Who are you?
Are you in touch with all of your darkest fantasies?
Have you created a life for yourself where you can experience them?
I have. I am fucking crazy.
But I am free.[1]
Zdi se, da ima glavnina kritik (»strokovnih« in »laičnih«), ki padajo na življenje in delo glasbenice, pevke, žive umetnine (o tem, med vrsticami, pozneje) Lane Del Rey, rojene kot Elizabeth Woolridge Grant, velike težave s tistim lucidnim prepletanjem, ki (u)porabnike umetnosti (nekatere bolj, druge manj) pesti, odkar umetnost, kot od vsakodnevnega rituala ločeno izrazje, pač obstaja: »Je to res?« ter: »Je to izmišljeno?«
Povedano drugače: ta kritika močno hrepeni po enoznačnem odgovoru v dvojici resnično/fikcija, ki pa ga seveda ne dobijo. Razen če ga ne ustvarijo same. Te kritike namreč de facto izvirajo iz teze, da je medijska osebnost, ki jo poznamo kot Lano Del Rey, nekakšen konstrukt, fiktiven lik, odrsko-umetniška persona, analogna denimo Ziggyju Stardustu Davida Bowiea / ki je (bil) David Bowie. In zakaj? No, ker, pizda, pač ni možno, da bi kakšna ženska bila s toliko moškimi. Mogoče bi se ta žalostna računica še nekako izšla, če bi govorili zgolj o parjenju, preznojenih one night standih po hotelskih sobah, vendar gre pri Lani primarno za povezanost, za koprnenje, za radost, hozano in dalje: za razočaranje, obup, izgubo, iskanje. Za – da poenostavim vso prekleto stvar – staro, dobro ljubezen. Človek, sploh pa mlad človek (navsezadnje govorimo o umetnici, rojeni leta 1985), pač ne more imeti takšne energije, tolikšne moči, da bi lahko živel ter nato tudi preživel vso to ljubezen, kajne? Vsa ta ekstremna nihanja? Kajne? Kaj ne bi vendar postali nekakšne supernove, se razgradili na atome in dalje na podatomske delce, izgoreli v eksploziji občutij? Mislim, vsak Lanin komad temelji na drugem moškem in vsak novi je povrh vsega še bolj odpičen, odfukan, sfukan in moralno sporen kot prejšnji (starejši gospodje, do katerih Lana ne skriva naklonjenosti, pa bajkerji ter dalje: narkomani, preprodajalci drog, nasilneži, zvodniki …). Tako to pač ne gre v tem, tako imenovanem resničnem življenju, kajne?
Kajne?
Mogoče res ne, a o teh stvareh si ne drznem razpravljati, zato bi, namesto da se zatekam k nekemu enoznačnemu odgovoru, raje razstavil vprašanje samo.
In to tako temeljito, da sploh ne bo več vprašanje.
Tej zagati se torej lahko izognemo na zelo preprost način, ki pa zahteva nekaj deepthroatinga. Lastnega ega seveda. In kozlalni refleks ima svoje mnenje glede tega: noče. Pa vendar: dilem okoli teh ali onih person umetnikov vseh kalibrov se enostavno rešimo s tem, da (si) priznamo transparentnost meje med fikcijo in resničnostjo ter, mogoče še pomembneje, da (spet: si) priznamo, da sta fikcija in resničnost medsebojno povezani ter ena drugo nenehno oplajata.
Na tej točki se vse zruši.
Na tej točki se vse sestavi.[2]
Navsezadnje pa nam že Lana sama na pladnju servira prav isto stvar. Misel, ki je na nek način ekvivalentna tisti o bolhah, ki imajo bolhe in so hkrati drugim bolham bolhe, gre takole:
In the land of Gods and Monsters
I was an Angel
Looking to get fucked hard
Like a groupie incognito posing as a real singer
Life imitates art
– Gods & Monsters
Ni dovolj? Dajmo še eno:
It’s a love story for the new age
For the six page
We’re on a quick sick rampage
Wining and dining
Drinking and driving
Excessive buying
Overdose and dyin’
On our drugs and our love
And our dreams and our rage
Blurring the lines between real and the fake
– National Anthem
Obstajajo pa še drugi indici: ponavljajoča se besedna zveza »the other woman«, ki lahko, tako kot backdoor man Jima Morrisona, označuje več (ali v najslabšem primeru vsaj dve) stvari hkrati. Tudi njena podoba, pojava, ki na fotografijah in v videospotih spominja na uglajene melanholične sepia dive šestdesetih, po drugi strani pa to isto drobno telo poje o svoji pički, ki ima bojda okus po Pepsi Coli ter onegavljenju z bajkerji in narkomani itd., ipd.
