšno obnašanje nekomu v njenem stanju ne pritiče. Imamo neke predstave, kako naj bi se obnašali bolniki, žrtve, invalidi … Meni pa se zdi, da si kljub tej poškodbi še vedno isti človek, tvoja osebnost ostane. Seveda imaš posledice, lahko postaneš tudi zagrenjen, ampak o tem nočem soditi, ker sama tega nisem izkusila na lastni koži. Je pa Marijino obnašanje že pred nesrečo takšno, da bi se marsikdo obregnil ob to, češ da se to za žensko ne spodobi. Skratka, želela sem, da se vedno enako obnaša. Vseeno pa se nekaj v njej spremeni.

Sanja: Spremeni v kakšnem smislu?

Katja: Recimo, da je Marija šele potem, ko se ji je zgodila ta nesreča, ugotovila, kaj vse ji je manjkalo prej. Prej je bila samozadostna, pravzaprav je živela zelo samotno, ne da bi se tega sploh zavedala. Bila je prepričana, da nikogar ne potrebuje. Potem pa je postala dobesedno povsem odvisna od drugih. In prvič v življenju je dobila prijatelje. Na koncu se nekako zaveda, da je ogromno izgubila, ampak nekaj pa je tudi pridobila, in to ponižno sprejema. Tako najde nek smisel v vsem skupaj.

Sanja: Se v tem kontrastu med življenjem »prej« in življenjem »po« razkriva tudi nek predsodek, prepričanje, da je življenje ljudi brez invalidnosti bolj izpopolnjeno kot pa življenje invalidov?

Katja: Ja, ampak seveda ni nujno tako. Invalidnost ne pomeni konca življenja, se pa morajo ljudje z invalidnostjo mnogo bolj truditi tudi za stvari, ki se nam zdijo povsem vsakdanje in samoumevne. Smo zdravi. Če se nam kaj zgodi, pa na slednje tudi hitro pozabimo. Pravzaprav pogosto sploh ne pomislimo, da bi se nam lahko kaj zgodilo, in ob tem pozabimo ceniti čisto običajne, vsakdanje stvari, ki jih lahko počnemo oziroma so nam zlahka dostopne.

Sanja: V zvezi s tem se mi je zdel zgovoren odlomek, v katerem Marija doživi nesrečo in v danem trenutku premišljuje zgolj o tem, kaj bo z njenim avtom, koliko stroškov bo imela s popravilom, kako bo naslednji dan trenirala in kako nadležno bo, da bo morala zjutraj na avtobus … Niti za hip pa ne pomisli, da bi se kaj lahko zgodilo njej.

Katja: Prav ta odlomek pokaže, kje in kaj so prioritete in kako so v bistvu napačne. V tem odlomku je tudi nekaj moje osebne izkušnje. Hvala bogu se meni ni nič zgodilo, ampak sem se res zaletela z avtomobilom. In v tistem trenutku sem razmišljala: »O mater, jaz moram v službo!« Misli so šle takoj k tem stvarem – kdo mi bo zdaj popravljal avto, ali bom pravi čas v službi, mi bo uspelo narediti vsa naročila … Jaz sem se želela čim prej vrniti k svojim opravilom, šele policaj me je malo streznil. Ko me je vprašal, če me pelje k zdravniku, sem najprej rekla: »Ne, jaz moram v službo,« ampak je bil vztrajen. Šele kasneje sem se zavedala, kako neverjetno je to, da sem v tistem delčku sekunde razmišljala o takšnih trivialnih stvareh, nisem pa pomislila nase.

Sanja: Torej ste delno izhajali tudi iz svojega življenja, pa vendar ste napisali lik, ki ima zelo drugačne izkušnje kot vi. Kako ste se vživeli v Marijo?

