Ko je sredi oktobra umrl Tusta, legendarni pulski panker in član skupine KUD Idioti, sem med posthumnim razmišljanjem o njem nenadoma spoznal, da je ta človek v mojem življenju odigral mnogo pomembnejšo vlogo, kot se mi je to dolga leta zdelo. Tusto sem vse do njegove prezgodnje smrti povezoval izključno z njegovo glasbo in pri tem se mi je izmaknilo, da so prav KUD Idioti v tistih srednjeveško mračnih devetdesetih, v času zatona mojega dotedanjega domovanja, ustvarjali v Puli ne le majhnega pank zavetišča, temveč resnično oazo razuma in dobrega duha.
Zdaj šele vem, da sem lahko prav Tusti in peščici njemu podobnih idiotov hvaležen, da je Pula tudi v obdobju vsesplošne tuđmanovske histerije ostajala mesto, v katero sem prijateljem in znancem redno tihotapil nove Balaševićeve albume, mesto, ki je trmasto kljubovalo velikohrvaštvu in zavračalo preštevanje krvnih zrnc svojih obiskovalcev, mesto, ki je bilo in ostalo normalno. Zdaj šele vem, da ima normalnost Pule, ta neizmerno dragocena postavka moje mladosti, še kako zelo opraviti s tem, da je vsa leta nasilne turbofolkizacije postjugoslovanskega prostora ostajala mesto, v katerem so bile največje glasbene zvezde pankerji, ki so v časih, ko je družbeni mainstream postal primitivizem, pop kultura pa končala v službi nacionalizma, mestu dajali osvobajajoč, alternativen ton.
Zato ni bilo presenečenje, da je bil koncert Partibrejkersov v pulskem rock klubu Uljanik prvo povojno gostovanje srbskih glasbenikov na Hrvaškem. V domači dvorani KUD Idiotov. Še več, presenečenje ni bilo niti to, da je bil ta koncert za redne obiskovalce Uljanika – in nas, nekaj naključnih mimoidočih – nekaj najbolj normalnega.
Danes je delitev na normalne in nenormalne seveda politično nekorektna in je beseda normalen nadvse banalna, takrat pa je o človeku, ali skupnosti, povedala največ od vseh besed, ki so nam bile na voljo. Bili so namreč časi, ko so se na videz običajni ljudje čez noč spreminjali v krvoločneže in ko človek nenadoma ni mogel več prepoznati svojih najboljših prijateljev in sorodnikov. Ko bi se v tistih časih na ekranu pojavil priljubljen obraz iz našega prejšnjega življenja, smo se zato prav hipnotično zazrli vanj in v njegovih besedah iskali najmanjši drobec tistega, kar smo prepoznavali kot normalno. In če smo to prepoznali, smo olajšano zavzdihnili, kakor bi nam sporočili, da se je vojna pravkar končala, in nekdo je vedno izdavil: »Normalan!«
A veliko pogosteje smo razočarani preklapljali na drug kanal ali z občutkom prevaranosti ugašali televizor in pošiljali v materino novokompovane domoljube, ki so bili še včeraj veliki pisatelji, glasbeniki, režiserji, igralci. Gledali smo, kako nam pred očmi film za filmom, pesem za pesmijo izginja svet, v katerem smo odraščali, vsako jutro smo se zbujali bolj izpraznjeni, bolj izropani duhovnega imetja in z vsakimi poročili smo manj vedeli, kdo pravzaprav smo. Bili smo preobčutljivi za besede in dejanja svojih dovčerajšnjih ljubljencev in vzornikov in njihovi nacionalistični izpadi so padali po nas kot bombe po Sarajevu, nas razstreljevali, krušili naše varnostne fasade in nas, spomin za spominom, počasi izničevali.
A ravno takrat smo, nezanesljivih čutov in razdraženega duha, začeli obupano hlastati za nekimi novimi, do tedaj neznanimi nam glasovi, ki so nam v hipu postajali bližji od najbližjih. Iskali smo glasove iz svojega izgubljenega podzemlja, iz svojega pokopanega, bivšega sveta, sveta, za katerega smo bili vsak dan manj prepričani, da še obstaja in smo zato še toliko bolj potrebovali vsak glas, ki nam je vsaj posredno pričal o njem. Eden takšnih glasov je bil glas Miljenka Jergovića, ujet v knjigi Sarajevski Marlboro.
