Kje smo zdaj po Kleopatri?

Ponoči sem se zbujala in premišljevala, kaj ima Kleopatra skupnega z današnjimi ženskami. Ne toliko, zakaj sploh še pisati o njej, o ženski, o kateri je bilo skozi stoletja povedano, napisano, posneto in izmišljeno že skoraj vse, niti kaj je po vseh zgodovinskih zapisih, filmih, romanih in legendah sploh še mogoče povedati novega. Bolj me zanima nekaj drugega: kakšno presečišče med Kleopatrinim časom in našo današnjostjo je Vesna Milek ustvarila v romanu Kleopatra: novi svet.

Morda precej močnejše, kot se zdi na prvi pogled.

Pri biografskih romanih me nikoli ni zanimalo zgolj življenje zgodovinske osebnosti. Bolj gre za to, katero perspektivo izbere avtorica, zakaj izbere točno določen lik, katera vprašanja prepozna kot relevantna in koliko lastnega pogleda vnese v zgodbo. Predvsem pa me privlačijo vrzeli med zgodovinskimi dejstvi, tisti prostori, kjer zgodovina molči in v katere vstopa pisateljska domišljija.

Kleopatro poznamo predvsem skozi moški pogled zgodovine. Ostala je ujeta med velike zgodbe svojega časa. Cezarja, Marka Antonija, Rim, vojne, imperij. Toda zdi se, da je Vesna Milek tvegala precej, ko je spregovorila s prvoosebnim glasom. Roman se bere kot dnevnik, recimo kot zapisi velike vladarice, ki ne govori več o sebi od zunaj, ampak nam dovoli vstopiti v svoj notranji svet. In prav tu se zdi Kleopatra najbolj zanimiva.

Ko se pogovarja z dušami umrlih, denimo s Cezarjem, postane mehkejša, ranljivejša, intimnejša. V teh trenutkih uvidimo žensko, ki še vedno išče odgovore pri tistih, ki jih ni več. Zdi se, da je ta samogovor tudi oblika nujnega prevpraševanja. Kleopatra govori sama s seboj, ker se znajde na prelomnici in njene odločitve niso samo njene. Ob sebi ima sina Ptolemaja XV. Cezarja, otroka, v katerem se prepletata egipčanska in rimska prihodnost, sama pa vstopa v novo ljubezensko zvezo z Markom Antonijem.

Prav zato njen notranji govor ni zgolj pripovedovanje spominov. Je prevpraševanje same sebe. Komu lahko zaupa? Kaj pomeni biti mati in hkrati vladarica? Koliko prostora lahko v njenem življenju zavzame ljubezen, če je vsaka njena osebna odločitev hkrati tudi politična? In ali si lahko ženska, ki nosi odgovornost za prihodnost svoje države, sploh dovoli biti samo ljubljena?

Kleopatra je pri Vesni Milek očitno razmišljujoča vladarica. Obkrožena je z učenjaki in filozofi, svet okoli sebe želi razumeti in na novo interpretirati. Nadaljuje Cezarjevo vizijo, hkrati pa se vse bolj približuje ideji Aleksandra Velikega, torej svetu, v katerem se ne bi ločevalo ljudi po njihovem izvoru, temveč bi se različne kulture, znanja in jeziki lahko srečevali in prepletali. Njena ambicija tako presega golo ohranjanje oblasti. Svet želi preoblikovati po svoji predstavi. In prav tu Kleopatra postane več kot zgodovinska osebnost. Beremo jo kot žensko z vizijo prihodnosti.

Vmesni pisateljičini fragmenti, med njimi tudi Bowiejev Where Are We Now?, Kje smo zdaj?, Kleopatrino zgodbo prestavijo v drugo optiko. Ne gre več zgolj za to, da smo sodobne ženske naslednice izgubljene vizije – ne nazadnje ni nobena skrivnost, da je Kleopatrina zgodba ena najbolj tragičnih v zgodovini –, pač pa za to, da pisateljica razpre svoj lasten motiv za razgrinjanje te zgodbe. Ne nazadnje pa se je težko otresti občutka, da je morala biti Kleopatra napisana prav zdaj. Verjetno tudi ne gre za vprašanje, kaj je v njej iskala zase kot pisateljica, pač pa, kako se s Kleopatrino zgodbo v današnjosti lahko identificiramo vsi mi.

Kje smo zdaj? postane vprašanje knjige same in pomeni odmik od Kleopatrine zgodbe, hkrati pa so intimni pisateljičini vsadki z njo ves čas v sozvočju. Če se ljubi Kleopatra, se ljubi tudi pisateljičin alter ego. Na ta način tisto, kar se je zgodilo nekoč, nenadoma ni več zgolj samo zgodovina, temveč dobi sodoben odmev, nov pomen, včasih skoraj neprijetno neposrednost.

Ko pripoved na primer doseže Palestino, se ta izgubljeni svet še posebej boleče aktualizira. Prostor, ki je nekoč pripadal istemu kulturnemu in političnemu horizontu, se pred nami nenadoma izriše skozi današnjo izkušnjo razdeljenosti, nasilja in izgube. Pisateljičini fragmenti zato mita ne prekinjajo, temveč ga razpirajo proti sedanjosti. Pokažejo nam, kaj vse je bilo izgubljeno in kako drugačen bi lahko bil svet, če bi preživela tudi Kleopatrina vizija političnega in kulturnega sobivanja – vizija, ki se paradoksalno v isti obliki ne more več vrniti.