Katja: Uh, težko rečem točno, kako mi je to uspelo. Veliko se je dogajalo na nezavedni ravni. Rada pišem v prvi osebi predvsem zato, ker se tako najlažje lahko poistovetim z likom, ki ga ustvarjam. Hecno je, ker tega v resnici ne znam povsem opisati, ampak jaz samo pišem, lik me kar potegne in znam si predstavljati, kaj čuti in kaj razmišlja. Tega me je kar malo sram, ampak včasih mi ob tem, kar pišem, tečejo solze ali pa se naglas smejim, odvisno od tega, kar čuti moj lik. Seveda pa sem Marijo ustvarila tudi na podlagi tega, kar sem prebrala ali pa izvedela iz prve roke, ves čas pa sem pazila, da so njena razmišljanja in dejanja v skladu z njenim karakterjem. Kot sem rekla, sem navdih dobila, ko sem videla tetraplegičarko ob Bohinjskem jezeru. Takrat nisem poznala nikogar, ki bi bil tetraplegik. Imela pa sem že takrat prijatelja, ki je zaradi bolezni izgubil obe nogi in mi je pomagal pri pisanju. V tistem času, ko sem pisala roman, pa je eden od mojih prijateljev imel nesrečo in postal tetraplegik, tako da sem se zanašala tudi na njegove izkušnje, ko sem pisala o Mariji.

Sanja: Iz romana je razvidno, da ste se res poglobili v raziskovanje. Kako je potekal ta proces?

Katja: Pozorna sem bila na čisto vse! Moje prepričanje je, da morajo vse stvari stati. Tudi če so omenjene samo bežno. Dobro moraš poznati ozadje romana, biti pozoren tudi na majhne detajle. Imam na primer sosedo, ki je zdravnica, in sem jo veliko spraševala. Nekaj sem razumela, nekaj stvari pa nikakor ne. Sem se trudila, prebirala stvari, ampak nekaterih stvari enostavno nisem mogla doumeti. No, pa sem si rekla, tega tudi moja junakinja ne bo razumela. In sem prikazala tudi to, kako nam zdravniki pogosto razlagajo stvari, ki se dogajajo z našimi telesi, v neki svoji latovščini, ki je ne razumemo. Ali pa recimo, ko dobimo izvide, pa jih ne znamo interpretirati. To se zgodi tudi Mariji. Pa ker se ukvarjam z vprašanjem evtanazije, je bilo veliko tudi teh pravnih stvari, kdaj te lahko odklopijo, pa kdaj te lahko nehajo hraniti … Skratka, veliko sem raziskovala, ker sem želela, da vse stvari čim bolj stojijo. Upam, da sem pri tem čim manj stvari spregledala. Prijatelj, ki je tetraplegik, pa mi je povedal tudi marsikaj, kar sem iz romana izpustila, ker se mi je zdelo preveč surovo na nek način. Nisem želela, da bi roman postal samo neko popisovanje vseh stvari, ki se nam zdijo grozne. Z našimi očmi marsikaj vidimo kot popolno razčlovečenje, ampak za nekoga pa to predstavlja vsakodnevno realnost. Ko smo zdravi, si težko predstavljamo, na primer, da bi nas nekdo drug umival in podobno. Kar se nekomu zdi fantastika, je za nekoga drugega realnost, razmišlja tudi Marija v romanu.

Sanja: Zelo podrobno ste opisali tudi proces rehabilitacije, na primer, pa tudi takšna dejstva ste uporabili, kot je to, da niso vsi avtobusi LPP dostopni za invalide. V takih malenkostih se mi zdi, da se odraža tudi intenca romana.

Katja: Absolutno! Glavno sporočilo romana je to, da ne sodimo knjige po platnicah. Je sprejemanje drugačnosti. Marija v romanu razmišlja, kako je kot dvorni norček za kraljevim omizjem, drugi jo vidijo samo kot opomin na svojo lastno (več)vrednost, ne pa kot človeka, kot večplastno osebo. Knjiga je pravzaprav namenjena vsem. Vsak lahko od nje kaj odnese. Zdravi ljudje se marsičesa res ne zavedamo, niti ne opazimo, kako so nekatere stvari nedostopne, veliko imamo za samoumevno. Upam, da nam nikoli ne bo treba iz prve roke izvedeti, kako se stvari spremenijo in kako je, ko se moraš tudi za najbolj osnovne, osebne in intimne stvari zanašati na osebne negovalce. Kot pravi Marija, je ednina privilegij zdravih ljudi, ona pa je obsojena na dvojino.

