
Koroški kantavtor Adi Smolar je Slogo vtaknil v komad na svojem prvencu Naš svet se pa vrti (1989, pesem je druga na strani B), v katerem je skušal opozoriti na dvoličnost varuhov morale, ki zlahka spregledajo, da v filmih in resničnem življenju šprica kri in se kotalijo glave, pomembno je le, da se ne seksa.
»Čisto v redu je, če gre družina k babici na vas.«
»Koline bojo,« veselijo se, »dosti bo klobas!«
Najprej žival ogledajo si in jo božajo,
Nato: »Otroci, pridite gledat, kako jo koljemo!«
A v Slogi pa vrtijo pornografijo
in starši ne morejo več spat
Glave skup tiščijo in govorijo:
»Mladino moramo obvarovat!« gre besedilo, ki ga je uglasbil v country slogu s primesjo zydeca, glasbe globokega ameriškega juga, ki ji močan pečat daje harmonika.
Mlajši poslušalec konteksta nemara ne bo niti razumel, saj Sloge že zdavnaj ni več, pornografija pa je dostopna na vsakem koraku.
Včasih je bilo drugače. Včasih je bil Kino Sloga institucija posebne vrste.
Osemdeseta so bila leta pred PornHubom in splošno dostopnim specializiranim tiskom, kogar je zanimala bolj eksplicitna filmska produkcija, se je postavil v vrsto, upal, da ga ne uzrejo nepoklicane oči, kupil vstopnico in se za dve uri v dvorani predal stokanju in globokemu dihanju. Z dveh strani – s platna in s sosednjih stolov. Znalci so namreč razvili celo vrsto poti do (samo)potešitve, ne da bi kršili javni red in mir in so jih radi hodili preizkušat »na teren«.
Na Moša Pijadejevi ulici, ki se ji danes reče Kolodvorska, je obratoval Kino Sloga. Tisti konec Ljubljane je bil od nekdaj malo brezvezen, kot so malo brezvezne vse okolice vseh železniških postaj tega sveta. Pa ne gre le za bližino železniške postaje – kaj pametnega naj si človek obeta od niza poslopij, ki se začne z upravno stavbo pokojninske blagajne in konča s sedežem Slovenskih – nekoč Jugoslovanskih – železnic? Nemara najbolj zanimivo bi utegnilo biti dvigalo v železniški stavbi, v kateri naj bi po ustnem izročilu zelo dolgo obratovalo eno tistih zgodnjih dvigal, ki se niso »znala« ustavljati v posameznem nadstropju, pač pa so dovolj počasi krožila, potniki pa so vstopali in izstopali med gibanjem.
Slogi se danes reče Kinodvor. Za razliko od sedemdesetih in osemdesetih mestni kino nima erotičnega in pornografskega repertoarja, pač pa se nagiba v smer umetniškega filma. Sloga je veljala za prvi jugoslovanski pornografski kino, v njem so vrteli sila raznoroden program, od filmov, v katerih je seks le gibalo cele zgodbe in se je sem in tja dalo uzreti kaj bolj eksplicitnega, do tistih hardcore izdelkov, kjer je skritega ostalo bolj malo. Gledanost nekaterih filmov je rušila rekorde; leta 1986 si je trdoerotične Strasti ogledalo nekaj več kot 101 tisoč ljudi, Delo je pred leti poročalo o tem, da je bil na programu kar štiri mesece in da so bile dnevne predstave razprodane v eni uri. Dolgo je bil na sporedu tudi japonski trdoerotični film Cesarstvo čutil iz leta 1976. »Kanonska klasika erotičnega filma in eden najbolj kontroverznih art filmov vseh časov. Nagisa Oshima skozi čutno in razkošno zgodbo o usodni strasti, posneto po resničnih dogodkih, razgrne kritično alegorijo japonske kulture. Ko je Cesarstvo čutil leta 1983 prispelo v Kino Sloga, je v dolgih 61 dneh predvajanja s 60.454 obiskovalci postalo najbolj gledan film tistega leta v Ljubljani. Na Japonskem, kjer se je režiser zaradi obtožbe obscenosti znašel pred sodiščem, je predvajanje integralne, necenzurirane različice še danes prepovedano,« danes beremo na spletni strani Sloginega »naslednika« Kinodvor. A treba je biti realen: kdor vam bo trdil, da je šel takrat v Slogo zaradi arta, bo prepričljiv približno toliko kot tisti, ki je danes na Tinderju zaradi spoznavanja ljudi. Ne prav zelo.
Pročelje Kina Sloga je bilo ob oknih trafik in male vitrine na fasadi Nebotičnika tudi eno redkih mest na ljubljanskih ulicah, kjer se je dalo videti golo žensko telo. V trafikah so bile na voljo revije z bolj ali manj eksplicitno vsebino (z besedami Bore Đorđevića iz komada Volim žene: Kupujem stručnu literaturu/Za malu noćnu fiskulturu/Reporter, Lui, Plejboj, Start/
Uzmem kvalitet, odbacim škart), na pročelju Nebotičnika prizori iz nočnega bara na vrhu poslopja, na pročelju Sloge pa plakati s prizori iz filmov, ki so jih predvajali. Za mulca, ki je tam mimo hodil v bližnjo šolo, povsem dovolj, da je vsakič znova upočasnil korak in postrani pogledoval na desno.
Nasproti Sloge, tam nekje, kjer je danes srbska ambasada, je bil podoben niz stavb, v njem pa tudi zanikrn bife z imenom Istra, ki je postal malo razvpit, ker je v njem eno od svojih žrtev spoznal znameniti množični morilec Metod Trobec. Z leti so ta del mesta ne ravno našminkali, so ga pa nekako očistili, zglancali, tja še vedno nihče ne gre, ker bi bilo to prijetno okolje, ampak le če mora kaj opraviti ali ga pot vodi mimo.
In publika? Ta je bila bolj ali manj tista iz ljubljanskih nedelj v osemdesetih – »Bosanci« in vojaki. Bili so pač v tujem mestu, poznali niso nikogar in možnosti, da jih v vrsti za vstopnico pred sumljivim kinom sreča sosed ali mamina prijateljica, so bile minimalne. Ostali so se v vrsto podali le, če so predvajali kakšen film, ki ga je bilo »treba videti«, ker se je o njem veliko govorilo in je bilo v šank debatah nemogoče sodelovati brez poznavanja materije. Predvsem pa je bil odhod v Slogo – ali pa vsaj ogled manj ali bolj trdoerotičnega filma – za ljubljansko mladino svojevrstna iniciacija v svet odraslih, nekaj, o čemer se je po šoli dogovarjalo dolgo časa, v preddverje dvorane pa se je smuknilo z utripajočim srcem visoko v grlu in upajoč, da ravno v tistem trenutku ni šel mimo kina kdo nepoklican. Preden so se fantje začeli hvaliti, da so seksali, so se hvalili, da so bili v Slogi – pa če je bilo res ali ne.