Morda je prav v tem ena največjih tragedij te zgodbe. Kleopatrin svet ostaja kot senca nečesa izgubljenega. Njegove obrise še lahko razločimo, toda vanj ne moremo več vstopiti. Fascinantno je, kako Vesni Milek z mestoma skoraj žurnalistično neposrednim jezikom uspe zajeti Kleopatrine strahove, njeno lepoto in sijaj, predvsem pa logiko sveta, v katerem sta ta ista lepota in sijaj še imela svoj pomen. Prenesena v sedanjost pa ista lepota ne more več obstajati neokrnjena. Postaja neskladna, razlomljena, porušena. V njej je zajeta podoba sveta, katerega celovitosti ni več mogoče obnoviti.

Še ena drznost romana je v opisih ljubljenja med Antonijem in Kleopatro. »Koliko takšnih teles ti je dovoljeno srečati v življenju, sem pomislila, ko sva zadihana obležala na rjuhah, prepojenih z najinimi sokovi. Morda je to edino in samo eno telo, ki je moje, ki me sestavlja,« beremo v romanu. Ne gre samo za erotiko, ampak za mnogo bolj temeljno vprašanje. Koliko drugega človeka potrebujemo, da sploh lahko postanemo to, kar smo?

Kleopatra, ki načrtuje, vlada, preračunava in si skuša predstavljati drugačen politični zemljevid sveta, potrebuje ob sebi moškega v podobi Marka Antonija. Toda v tem romanu ni izrisan kot rešitelj, še manj kot gospodar. Antonij je v veliki meri nekdo, ki je izrisan skozi kraljičine oči. Dionizičen, vreden poželenja, silovit, vendar tudi ranljiv. Moški, ki pokleka edino pod bremenom zahteve, da bi moral biti hkrati razumevajoč ljubimec in predstavnik porajajočega se novega, brutalnega sveta, ki si ga zamišlja kot vojskovodjo starega kova.

In njegova ranljivost je še večja zato, ker je prav on tisti, ki zapusti svoje ozemlje. Odide iz Rima in se združi s svojo žensko. Že samo ta gesta poruši pričakovani red. Mnogo bolj samoumevno bi bilo, da bi Kleopatra zapustila Aleksandrijo in vstopila v rimski svet, v njegov politični prostor, v njegovo hierarhijo. Vendar tega ne stori. Morda tega niti ne more storiti, saj Aleksandrija ni le mesto, v katerem prebiva, temveč del njene identitete in njene moči.

Prav Aleksandrija je v romanu eden najbolj živih prostorov. Ne gre za kuliso, temveč za nekakšno entiteto, ki obstaja sama zase. Hrupna, vroča, prepolna vonjev, ljudi, svetlobe in zgodovine. V opisih je čutiti predihanost prostora. Vemo, da je pisateljica hodila po njegovih ulicah in njegovo sodobno podobo prekrivala s podobo izgubljenega antičnega mesta. Tudi tu se pokaže funkcija metateksta oziroma fragmentov, ki so mestoma umeščeni v pripoved. Pri tem pa ne rušijo romaneskne iluzije, temveč vzdržujejo napetost.

V tradicionalni podobi Marka Antonija je njegova ljubezen do Kleopatre pogosto razumljena kot odmik od rimske discipline, izguba samonadzora, toliko kot odpoved lastni moškosti. Rim pomeni red, dolžnost, politiko in vojno; Egipt pa po drugi strani pooseblja čutnost, razkošje in presežek. Antonij naj bi propadel, ker med obema svetovoma ni znal izbrati. Toda pri Vesni Milek je vprašanje zastavljeno drugače. Kaj če njegova tragedija ni v tem, da ni zmogel biti dovolj moški, temveč v tem, da se je bil pripravljen odpovedati varnosti prostora, ki mu zagotavlja moč, in poseliti drug prostor, prostor svoje ljubljene? Mar ne gre za to, da je s tem v resnici dokazal svojo moškost?

Očitno je, da gre za izjemno ranljivo moško pozicijo. S tem ko je Antonij vstopil v Kleopatrin svet, je tvegal svoj položaj, ugled, politično prihodnost in naposled tudi predstavo o sebi. Njegovo vprašanje zato ni zgolj, ali izbrati Kleopatro ali Oktavijo, strast ali mir. V resnici je izbiral med dvema načinoma obstoja.

Tu se ponuja skoraj parmenidovsko vprašanje sveta, urejenega skozi nasprotja: svetlo in temno, moško in žensko, redko in gosto, vroče in hladno, bit in nebit. Takšna delitev se nam danes morda zdi nekoliko zastarela, vendar v tem kontekstu deluje presenetljivo učinkovito. Prav Kleopatra in Antonij namreč pokažeta, kako nevzdržna lahko postane. Kje se sploh konča moško in začne žensko? Kje dolžnost in kje želja?