Sanja: Pišete tudi o spolnosti, ki je tabu tema že sama po sebi, še toliko bolj pa v povezavi z invalidnostjo.

Katja: Kot sem rekla, sem veliko raziskovala in presenetilo me je, da tudi tetraplegiki lahko doživijo orgazem v nekaterih primerih. Presenetilo me je tudi to, koliko je nians znotraj tetraplegije. Na primer, ko sem izvedela, da je prijatelj postal tetraplegik, se mi je zdelo čudno. Kako je lahko tetraplegik, če pa lahko premakne roko? Potem sem odkrila, da je čisto vsaka oseba drugačna, tudi če gre za enako poškodbo.

Sanja: Vas je ob temah, kot so spolnost, evtanazija in Marijino delo na vroči liniji, kaj skrbelo oziroma vas še skrbi, kako bodo bralci to sprejeli? Ste imeli pri tem kakšne pomisleke?

Katja: Skrbelo me je, da bi šla čez rob in bi lahko izpadlo žaljivo. Skrbelo me je, da bi bil roman preveč trivialen na eni strani ali pa preveč moreč na drugi. Zdi se mi, da imajo ljudje radi knjige, v katerih je malo več »žmohta«, ampak je treba najti neko ravnotežje. Zdaj pričakujem odzive in res me zanima, kako bodo bralci knjigo sprejeli, še posebej tisti, ki so hendikepirani. Kljub temu da sem imela neke pomisleke, pa se nisem ustrašila tega izziva. Nekatere stvari, kot je ta vroča linija, sem vpeljala tudi zato, ker nisem želela napisati zateženega romana. Jaz imam največji problem, ko me vprašajo: »O čem si napisala roman?« in jim odgovorim: »O športnici, ki postane tetrapleginja.« Večino ljudi to odvrne …

Sanja: Ker pričakujejo tragedijo?

Katja: Točno tako. Sicer me je malo presenetilo, ko je založba knjigo predstavljala na letošnjem sejmu v Frankfurtu in jo označila za nekonvencionalno romantično komedijo. Sicer ne vem, ali se s to oznako popolnoma strinjam, ampak se pa dobro sliši.

Sanja: Zakaj pa se z oznako ne strinjate popolnoma?

Katja: Ne najdem se čisto v tem. Sicer je v knjigi veliko humorja, ampak meni se ne zdi, da gre za komedijo. Marija je zelo sarkastičen lik, ima tako žmohtno govorico, ampak za tem svojim humorjem skriva neko bolečino, tako pred nesrečo kot po njej. Ne gre za komedijo, ker njena situacija ni smešna, se pa lahko nasmejimo njenim izjavam in opažanjem.

Sanja: Ampak knjiga vseeno ne zapade v tragedijo ali patetiko …

Katja: No, upam, da ne, ker to ni bil moj namen. Do neke mere je knjiga žalostna, saj je že tematika z nesrečo sama po sebi takšna. Iz tega se ne moreš norčevati, tudi črn humor tukaj ne pride v poštev, s tem bi šla že čez rob. Zato sem tudi pisala v prvi osebi, ker se mi je zdelo, da se lahko tudi malo dela norca, če je ona že sama po sebi, pred nesrečo in po njej, zelo sarkastična, glasna, zajedljiva. Hkrati pa je ta humor uporabljen tudi kot njen obrambni mehanizem.

Sanja: Občutljiva in polarizirajoča tema je gotovo tudi evtanazija.

Katja: Jaz sem zelo odprta in svobodomiselna, zato je bil marsikdo presenečen, ko sem rekla, da sem bila na referendumu o evtanaziji proti. Tako sem se odločila ravno zato, ker sem zaradi knjige vse podrobno naštudirala in se mi je zdel zakon zelo slabo napisan.

