Začetka pomladi 2015 se spomnim, kot bi bil včeraj. Stara sem bila 21 let in v nadvse prijetnem življenjskem obdobju. Izdelovala sem tretji letnik študija, ki me je veselil in imela dobro leto delovnih izkušenj na področju svojih (približnih) zanimanj, delo pa mi je ob tem omogočalo še dostojen zaslužek za potovanja in ostale male razvade, ki ti, če imaš seveda srečo, da si jih lahko privoščiš, lepšajo študentsko obdobje. Tudi moje družabno življenje je bilo sorazmerno razgibano, poleg tega pa sem se ravno takrat pričela bolj resno udejstvovati v literarnih krogih in odpirati so se mi začela vrata, pred katerimi sem prej dolgo stala. Po negotovem prvem in polovici drugega letnika, ko sem mrzlično iskala študentsko delo, hkrati pa me je preveval dvom, ali – kljub veliki ljubezni do literature – sploh zares spadam med ljudi, ki študirajo primerjalno književnost, so se, ko sem vstopila v tretji letnik, vse kocke zložile na svoje mesto. Nisem sicer prepričana, če sem bila zares srečna ali notranje izpolnjena, kot temu radi rečemo, ali pa je šlo predvsem za prijetne občutke, ki ti jih sproža ego, ko dobiva potrditve od okolice, kadar »napreduješ v pravo smer«. Vem pa, da sem prihodnost takrat videla kot polje neskončnih možnosti – svet mi leži na dlani, sem si mislila, zame zdaj ni več nobenih ovir.
Konec aprila tistega leta sem ravno dobila naročilo za obsežnejši prevod, ki naj bi mi prinesel dober honorar, delala, začenjala s pisanjem diplome, zaključevala prvi osnutek svojega romana, hodila na predavanja in seminarje, pisala besedila za različne literarne portale in pri enem izmed njih tudi urednikovala, se pojavljala na skoraj vseh literarnih dogodkih, ki so se takrat odvijali (po načelu »če te ni tam, ne obstajaš«) in se trudila, da sem hodila na kave z vsemi ljudmi, ki so izrazili željo, da bi se družili, ker »je ohranjanje kontaktov pomembno«. Pritisk je bil hud – ravno takrat sem bila v obdobju, ko te lahko s hribčka, po katerem se vzpenjaš, odpihne že najmanjša sapica: poslušaš napačnega človeka, se povezuješ z napačnimi krogi, ubogaš napačen nasvet, se preveč (ali premalo) trudiš, da bi ugajal, užališ napačno avtoriteto in vse gre v maloro. Takrat tudi še ne veš, da vse to v resnici ni tako pomembno, kot se zdi. Včasih je bilo to kar težko, poleg tega sem imela v tem obdobju tudi veliko opravka z res napornimi ljudmi, ki ti postopoma kradejo energijo in voljo, ti pa tega sploh ne opaziš – pa tudi če, bog ne daj, da kaj rečeš, ker še nisi dovolj pomemben, da bi te kdo upošteval, in če nočeš delati s tem ali onim človekom, se lahko mirno vrneš v anonimnost ali, recimo, za šank (kjer smo kot študentje skoraj vsi začeli).