Naš svet, ki smo mu takrat v pomanjkanju boljših izrazov še vedno rekli Jugoslavija, je živel in umiral s Sarajevom, Miljenkove zgodbe pa so od tam prinašale okruške življenja in budile v nas upanje, da je naš svet preživel, da še diha, da se še upira vseprisotni smrti. Sarajevski Marlboro je bila namreč zbirka, ki je slavila normalne ljudi v nenormalnih časih, dokazovala, da je možno ostati človek, četudi ti v dnevno sobo nenapovedane vdirajo granate in iz soseščine nate prežijo ostrostrelci, lakota in mraz. Zbirka je božala našo naivno vero, da je mogoče ne sovražiti, četudi okoli tebe ni prav ničesar, kar bi se dalo imeti rad in je sovraštvo tako mamljivo, tako bližnje in tako osvobajajoče kot topla odeja, kos svežega kruha ali tiha, spokojna noč.
Moj najljubši pesnik Izet Sarajlić, eden tistih redkih srečnežev, ki mu je, čeprav je v Sarajevu dočakal konec vojne, uspelo ubežati ne le granatam, ampak tudi sovraštvu, je v svoji vojni zbirki objavil tudi kratko pesem, ki pravi: »Nema ništa lijepše od bake/ koja ljulja svoga unuka.« Vsakič, ko se je spomnim, se mi pred očmi izriše veličastna epsko-lirska zgodba o Izetu in njegovi ženi Mikici, njunemu vnuku Vladimirju, tragediji njegovega mesta in nepreseženi sposobnosti pesnika, da ob vseh grozotah, ki ga obdajajo, vidi le babico, vnuka in njuno ljubezen ter začuti neizmerno lepoto tega prizora.
Sposobnost odkrivati lepo znotraj najgršega je bilo tisto, kar me je prevzelo tudi v Sarajevskem Marlboru in kar je iz mene naredilo Jergovićevega zvestega bralca. Z vsako novo knjigo in z vsakim novim branjem njegovih del sem potem odkrival nove dimenzije in odlike njegovega pisanja, a Sarajevski Marlboro, in na nek način tudi pisatelj Miljenko Jergović, zame vsa ta leta ostaja tista jablana, ki raste sredi vojnega Sarajeva pred Radetovim oknom, a se ta tudi v času lakote nikoli ne stegne do nje, da bi ubral sosedovo jabolko.
A če je bil Sarajevski Marlboro knjiga, v kateri je Miljenko Jergović prešteval preživele po nacionalistični apokalipsi in vzbujal kanček upanja v boljšo prihodnost ali, bolje rečeno, v preživetje delčka boljše preteklosti, je njegov najnovejši v slovenščino prevedeni roman Srda pjeva, u sumrak, na duhove (za nas poenostavljen in prirejen v Pleše v somraku,ki ga je, kot v uvodu piše Jergović, odlično prevedla Aleksandra Rekar) v tem pogledu zagotovo razočaranje.
Seveda ne v literarnem smislu, saj gre nedvomno za mojstrovino, za knjigo, katere izid lahko brez zadržkov uvrstimo med leposlovne vrhunce lanskega založniškega leta, temveč razočaranje v svet, ki ga Jergović trinajst let po Sarajevskem Marlboru mozaično, skozi pet življenjskih zgodb svojih junakov, naslika v romanu.
Pleše v somraku namreč bralcu med drugim razkrije, da se je tisto malo po vojni preživelega normalnega sveta bilo primorano potuhniti še bolj kot med vojno, da se je ta svet osamil, se prostovoljno odmaknil na skrajno obrobje družbe, ki jo je brez boja prepustil zmagovalcem. Pleše v somraku je knjiga, polna samote, ne toliko osamljenosti kot samosti, v katerih se danes nahajamo, knjiga, ki jo mogoče brati tudi kot zgodbo o neobstoju družbe, znotraj katere bi se bilo mogoče počutiti manj samega.