Sanja: V smislu, da so možne zlorabe?

Katja: Ja, tako je.

Sanja: Veliko sva že povedali o Marijinem življenju po nesreči, kaj pa njeno življenje prej?

Katja: Pred nesrečo je bila Marija športnica, zagreta tekačica, zelo zaverovana vase in zelo samozadostna. Sploh se ni zavedala, da karkoli oziroma kogarkoli potrebuje. Odnose je na nek način celo odganjala. In lahko bi rekla, da je bila vzhičena sama nad sabo. Zaradi tega ni gojila niti nobenih prijateljstev, mislila je, da jih ne rabi. Čeprav se je znala zabavati, ni imela tistih pravih prijateljev, bila je celo podcenjujoča do ljudi, recimo do svojih sodelavk in sodelavcev. Kot da nihče ni bil dovolj dober zanjo. Imela je moža, ampak je zakon postal hladen in se tudi končal zelo nedramatično. Na nek način skozi to tragedijo najde samo sebe, čeprav je bila prej čisto zadovoljna v svojem svetu, kar se mi je zdelo fino. Kaj pa vem, zdi se mi, da sem si izbrala res posrečeno junakinjo. Mi je pa to, da je pred nesrečo sama in nima nikogar, tudi olajšalo zaplet, ker sem se lahko osredotočila na to, kako ona to predeluje. Če bi imela na primer še družino, bi bilo bolj komplicirano. Kar naenkrat namreč postane popolnoma odvisna od drugih.

Sanja: Za vas je bilo lažje, za junakinjo pa težje.

Katja: Lahko bi tako rekli, všeč mi je ta izrazit kontrast: prej tako samozadostna, samozagledana. Potem se na primer zelo naveže na Marto, medicinsko sestro, ki jo je negovala takoj po nesreči, in še sama reče, da je v »prejšnjem življenju« ne bi niti povohala, sploh ji ne bi dala priložnosti. Zdaj pa se je znašla na njeni poti in je nekako celo ugotovila, da je to to. Ampak nisem pa želela, da bi kar vsi, s katerimi se sreča, potem postali njeni prijatelji oziroma da bi bili vsi naklonjeni njej ali ona njim. Tak primer je Marko, njen fizioterapevt, s katerim se na začetku zelo dobro razume, potem pa ugotovi, da med njima ni nobenega posebnega odnosa, ampak da je on samo profesionalen. Tako kot se nam vsem kdaj zgodi v življenju, da srečaš nekoga in ti je simpatičen, potem pa čez dva meseca ugotoviš, da je butelj, ko ga malo bolje spoznaš. Nisem hotela, da bi zdaj kar čudežno v njeno življenje prišli samo dobrotniki. Zato sem tudi njen odnos s psihologinjo in prehransko svetovalko naredila malo bolj zapleten. Sicer me je urednica opozorila, da sem mogoče že kar malo pretiravala, še posebej pri psihologinji, ker ljudje vendarle nismo samo črni ali beli, tako da sem se trudila, da osebe ne bi bile povsem karikirane.

Sanja: Ostaniva še malo pri teh pozitivnih plateh – Marija najde Marto, potem prideta še Joža in Peter in nato, nepričakovano, še ljubezen. In tudi ta zelo nekonvencionalna …

Katja: Pri tem se zavedam, da sem mogoče malo trivialna, ampak če pomisliš, kakšne zgodbe včasih spiše življenje, da ne moreš verjet!

Sanja: Torej, Marija in Štef se spoznata prek telefona, on kliče na vročo linijo, ker ima agorafobijo in išče stik z ljudmi, ne da bi mu bilo treba zapustiti stanovanje.