Nekega dne sem cel dan preživela v knjižnici za računalnikom: tam sem se izmenično ukvarjala s prevodom in piljenjem daljšega intervjuja. Ko sem šla na avtobus proti domu, je bila ura že relativno pozna – okoli osme, če se ne motim. Sedela sem na sedežu v čisto sprednjem delu avtobusa, v naročju držala torbo, polno knjig in etui z računalnikom ter čutila, kako v meni narašča neznanska utrujenost. To ni bila tista običajna utrujenost, ki se pojavi, če študiraš celo noč, cel dan tečeš po mestu po opravkih ali če si na faksu osem ur, bila je tako močna, vseprežemajoča utrujenost, da se mi je zdelo, da bi lahko tisti hip zdrsnila s stola in obležala na tleh pri šoferjevi kabini. Če bi to storila, bi na avtobusu seveda nastal kaos – moram zdržati do doma, bom šla že takoj spat, sem pomislila. Doma sem stvari samo odvrgla v kot sobe, ugasnila luč, se oblečena ulegla na posteljo, globoko dihala in se trudila, da bi se sprostila. Samo sebe sem prepričevala, da bo, če se dovolj časa umirjam, občutek izginil in da bom lahko zaspala, kot ponavadi. Ampak tokrat je bilo nekaj drugače, srce mi je še kar razbijalo, v prsih me je bolelo in bilo mi je slabo. Ko sem šla v kuhinjo po kozarec vode, da bi vzela tableto – proti bolečinam, za pomiritev, kaj tretjega, saj se ne spomnim več natanko, kaj sem hotela – me je prestregla mama in se zgrozila, češ da sem v obraz popolnoma zelena.
»Ti je slabo?« jo je zanimalo.
»Ne, samo malo sem utrujena, bom šla kar spat,« se nisem dala.
»Si spet preveč delala?« je bilo vprašanje, ki je sledilo in na katerega se niti nisem več trudila zares odgovarjati, kajti po merilih svojih staršev, ki menijo, da so gimnazijska in študentska leta »za uživanje«, ne pa za to, da si nakoplješ kakršne koli dodatne aktivnosti, ki ti povzročajo stres (sploh če od njih nimaš nič), »preveč delam« že od leta 2012, ko sem prevzela urednikovanje gimnazijskega časopisa.
»Nič drugače kot ponavadi,« sem trmasto odgovorila, takrat pa mi je prsni koš presekala takšna bolečina, da sem morala steči nazaj v sobo in se uleči na posteljo. Poskušala sem bruhati, pa ni šlo, po celem telesu me je tresla mrzlica. To pa ni več šala, sem pomislila.
»Lepo sem ti rekla, da s takšnim življenjskim slogom ne boš prišla daleč,« je rekla moja mama. »Te peljemo na urgenco?«
Seveda sem se upirala, a ko mi je postalo jasno, da bolečina ne bo popustila, se je panika staršev prenesla še name in zbala sem se, da me je zadel srčni infarkt. To pri enaindvajsetih sicer ni ravno praksa, ampak nemogoče pa ni. Sicer pa – kaj drugega kot urgenca mi je sploh preostalo? Naenkrat sem bila popolnoma nesposobna za karkoli in na smrt prestrašena. Pred tem dolgo nisem bila bolna, pravzaprav se od pljučnice v drugem letniku gimnazije, ki me je na posteljo prikovala za tri tedne, nisem spomnila ničesar hujšega, čeprav sem nezdravo jedla (ali na trenutke celo nič – čar hitrih diet) in pila veliko kave, redbullov in alkohola. Kar se tiče zdravja, sem bila brezskrbna kot ptiček na veji. Sicer pa – ko si na začetku dvajsetih, se ti zdi, da te itak ne more doleteti nobena huda bolezen, da so obiski urgence nekaj, kar se dogaja drugim. Dokler se ti pač ne zgodi. Jaz sem imela vseeno srečo, da zdravniki niso našli nič resnega. »Verjetno ste izgoreli,« so mi rekli, meni pa ni bilo jasno, kako lahko zaradi izgorelosti, če pa je vendarle večinsko psihičnega izvora, občutiš takšne bolečine.
