Kleopatra med mitom in resničnostjo

Roman Vesne Milek Kleopatra: naj se zgodi je sodobna fiktivna pripoved o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri, stkana na podlagi dokazljivih in domnevnih zgodovinskih dejstev ter avtoričine domišljije. Spisana v prvi osebi, z glasom mlade, inteligentne, izobražene, čutne in oblastiželjne kraljice, poudarja intimno plat zgodbe, ki z avtoričinim značilnim patosom ter vehemenco suvereno stopa pred bralce. Kakor je tu in tam prebrati v drobnih vložkih iz sodobnosti, ki razkrivajo avtoričine vire navdiha, raziskovanje, dvom in sodobni pogled na zgodovino, se je pri raziskavi zgodovinsko izpričanih dejstev Vesna Milek opirala na nekaj tudi v slovenščino prevedenih del. Med njimi nemara najbolj na v romanu omenjeno delo Oskarja von Wertheimerja Kleopatra (prevedel Dušan Ramšek, Cankarjeva založba, 1965), kjer avtor v dokumentarističnem slogu podrobno sledi izpričanim dejstvom v življenju kraljice, njenih sodobnikov in nraveh tedanjega časa od leta 60 zadnjega stoletja pr. n. št. do kraljičinega samomora leta 30 pr. n. št. Vesna Milek je več let raziskovala v romanu obravnavane teme, se odpravila tudi v Aleksandrijo in Vzhodno puščavo, o čemer je obširno že pisala v Delu, kakor je pred petnajstimi leti v istem časniku pisala tudi o Kleopatri kot mitu, vladarici in ženski.

Kleopatra VII. Filopator (13. 1. 69–12. 8. 30 pr. n. št., oboje Aleksandrija) je bila zadnja od sedmih egipčanskih kraljic, imenovanih Kleopatra, in zadnji grški vladar Egipta. Pripadala je makedonski dinastiji Ptolemajcev, ki je po smrti Aleksandra Velikega zavladala Egiptu. Bila je druga od petih otrok nezakonskega Ptolemaja XII., potomca Aleksandra Velikega, in v svojem 39 let kratkem življenju je vladala 21 let, od leta 51 do 30 pr. n. št. Četudi so o njej, z izjemo Cicerona, pisali davno po njeni smrti, zgodovinski viri izpričujejo njeno domnevno izobraženost; tekoče naj bi bila govorila vsaj sedem jezikov, bila izurjena v govorništvu, znanosti, zgodovini, umetnosti in še čem. Čas njenega vladanja je sovpadal z obdobjem največje rimske ekspanzije, in, povedano nekoliko poenostavljeno, da bi svoj prestol obvarovala pred rimsko osvajalnostjo, je sama osvajala rimske vojskovodje oziroma vladarje. Govorimo seveda o Gaju Juliju Cezarju (100–44 pr. n. št.) in Marku Antoniju (82–30 pr. n. št.). Njen odnos z obema moškima je tudi osrednje gibalo romana v dveh delih; drugi bo med bralke in bralce prišel še letos.

Ime Kleopatre pri večini manj mladih zbudi spomin na istoimensko epsko zgodovinsko dramo iz leta 1963 v režiji Josepha L. Mankiewicza, posneto po delu The Life and Times of Cleopatra Carla Maria Franzerja iz leta 1957. Film z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom naj bi pred dobrim desetletjem nasledil nov hollywoodski ep z Angelino Jolie v naslovni vlogi, ki naj bi ga v režiji Stevena Soderbergha posneli po s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni biografiji Stacy Schiff Cleopatra: A Life iz leta 2010. Medtem ko filma do danes še niso posneli – omenjali so tudi igralko Gal Gadot v naslovni vlogi in vrsto zvenečih igralskih imen v vlogi kraljičinih sodobnikov – o Kleopatri še kar naprej vznikajo knjige, tako biografije, romani kot dokumentaristično-zgodovinska dela.

Prvi del romana Vesne Milek Kleopatra: naj se zgodi obsega obdobje od kraljičine rosne mladosti, ki so jo ob njeni radoznalosti zapolnjevali številni učitelji, pričetka njene vladavine po očetovi smrti pri osemnajstih letih, ko je bila sprva sovladarka z bratom in soprogom Ptolemajem XIII., ter zapletenega ljubezenskega razmerja z rimskim zgodovinarjem, govornikom, vojskovodjo in najvplivnejšim politikom rimskega senata Cezarjem do aleksandrijske vojne, v kateri je zgorel del veličastne knjižnice, vnovične oblasti Kleopatre ter brata Ptolemaja XIV., rojstva Kleopatrinega in Cezarjevega sina Cezariona, njenega dveletnega bivanja v Rimu, Cezarjeve nasilne smrti ter izbruha državljanske vojne v rimski republiki in njenega povratka v Aleksandrijo. Zaobjema dobro desetletje, od približno leta 55 do 44 pr. n. št.