Katja: V prvi verziji romana se je njun odnos zgodil bolj na hitro, moram priznati, da sem po modri ptici dodala še štirideset strani, da sem ga bolj razdelala. V prvi verziji nisem toliko pisala o tem, da se je ona pravzaprav zaljubila v glas in tega Štefu ni želela povedati. Potem sem to razširila in dodala njena razmišljanja in notranje boje. Ona ves čas vidi samo to športnico v sebi, ki mora na vsak način doseči svoj cilj, zato si niti ne dopusti, da bi se prepustila občutkom ljubezni. Če bi si priznala, da ljubi, bi si priznala tudi, da si še vedno želi živeti, kar pa je v nasprotju z njenim ciljem – smrtjo. Agorafobijo pa sem izbrala zato, ker sem razmišljala, s kom bi se lahko pogovarjala po telefonu, da bi klical na vročo linijo, ampak ne bi bil stranka, ki bi želela njene usluge, ali pa kakšen čuden tip. In potem, ko sem si to domislila, sem morala še to naštudirati!

Sanja: Si predstavljam in iz romana je razvidno, da ste tudi Štefovo diagnozo podrobno raziskali …

Katja: Res sem jo, ker ko začneš razmišljati, ugotoviš, da je vse zelo zapleteno. Ne more na banko, na primer, ali pa na upravno enoto, da si uredi dokumente, pa kakšno službo mu dati …

Sanja: Meni je bilo všeč, da je takoj, ko imaš kot bralec pomislek, vse to razloženo.

Katja: To se mi je zdelo vseskozi pomembno, da ne pišem neke pravljice. Ker taki ljudje so med nami, dejansko so. Mislim, ne dobesedno, ker so zaprti v svojih stanovanjih. Ampak obstajajo. In ko malo raziskuješ, ugotoviš, da jih sploh ni tako malo. Tudi za njega si nisem želela, da bi bil na koncu kar čudežno ozdravljen. Nočem izdati preveč o zaključku romana, ampak uspe mu priti do Marije. In potem tam ostane, saj se tudi ona zaveda, da je, če bo šel domov, čisto mogoče, da ne bo prišel več nazaj. Ta pot ga je tako izmučila. Zaveda pa se tudi tega, da ni neke čudežne romantike. Zelo prizemljeno gleda na to razmerje. Če bo uspelo, bo, če ne, pa ne.

Sanja: Ampak že to je velik korak zanjo, da je nekomu sploh dala priložnost, česar v prejšnjem življenju sploh ne bi storila …

Katja: Ne, seveda si ni dovolila in tudi pri Štefu je ta korak zelo težko storila. Ni se kar zaljubila in ne zgodi se nek happy end, ona vztraja v tej svoji samozadostnosti, čeprav čuti, da se v njej dogajajo spremembe. Tega si ni mogla kar čez noč dopustiti, ker si tega prej celo življenje ni dopuščala. Gre za nek proces, ki se odvije znotraj nje. Na koncu je njuna zgodba res radikalna, tukaj ne bom vsega izdala, ampak ona rabi tak pretres, da se končno zave, da si lahko dopusti željo po ljubezni in bližini in da lahko sprejme ljubezen.

Sanja: Podobno v nekem trenutku razmišlja, da ne more sprejeti lastne nepopolnosti …

Katja: Tako je, prej je zelo težila k temu. Popolnemu izgledu, dobrim rezultatom pri teku … Odkrito si mora priznati, da je egoistična v tej svoji želji, da se »reši« z evtanazijo. Da želi končati svoje življenje, ker ne more sprejeti, da zdaj ni več popolna, kot je včasih mislila, da je. Kot športnica je vedno dosegla cilj, zdaj pa ga ne more. Dolgo je trajalo, da je to sprejela, s pomočjo prijateljstev in ljubezni.

Sanja: Kar dosti sva že povedali o njenem karakterju. Je odločna, trmasta, malo zagledana vase, ampak ima tudi dober smisel za humor. Bi rekli, da so med vama kakšne podobnosti?