Domov sem se po šestih urah vrnila popolnoma izčrpana, a brez čudežnega zdravila, ki bi me vrnilo v prejšnje stanje, razen antibiotika zaradi neke malenkosti na pljučih, ki z mojimi ostalimi bolečinami ni imela prav dosti zveze. In kar je bilo še huje – situacija se niti v naslednjih dneh ni izboljšala. Komaj sem vstajala iz postelje, ob vsakem vdihu me je bolelo celo telo. Večino dni sem preležala, počutila sem se, kot bi me nekdo odklopil z elektrike. S pojasnilom, da je vse to samo posledica izgorelosti, se seveda nisem bila pripravljena kar tako sprijazniti, zato sem v nadaljnjega pol leta opravila več obiskov pri različnih zdravnikih kot do tedaj v celotnem življenju. To sem pred drugimi skrbno skrivala, za moje težave so vedeli samo najbližji prijatelji in družina. Malo zato, ker sem izgorelost, če bi se izkazalo, da je šlo pri meni navsezadnje le za to, v resnici vedno povezovala s šibkostjo, malo pa zaradi (nesmiselne) obsedenosti z vzdrževanjem brezhibne zunanje podobe, ki bi jo taka reč, seveda, rahlo porušila. Izvedela sem, da imam blage težave z želodcem in prolaps mitralne zaklopke ter občasne aritmije, kar me je takrat hudo prestrašilo, ker sem mislila, da sem res na poti naravnost do srčnega infarkta – zaradi tega potem tedne nisem spala; a v resnici nobena od teh diagnoz ni pojasnjevala vseh simptomov moje čez noč nastale nenavadne bolezni. Osebna zdravnica mi je svetovala, naj grem za en teden na oddih, stran od faksa in vseh ostalih obveznosti, a sem jo zavrnila, češ – »kdo bo pa delal?« Rekla je, da ne razume, od kod ta moja špartanska delovna etika, če pa je jasno, da mi telo sporoča, da ne zmore več. Razumela bi me, če bi pritisk prihajal od staršev, kajti pogosto se zlomijo sinovi in hčerke posameznikov višjega srednjega razreda, ki so se morali po želji staršev, ki hočejo z njimi ohranjati svoj družbeni status, recimo vpisati na medicino, tam pa se od njih pričakuje, da imajo same desetke, po možnosti pa zraven briljirajo še kakem drugem področju. Ampak med vsemi starši kolegov in kolegic sta moja verjetno najmanj pritisk izvajajoča starša sploh in roko na srce bi jima bilo verjetno popolnoma vseeno, ali študiram ekonomijo in cele noči žuram, plešem ob drogu ali dobim nagrado za posebne dosežke na področju znanosti in umetnosti. Brezpogojna ljubezen in podpora, se najbrž reče temu, in vesela in hvaležna sem, da ju imam, ampak – čemu sem si ta pritisk potem ustvarila sama? To ni prišlo čez noč, spomnim se, da sem, ko sem v osmem razredu osnovne šole dobila prvi cvek iz fizike, ob prihodu domov jokala kot dež. Zakaj, mojim staršem ni bilo jasno. Za njiju je bila enka samo enka, ki bo najbrž kmalu popravljena, tako kot so bile vse ostale moje petke in štirice samo petke in štirice. Zame pa je bil to skoraj konec sveta. Ko zdaj iščem vzrok za to, da sem se ves čas (in se še zdaj) tako gnala za uspehi, ki se dajo izmeriti v številkah, v rezultatih; za produktivnostjo, za tem, da nekaj počneš in pokažeš, ker očitno samo to pomeni, da si kaj vreden, razmišljam, da sem morda v zgodnjem najstništvu želela s tem skompenzirati to, da sem imela nekaj (no, ja, malo sem prizanesljiva) kilogramov preveč in je bilo treba dati toliko več od sebe na drugih področjih, ta vzorec pa se je potem prenesel naprej? A to je že tema za kdaj drugič.
Zatem mi je zdravnica rekla, da moram najti nekaj, kar je zunaj mojega območja dela, nekaj, kar me polni z življenjem. Imam kakšno idejo, kaj bi to lahko bilo?
»Pisanje,« sem se spomnila.