No, do te točke bi morali že ugotoviti, da Lane pač ne bomo mogli dojeti enoznačno in dobesedno.[3]
Odvrzite kalkulatorje, prosim.
Vendar pa bi človek pričakoval, da smo kot vrsta že preboleli realizem, se naučili par stvari, ki so nam jih v buče poizkušali vtepsti Barthes in Foucault in drugi … Žal se zdi, da temu ni tako; ljudi primarno še vedno zanima, kdo s kom (kolikokrat) spi in (kako pogosto) kdo koga vara. Poudarjam: primarno. Če bi bil ta interes sekundaren ali terciaren, s tem najbrž ne bi bilo nič narobe; tako kot je placebo efekt navsezadnje še vedno efekt, je biografsko dejstvo pač dejstvo – zanimivost iz življenja nekoga drugega. Ampak: ali nam te informacije, tako kot osebam kot tudi sprejemnikom sporočanja (torej: umetnosti), kakorkoli pomagajo? Bomo užitek, ki nam ga umetniško delo ponuja, dojemali bolj intenzivno, če poznamo število spolnih partnerjev te in te pevke ali igralke, količino drog, ki jih je ta in ta pisatelj ali kitarist zaužil, da je zapisal ali posnel to ali ono delo? Močno dvomim.
Nekdo bo mogoče rekel, da je vse to pač YOLO. Samo enkrat živiš. Znori se, dihaj, vozi, bejbi; inhaliraj, fukaj, sprejemaj, anything goes. Nekakšna žalostna različica nietzschejanskega nihilizma torej, ki pa sploh ni tako nova in revolucionarna, kot bi nekateri zagovorniki te miselnosti radi pridigali. Živeti hitro, biti lepo truplo … Kaj ne zveni to tako suho, suhoparno, nekako prežvečeno in prazno? Nekako preveč … No, realistično.
Pokusimo torej stvar malo izboljšati.
Vzemimo dve stvari. Svinčnik in stavek »Živeti hitro, biti lepo truplo«. Nato prečrtajmo besede »hitro«, »lepo« ter »truplo«. Tako nam ostane: »Živeti, biti«. To pa je že nekaj povsem drugega, veliko širšega in tako globokega, kot le hočemo. Za »živeti, biti« so potrebna metaforična jajca, pogum. Vsak bedak lahko tišči na gas sfriziranega avtomobila in se odloči, da njega pa že ne bodo jebale tako neumne stvari, kot so denimo ovinki, toda zares živeti, izkusiti svobodo, izgubiti se … To pa je nekaj povsem drugega.
»I was a singer – not a very popular one, I once had dreams of becoming a beautiful poet, but upon an unfortunate series of events saw those dreams dashed and divided like a million stars in the night sky that I wished on over and over again, sparkling and broken. But I didn’t really mind because I knew that it takes getting everything you ever wanted, and then losing it to know what true freedom is.«
YOLO je za pussyje.
V »filozofiji« YOLO namreč ne najdemo ničesar o kakovosti izkušenj, ničesar o osebni svobodi, ki se je ne da izraziti – niti dojemati – z izrazi, ki označujejo kvantitativna razmerja. Obupati je nekaj najlažjega, kar človek lahko stori. Upati, vztrajati, zaupati in ljubiti? To pa niso tako preproste stvari.
Onkraj premočrtnih ugibanj ali pa celo dognanj, kdo neko drug sploh je, nam – in s tem bolj kot ne izumljam le mlačno vodo – ostane pač (zgolj) umetnost. Umetnost nekoga drugega, življenje in izseki iz življenja nekoga drugega.
In kaj to ni dovolj?
Ne zanimajo me vaši avtomobili, vaše življenje v spalnici, jutranje navade, večerne razvade, finančni obračuni, proračuni in poračuni. Če vanje nisem neposredno udeležen, gre za meni nedojemljive stvari; z njimi razen morebitnega duhomornega seštevanja in odštevanja preprosto nimam kaj početi. Vse je enako fiktivno in oddaljeno od mene kot karkoli drugega. In v tem – spet – vse enako resnično.