Katja: Seveda, ima moj karakter! Je odrezava in malo ekstravagantna, ne po izgledu, ampak po svojem načinu obnašanja. To se mi zdi, da imava skupno. Tudi jaz rada vztrajam in se lotim raznoraznih podvigov. Pretekla sem polmaraton, pred kratkim sem tekmovala na triatlonu, takšne stvari počnem. V tem sva si podobni, ampak za razliko od nje imam jaz veliko prijateljev in znancev, sem zelo družabna. Po tej življenjski energiji sva si podobni, bi rekla. Zdi se mi kar logično, da daš nekaj sebe v lik, o katerem pišeš, ker najlažje pišeš to, kar poznaš. Zdaj pišem tretji roman, ki bo zasnovan malo drugače. Več pripovedovalcev bo in vsi bodo pripovedovali eno zgodbo, ki se bo odvijala sočasno z njihovo pripovedjo. Največji problem imam, ker moram izumiti toliko različnih glasov. En brezdomec v parku ne more pripovedovati enako kot en zdravnik. Nekateri liki so dolgočasni, nekateri so energični in hitri … To se mi zdi težka naloga. Pri Mariji sem lahko pisala iz sebe in bila taka, kot sem.

Sanja: Zdaj govorite že o tretji knjigi, jaz pa bi vas vprašala še nekaj o prvi, ki ste jo izdali v samozaložbi, in pa o vaših pisateljskih začetkih.

Katja: Prvi roman, Ljubica z veliko, sem izdala v samozaložbi, pisati pa sem začela med korono. Pred tem nisem pisala nič. Med korono pa nisem imela kaj početi. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. V tej hiši, nad delavnico in trgovino, imamo tudi stanovanje. V obdobju pandemije se je po spletu okoliščin zgodilo, da sta oba že odrasla sinova spet živela doma. Torej jaz, mož in sinova, zaprti v stanovanju. Potem sem začela na Facebooku pisati o vsem mogočem. In še to lahko povem, da jaz ne znam pisati na računalnik, ampak pišem z enim prstom na telefon. Tudi obe knjigi sta nastali na ta način. Preden sem začela s porcelanom, sem bila zaposlena kot učiteljica v osnovni šoli, kjer sem deset let zdržala z na roke napisanimi pripravami, potem pa je znanje vsaj osnovnega računalništva postalo nuja in sem šla raje v rokodelske vode, ker se mi ni dalo ukvarjati z računalniki. Pri izdelavi skodelic tega znanja nisem rabila, saj ta del posla že vse od začetka opravlja moj mož. Kakorkoli, pred korono sem na Facebooku objavljala lepe slike, skodelice in sebe. Potem pa sem začela pisati te zapise, tudi malo kritične, in je bil velik odziv, tudi dosti negativnih komentarjev, groženj. Ampak sem vztrajala, tudi mož me je spodbujal. Tako sem začela objavljati kratke bloge »Katja, kr’ neki o vsem«. Včasih so bili zapisi bolj duhoviti, včasih pa tudi bolj resni, ampak so bili dobro sprejeti. No, potem je pa ta korona še kar trajala in trajala, pa sem napisala roman Ljubica z veliko.

Sanja: Na telefon, če sem prav razumela?

Katja: Drži. Potem ko sem že izdala prvi roman, so mi prijatelji želeli kupiti tablico. Sem jim rekla: »Kaj mislite, da nimam za eno tablico? Jaz tega nočem, prosim.« Že novega telefona se težko navadim. Meni ustreza pisanje na ta način, saj zelo hitro govorim in na telefon ravno dosti hitro (oziroma počasi) pišem, da se mi izoblikuje misel. Bi rekla, da bolje pišem kot pa govorim. Pri tem drugem romanu je bilo sicer malo bolj zapleteno, ker je bilo toliko vsega, ko sva si z urednico pošiljali besedilo sem in tja. Potem se res že malo zgubiš med vsemi temi popravki. Ampak je šlo v redu, tako da bom kar ostala pri telefonu.

Sanja: Kako pa je potem prišlo do objave drugega romana?