»Pisanje je vaša služba,« je vztrajala zdravnica. Kar je v bistvu res, tako ali drugače. Pisanje imam res rada, a se med njim ne sprostim, ker a) pišem službeno ali pa b) pišem, ker določene stvari morajo ven, to pa ni toliko sproščujoče, kot je naporno. Sproščujoče je videti in prebrati končen izdelek, ampak kaj, ko so potem v glavi že nove ideje in novi pritiski …
»Še kaj?«
No, in tukaj se je ustavilo. Ugotovila sem, da v bistvu nimam nobenega hobija, sproščujoče navade, ničesar, kar me »polni z življenjem«. Poskušala sem se spomniti, kaj je bilo tisto, kar me je, preden se je moje zdravstveno stanje tako poslabšalo, res razveseljevalo – kaj je dajalo smisel mojemu vsakdanu? Dobro, rada potujem, ker se takrat res odklopim od vsega, ampak to verjetno ni nič neobičajnega. Poleg tega je malo utopično verjeti, da lahko vsakič, ko si zgaran in si izgubil samega sebe, hitiš na letalo in pod palmo ali se izgubljat med ulice nekega velemesta – kdo si to sploh lahko privošči? Včasih je problem čas, včasih denar, za večino pa v trenutku, ko bi to res potrebovali, ni ne enega ne drugega. Kaj pa so tisti trenutki v vsakdanjem življenju, ko se ustavim in si rečem – to je res to, v bistvu sem vesela, da sem tukaj? Pri najboljši volji se nisem mogla spomniti ničesar.
V času, ko sem okrevala – in to je trajalo dolgo, več kot pol leta – sem si, priznam, polovico svoje omare oblepila z motivacijskimi citati, ki naj bi me pripravili do tega, da se zjutraj, čeprav sem bila ves čas prepričana, da umiram, sploh lotim svojih obveznosti. Posebej mi je ostal v spominu odlomek iz nekega Huxleyevega dela, ki sem ga na omari pustila viseti do danes. »It’s dark because you’re trying too hard. Lightly, child, lightly. Learn to do everything lightly. Yes, feel lightly even though you’re feeling deeply. Just lightly let things happen and lightly cope with them. So throw away your baggage and go forward. There are quicksands all about you, sucking at your feet, trying to suck you down into fear and self-pity and despair. That’s why you must walk so lightly …«[1]
»Lightly« v angleščini asociira na svetlobo, »light«; v slovenščini te povezave ni. Citat v osnovi sicer sporoča, da se ne sekiraj tako zelo, kar mi je takrat prišlo zelo prav, ampak hkrati je bil zame to morda to tudi impliciten poziv, naj spet poiščem izgubljeni smisel, svetlobo v svojem življenju. Pa vendar, nisem ga tako zlahka našla. V bistvu še danes ne vem, ali sem zares ga. Predvsem zato, ker sem se pozneje še nekajkrat znašla v stanju, podobnem tistemu pred prvo izgorelostjo, in ker sem se morala nekako sprijazniti s tem, da bodo ti padci pač del mojega načina življenja. Občutka povezanosti, urejenosti, logičnosti sveta, ki sem ga pogosto čutila v obdobju pred tem, preden sem se prvič »sesula«, zdaj ne morem več zapopasti – sicer pa svet tako ali tako ni urejen in logičen in bolje, da ti to postane jasno prezgodaj kot prepozno. Sem se pa kljub temu začela počasi pobirati – predvsem s pomočjo ljudi okoli sebe. Ker sem v osnovi individualistka, imam včasih težave s prepoznavanjem pomembnosti odnosov ali pa zagovarjam načelo, da si tako ali tako lahko »najbolje pomagaš sam«. Vendar to ni čisto res – trenutki, ki v retrospektivi zadnjih dveh let izstopajo, ki