Jergovićev svet je v letih po vojni postal izločujoča kakofonija osamljenih glasov in posledično njegove junake druži predvsem nepripadanje, ker pravzaprav v njihovem svetu (fiktivnem, a še kako resničnem) ni ničesar, k čemur bi lahko pripadali. Država, nacija, družba, celo kultura so namreč veliko bolj fiktivni pojmi, kot so fiktivni Jergovićevi liki, pojmi izza katerih zeva jedno veliko ništa, a se kljub temu zanje še vedno veliko živi in, hvala bogu, malo manj umira.
V tem pogledu ni le Srda Kapurova, naslovna junakinja romana, mala romska ulična pevka in plesalka, posiljena in ubita, tista, ki za to družbo ne obstaja in katere usoda nikogar te družbe ne zanima. V sodobni postjugoslovanski družbi ne obstaja nihče in ni je usode, ki bi bila za to družbo vsaj malo usodna. To je družba pogrešljivih posameznikov, ki so vsi po vrsti pripadniki svojih pogrešljivih manjšin. Le iluzija je, da obstajajo pripadniki večine, spodobni in zaželeni, ki skupaj s sebi enakimi oblikujejo družbo, določajo nepisana in pisana pravila.
Vse naše družbe so zgolj naključni rezultat trka najglobljih frustracij neštetih tukajšnjih manjšin, ki na najrazličnejše načine vdirajo v javni prostor, si ga prilaščajo in podrejajo. Družba, ki jo ta javni prostor določa, je torej le še leglo najrazličnejših občutkov depriviligiranosti, je nepopravljivo izmaličena, razvrednotena in zaostrena, zato se znotraj nje vsakodnevno izvaja teror nad vsakim posameznikom.
Vsi mi, ki v teh in takšnih družbah živimo, smo tako vseskozi rablji in žrtve. Močnejši kot je naš občutek žrtve, bolj krvoločni rablji postajamo, pisatelju pa posledično preostane, da sizifovsko razločuje resnične od umišljenih žrtev ali pa se iz te družbe umakne, kakor se je umaknil Miljenko Jergović, ki se je pred leti pustil izgnati iz hrvaškega družbenega dogajanja, tako da danes živi na vasi, v okolici Zagreba, knjige objavlja v Beogradu, nagrade pa prejema na Poljskem.
Na koncu nam ostane le še vprašanje, kdo je danes, v takšnih družbenih razmerah, sploh normalen. To je vprašanje za milijon dolarjev, ki si ga z izgovorom, da ni politično korektno, izogibamo zastaviti. A dejstvo je, da se je ravno v dojemanju normalnega postjugoslovanski svet v času od Sarajevskega Marlbora do Pleše v somraku najbolj radikalno spremenil.
Leta 1994 se je tako, denimo, zdel pisatelj Miljenko Jergović najbolj normalen človek, kar ste si jih lahko v tistih nenormalnih časih zamislili, če pa bi danes zapisali, da je pisatelj Miljenko Jergović normalen, bi se v hipu k besedi priglasila horda ljudi, ki bi vas hiteli prepričati o nasprotnem. In mnogi med njimi bi bili na videz vsaj tako zelo normalni, kot je bil pisatelj Miljenko leta 1994. Nekateri bi bili sicer tudi mnenja, da se ni spremenil svet, temveč se je spremenil Miljenko Jergović. In morda bi imeli celo prav, a kljub temu ostaja dejstvo, da živimo v časih brez družbenega konsenza in danes ni več človeka, za katerega bi še tako majhna skupinica ljudi, sedeč pred televizorjem ali za mizo v kafiču, olajšujoče izdavila: »Normalan!«.
Naše tranzicijske družbe so se na nek način zataknile na pol poti k preobrazbi v evropske demokratične družbe. Postali smo drugačni, a smo ravno zaradi tega izrazito neenakopravni. In kar je najbolj žalostno, nikjer ni več oaz razuma in dobrega duha, kamor bi se lahko preganjani od vseobsegajočega nesmisla zatekli, oziroma si lahko vsak svojo malo oazo ustvari le sam zase. Ni več skupinice idiotov, ki bi namesto nas ustvarila košček boljšega sveta.
Tusta počiva v miru, glupost pa je še vedno neuništiva.
Miljenko Jergović: Pleše v somraku. Prevod Aleksandra Rekar. Sanje 2012, 584 str., 15.99 €.