Katja: Potem ko sem prvi roman izdala v samozaložbi, sem ugotovila, da je knjigo res težko spraviti do bralcev. Če nimaš v ozadju založbe, se težko prebiješ v ospredje, ne dobiš pozornosti medijev, knjige ne obravnavajo resno. Verjetno tudi zato, ker je tega res veliko in je v Sloveniji zdaj že več piscev kot pa bralcev, vsak že napiše svojo knjigo. Ko sem napisala ta drugi roman, sem ga res kar dolgo časa imela v predalu in mi je mož rekel: »Pa dobro, ga bomo zdaj izdali?« Ampak nisem želela. Odločila sem se, da bo izšel pri založbi ali pa ne bo nikoli izšel. Poslala sem ga na natečaj za nagrado modra ptica, ampak nisem pričakovala, da bom izbrana. Razmišljala sem, da ga bom, ko ga dobim nazaj, poslala še par založbam, pa da vidim, kaj bo. Ko so me klicali, da sem nominirana za nagrado, sem bila zelo presenečena. Bila sem tukaj, v svoji delavnici, in skakala od veselja! Nisem mogla verjeti, ker sem vedela, da se je prijavilo kar nekaj eminentnih avtorjev, jaz pa pišem komaj dobrih pet let. Zame je bilo to pomembno priznanje, da sem vendarle na pravi poti. Da mi ta obrt gre in lahko nadaljujem v nekem svojem slogu. Jaz imam v sebi to zabavljaštvo in tudi ko berem, ne maram brati preveč zateženih knjig.

Sanja: Kaj pa najrajši berete?

Katja: Vedno bolj postajam bralka. Sicer sem vedno rada brala, ampak zdaj, ko pišem, berem še več. Ne bom rekla, da sem prebirala neko ekstra resno literaturo, bolj kriminalke, posebej skandinavske avtorje. Zdaj pa sem postala tudi bralka slovenskih avtorjev in kupovalka slovenskih knjig. Šele potem, ko sem izdala knjigo, sem se začela zavedati, kako je to pomembno. Spremljam odzive, na primer, ko je izšla knjiga Maje B. Kranjc, zmagovalke modre ptice, so se ljudje odzivali v smislu: »Komaj čakam, da preberem, že čakam v vrsti v knjižnici.« Pa si mislim, pa pojdi v knjigarno, kupi knjigo, jo lahko takoj začneš brati, pa še podpreš avtorja.

Sanja: Kot rokodelka se verjetno še bolj zavedate pomena te podpore vsakega nakupa. Zdaj imate dve kreativni dejavnosti, keramiko in pisanje. Kako to oboje združujete? Vas kaj utrudi, ko si morate vedno kaj novega izmišljati?

Katja: Že odkar izdelujem porcelan, se zavedam, da je navdih privilegij. In jaz si ga pač ne morem privoščiti pri rednem delu. Ne morem si privoščiti, da čakam, da se mi bo utrnila neka ideja – potem ne bi veliko naredila. Čeprav mogoče delujem taka raztresena, sem skrajno disciplinirana. Vstajam ob štirih zjutraj in do 7. ure pišem. Ob sedmih grem na bazen, kjer eno uro plavam. Potem pridem v delavnico, kjer delam od 10. do 19. ure. Vmes imam sicer veliko obiskovalcev, ampak mi uspe vsak dan tudi veliko ustvariti. Pišem vsak dan in se nič ne ustavljam. Enostavno se usedem in začnem tam, kjer sem prejšnji dan končala. Zdaj, ko imam to izkušnjo z drugim romanom, sem sicer postala malo bolj premišljena. Pred tem sem pisala res zase, nisem se toliko ukvarjala s slogom pa z detajli, niti nisem razmišljala o tem, kaj si bodo mislili bralci in tako naprej. Zdaj, ko pišem tretji roman, imam kar malo težave s tem, da preveč razmišljam, in to kar upočasnjuje proces. Urednica Tanja je bila kar presenečena, na primer, kako sem se kar lotila pisanja romana, čeprav prej nisem pisala ničesar. Jaz sem ji odvrnila: »Zakaj pa ne?« Jaz ne mislim, da se lahko z nečim ukvarjajo samo tisti ljudje, ki to počnejo perfektno. Če te nekaj osrečuje, je to dovolj.