Antonijeva ključna izbira naj bi bila na videz preprosta. Kleopatra ali Oktavija. Strast ali mir. Aleksandrija ali Rim. Ženska, ki ga razdre, ali ženska, ob kateri bi lahko ostal znotraj reda. Toda Vesna Milek pokaže, da je ta izbira že sama po sebi past. Oktavija pomeni mir samo toliko, kolikor pomeni podreditev pravilom rimskega političnega sveta; Kleopatra pa ni požiralka, četudi je kot takšna označena, temveč predstavlja možnost drugačne eksistence.

Njegovo telo je tokrat predmet njenega pogleda, njene želje, njenih premišljevanj in kolikor v prvi polovici romana ugibamo, ali se Antonij v svoji ljubezni do Kleopatre zgolj pretvarja, kar je podano skozi natančno psihologizacijo, Antonij nenadoma, kot s tleskom prstov, postane moški, ki se oddalji od zemeljskega principa in v ljubezni do Kleopatre in tudi do družine, ki sta jo ustvarila, zalebdi. Navzven resda postane človek, ki zaradi ljubezni zapusti središče svoje moči. Toda vsa čarobnost je, da vsaj za hip sprejme možnost, da mu ne bi bilo treba biti to, kar je svet sklenil, da mora postati – rimski vojskovodja, ki je zaradi ženske izgubil imperij.

Verjetno ni naključje, da je v romanu toliko pozornosti namenjene telesu, ljubljenju in ekstazi, skoraj nekakšnemu slavljenju božanskega skozi telo. Prav skozi to izrazito filmično pripoved Kleopatra odpira možnost, da na novo premislimo svoj odnos do mita in s tem tudi do nekaterih temeljnih človeških vprašanj. Ljubezni, oblasti, zvestobe, izdaje, žrtvovanja in smrti.

Ko se Kleopatra proti koncu sprašuje, ali jo je Antonij v trenutku, ko je izbral rimsko ženo, žrtvoval, pride do presenetljivega spoznanja. Takrat jo je samo zapustil. Mnogo bolj pretresljivo je prepoznanje, ki sledi – da je bila nazadnje ona tista, ki je žrtvovala njega.

»V meni se prerekata dve ženski, ena je tista, ki je brala Platona in z njim Sokrata, polna je prebranih mističnih besedil, druga je pošast, kakršni so bili njeni predniki, pošast, ki ve, da mora žrtvovati vse, če želi ohraniti deželo.«

Toda v resnici se v njej ne prerekata samo dve ženski. Vidimo ljubimko, ki se ne more upreti poželenju. Mater, ki se noče odpovedati svojim otrokom. Lažnivko in preračunljivko. Vladarico, ki mora računati z življenji drugih. Julijo, katere Romeo se je, ker je verjel, da je mrtva, zabodel z nožem. Vdovo. Žalovalko. Graditeljico ladij. In nazadnje preživelko.

Prav tu Kleopatra dokončno preneha biti mitološka figura v običajnem pomenu besede. Predvsem ker ji je v tej verziji romana vrnjeno protislovje. Kleopatrino vprašanje je navsezadnje tudi vprašanje naše sedanjosti: kako združiti intimno in politično, telo in oblast, željo in odgovornost, ne da bi se morali enemu delu sebe ves čas odpovedovati.

Virginie Despentes v Teoriji King Kong piše o krivdi, ki se ženskam nalaga skoraj sistematično – nikoli nismo dovolj spretne, dovolj hitre, dovolj lepe, dovolj uspešne. Kleopatra te krivde ne nosi, pač pa nosi posledice svojih odločitev, kar je nekaj povsem drugega.

Če nič drugega, se ji je uspelo ohraniti skozi potovanje sporočila v današnji čas. Tudi njen rokopis – mimogrede, zelo spretno izbrana literarna forma – deluje kot način tega preživetja. Dostojanstvo in pogum ženske sta nenadkriljiva, zato je tudi njen konec tako nenavaden. Ker pravzaprav ni konec.

Morda je Kleopatra izgubila Aleksandrijo, otroke, Antonija, svoje kraljestvo in mesto v zgodovini, kakršnega bi si izbrala sama, toda skozi fragmente, drobce zapisov in pripovedi se ji je na nek magičen način vendarle uspelo vrniti. In prav v tej moči vračanja je nekaj kunderovskega: tisto, kar se zdi izgubljeno, se lahko vrne v drugem času, v drugi obliki, z drugačno težo.

Vesna Milek je v devetsto strani dolgi zgodbi naredila nekaj pomembnejšega od zbiranja dejstev in mitov. Kleopatro je postavila v zorni kot, iz katerega se ne kaže več tako, kot smo je bili vajeni. Pred nami stoji brezkompromisno gola, brez varne razdalje zgodovine. In prav ta golost preprečuje, da bi o njej izrekli kakršno sodbo. V tem svetu je, kot bi zapisal Kundera, vse že vnaprej odpuščeno in vse dovoljeno – ne zato, ker dejanja ne bi imela posledic, ampak ker literatura človeka vedno znova vrača v njegovo protislovnost.