In tako je resnična tudi Lana.
Če se za konec povrnem k vprašanju v naslovu tega sestavka, naj še sam pristavim lonček in previdno poskusim priti do kakšne ugotovitve, ki se po možnosti konča s piko in ne z vprašajem ali negotovim tripičjem. Denimo: po Barthesu in z miselnimi podaljški v teorijo performansa, bi lahko rekli, da je Lana Del Rey umetnina zabrisanih meja med fikcijo in resničnostjo (med resničnimi ljubezenskimi vezami in tistimi, ki so se zgodile le v njeni glavi, mogoče pa komu tretjemu), medleča v trenutku, boleča v svobodi, ki, zaradi teh kvalitet, stopajoč po poti v mitizacijo, postaja večja od življenja, večja od skupka fikcije in resničnosti in tako ni več ne eno niti drugo, temveč tisto, kar je, se manifestira na meji oziroma preseku: užitek.
Lahko pa bi rekli tudi tole: če v vso to medlenje vpletemo še religijo, natančneje Jezusa (Lana je navsezadnje menda odraščala v precej religioznem okolju), pa lahko rečemo, da je ta oseba/persona, ki se je »prefukala vse do vrha«, počela stvari, ki jih je pač počela (in potem seveda poročala o njih) zato, da jih nam ne bi bilo treba.
Vendar pa se tako spet zgolj približamo užitku prejšnjega odstavka.
Kdo torej je Lana del Rey?
No, poklicno, karierno – bi rekel, da – je pevka, umetnica. Osebnostno … No, res ni na meni, da bi sodil, kdo je Lana osebnostno. Ali kdorkoli drug. Simbolno pa je – če kaj – ljubezen. Ljubezen, mit v nastajanju. Ljubezen, ki ne ločuje in ne izbira. Je užitek, ki mi orosi oči ali mi na obraz namala nasmešek. Entiteta, ki (me) boli. In preko nje smo za odtenek bolj resnični. Užitek, moj užitek in jaz.
And that’s how we roll
Wishing we’d Ride
Brez večplastnih, velikokrat celo paradoksalnih izkustev ni bolečine. In brez bolečine ni spoznavanja. Spoznavanje pa vodi k užitku v najširšem pomenu besede.
Lana je torej toliko resnična, kot je resnična njena izpoved.
To je: tista Lana Del Rey, ki jo poznamo mi. Tista, ki jo lahko poznamo in spozna(va)mo prek njene umetnosti.
Kdo je pa tista druga?
To ve le ona sama.
Če.
Ker, denimo:
„Every night I used to pray that I’d find my people, and finally I did on the open road. We had nothing to lose, nothing to gain, nothing we desired anymore, except to make our lives into a work of art.“
In smo spet na začetku.
[1] Vsi citati v besedilu, če le ni drugače označeno, izhajajo iz video različice skladbe Ride.
[2] Na lastni koži sem izkusil (seveda v veliko manjšem spektru) to, kar opisujem zgoraj: že samo v krogu mojih znancev se je pojavilo neposredno povezovanje med rakom na modih in posledično kastracijo pripovedovalca Teles v temi ter mano kot (neko drugo) osebo. Toda ne glede na to, kakršne predstave so si ustvarili ti ljudje, dejstvo, da sem približno dve leti svojega življenja preživel v bolestnem strahu pred rakom na modih, ostaja nespremenjeno. Tisto je bila moja resničnost. Resničnost, ki pa ni identična z resničnostjo (protagonista) romana.
[3] V ugovor sebi je tu seveda treba omeniti, da je nastopajoči (naj si gre za performans, klasično gledališče, koncert …) v trenutku, ko stopi na oder, že a priori nekdo drug. Toda kdo drug? In v oziru na kaj? Koga? V vsaki situaciji smo nekdo drug, a vedno v oziru do nekega drugega sebe. Če torej ta nekdo drug okrajšamo, nam spet ostane zgolj preprosta afirmacija bivanja: sem/smo. Kaj ni to dovolj? Osebno seveda rad verjamem, da je:
»My mother told me I had a chameleon soul, no moral compass pointing due north, no fixed personality; just an inner indecisiveness that was as wide and as wavering as the ocean …«