so tisti, ki se morda lahko najbolje približajo občutku harmoničnosti, so trenutki v družbi z ljudmi. Pehanje, ki vodi v izgorelost, na koncu povzroči, da te stvari, za katerimi si se gnal, ko do njih vendarle prideš, sploh ne razveselijo več. Ne bom sicer rekla, da nisem bila vesela, ko mi je izšel roman, ki sem ga obsedeno urejala tudi ravno v obdobju, ko je bilo moje zdravje na psu, ampak občutek, ko sem ga prvič držala v rokah, v resnici ni bil občutek sreče ali notranjega miru. Bolj mi je v spominu ostal občutek nekega poletnega večera, ko smo z ljudmi, ki so mi (ali pa so mi bili v tistem obdobju) blizu, sedeli v kafiču sredi mesta in nazdravljali na to, da sem pravkar izvedela, da mi bodo knjigo sploh izdali. Tisto nazdravljanje ni trajalo dolgo, pa tudi sicer se o tem sploh nismo veliko pogovarjali – ta dogodek je bil samo povod za to, da smo se dobili in preživeli krasen večer. Spomnim se, da sem takrat pogledala v nebo – jasno, posuto z zvezdami (pa ne želim biti klišejska, ampak res je bil lep poletni večer) – ter pomislila, da sem ta hip res zadovoljna s svojim življenjem. Najbrž sem sklepala, da je zadovoljstvo posledica dobre novice o skorajšnjem izidu romana, a danes sem skoraj prepričana, da je občutek v resnici izviral samo iz tega, da sem bila v pravem trenutku s pravimi ljudmi. Nisi globoko srečen, ko ti objavijo neko zgodbo ali ko diplomiraš, ampak ko s sestro sediš na igrišču sredi naselja, kjer sta se igrali, ko sta bili še otroka, in se smejiš bedarijam, da vaju mamice z vozički, ki se sprehajajo mimo, čudno gledajo, ko se poljubljaš s človekom, ki ti je res všeč, ali pa ko se po napornem tednu končno dobiš na kavi z najboljšo prijateljico in ko ti razlaga o projektu, ki se ga zelo veseli, občutiš močan ponos, da jo poznaš. Pravi ljudje dajejo smisel življenju, to se mi je nazadnje potrdilo, ko sem aprila v Pragi obiskala prijatelje, ki tam študirajo ali delajo. Neko popoldne smo se povsem spontano odločili, da se bomo šli kot tipični turisti s pedolini vozit po Vltavi – to je nekaj, kar sem nazadnje počela kot otrok na družinskem dopustu v Umagu in nisem si mislila, da se lahko ob tem še zabavam. Ampak ko smo se potem, res odštekana ekipa, usedli v tista dva čolna, mahali drug drugemu in ljudem na bregu, snemali serijo neumnih fotografij, se nastavljali soncu in vetru, ki nam je občasno pihal v obraz – no, to je bil trenutek čistega miru in zadovoljstva. Čeprav takih trenutkov ni veliko: da se zgodijo, morajo biti pravi družba, atmosfera, notranje razpoloženje; me vsak od njih polni z upanjem – vem, da to stanje obstaja, da sem ga zmožna doseči. Morda se bo to prihodnjič zgodilo čez nekaj mesecev, morda čez dve leti – morda pa že jutri. Do takrat pa je dovolj že prisotnost tega upanja, ki kot žarek jutranjega sonca skozi rolete pronica v rutino vsakdana.
[1] »Temno je, ker se preveč trudiš. Bolj zlahka, otrok. Nauči se vsega lotevati zlahka. Počuti se lahkega, tudi ko globoko čutiš. Zgolj neobremenjeno pusti, da se stvari zgodijo in se neobremenjeno sooči z njimi. Odvrzi prtljago in se pomakni naprej. Povsod okoli tebe so zaplate živega peska, ki se ti zajedajo v noge, te poskušajo potegniti navzdol v strah, samopomilovanje in obup. Zato moraš hoditi lahkotno …«