Napovedani drugi del Kleopatra: novi svet, ki bo izšel letos, pa, kakor je razbrati iz napovedi ob koncu prvega dela, vzporedno s Kleopatrinim vladanjem Egiptu popisuje njeno burno ljubezensko razmerje z veseljaškim Antonijem ter rojstva njunih treh otrok. Ko jo je ljubimec v največji ljubezenski zgodbi vseh časov, ki morda to ni, razglasil za »kraljico kraljev« in k njenemu kraljestvu priključil kos rimskega imperija ter si s tem nakopal zamero številnih Rimljanov, je to izkoristil njegov tekmec Oktavijan Avgust, ob Marku Emiliju Lepidu sočlan drugega triumvirata. S svojo vojsko se je dvignil zoper Antonija in njegovo egiptovsko metreso, poraženec je zbežal v Aleksandrijo in si vzel življenje, kar je za njim storila tudi Kleopatra. Konec drugega dela romana se bo tako sklenil s sugestivnim uvodom prvega, kjer se prvoosebna pripovedovalka, ki je izgubila vse, kar je imela, v monološki obliki poslavlja od življenja, od lastne zapuščine, od mrtvega ljubimca, od sveta, od sebe. Še prej pa želi povedati svojo zgodbo.

Moja zadnja predstava zate je to, Antonij, ni več vrtnic, po katerih si bredel, ko si prvič stopal proti meni, ni omamnega vonja, je samo vonj po razkroju. Nekaj v meni se dviguje in opazuje ta prizor: ženska v dragoceni svili kleči ob moškem in nič ni videti, da je to ženska, ki je imela vse in zdaj vse izgublja.

(…)

 S čim se je najtežje sprijazniti? S svojim lastnim podpisom. Z besedo, ki sem jo zapisala vsakič, ko sem zahtevala, da se zgodi moja volja. Ginesthoi. Naj se zgodi.

Antonij je odšel na pot. Morda mu zavidam, da bo prej spoznal misterij smrti.

Moja skrivnost bo razkrita, ko bodo zastrupljene konice lasnic prodrle v mojo kožo.

Na ozadju nenehnega spopada med Vzhodom in Zahodom za prevlado nad Sredozemljem Vesna Milek bogato slika helenistično Aleksandrijo v vsej njeni zavidljivi omiki. Razkošna palača z bogatimi sobanami in mozaiki, prelestnimi vrtovi z nasadi tristoletnih oljk, divjimi živalmi in skrivnimi podzemnimi hodniki, kompleks svetišč ter veličastna aleksandrijska knjižnica s tisočerimi knjigami in papirusnimi zvitki. V realističnem in hkrati bohotnem slogu pripovedi, ki podrobno sledi kronološkemu nizu dogodkov, je bralec priča političnim igram, zarotam, izdajstvom in umorom, strateškim prijemom in preračunljivim zavezništvom, ki se nevarno hitro spreminjajo in pred katerimi ni varen prav nihče, niti kraljica. Ob tem pa stopa v ospredje Kleopatrina čutna nrav, ki jo najintenzivneje razvija v ljubezenski igri s Cezarjem, od trenutka, ko se je izmotala iz zavite preproge, s pomočjo katere je skrivoma in drzno stopila k njemu, prek razkošnega potovanja z ladjo do Zgornjega Egipta, kamor ga je povabila, ter njunih preredkih skupnih ur v Rimu.

Roman Kleopatro slika kot inteligentno, izobraženo, spretno in kruto vladarko, ki da brez težav umoriti lastna sestro in brata, obenem pa jo prikazuje kot osamljeno, razmišljujočo, čutno in ljubezni željno žensko. Je romansirana biografija egipčanske kraljice, kakršno si je na ozadju zgodovinskega spomina zamislila avtorica. Vendar je bolj kot vprašanje, koliko se roman približa nikoli zares poznani resnični nravi Kleopatre in dogodkom, ki so krojili življenja nje, njenih najbližjih in egiptovskega ljudstva, pomembno, koliko je roman berljiv in konsistenten, kako ga brati s sodobnim pogledom in ali lahko védenju o Kleopatri in njenem času prinese kaj novega.

Avtoričini že omenjeni okruškasti, ohlapni dodatki s perspektive današnjega sveta delu ne prinašajo dodatne perspektive, gre bolj za avtoričin monolog s sabo, za domnevne vzporednice med procesom ustvarjanja in nastajajočim izdelkom. Celo za avtoričina občutja, ki jih, ponekod skorajda identična, polaga v občutja na piedestal postavljene vladarke. Avtoričina reminiscenca ob smrti v svetu priznanega slovenskega režiserja – jezna sem, da me je pustil za sabo, in ja, zavidam mu, malo mu zavidam, da je spoznal misterij prehoda pred mano, brez mene – je nekoliko pretenciozna ponovitev identičnih občutij, kot jih je ob misli na Antonijevo smrt nekaj strani poprej v predsmrtni grozi občutila Kleopatra.

Ne glede na pomisleke roman o najslavnejši egiptovski vladarki, ki je igrala pomembno politično vlogo v Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost, na katero je dežela po njeni smrti čakala do dvajsetega stoletja, prinaša privlačno branje, ki skozi bohoten, gost in tekoč jezik razkriva zgodovinsko dobo ter večplasten, skorajda sodoben pogled na izjemno vladarko. Prinaša tudi dekonstrukcijo mita o Kleopatri kot preračunljivi vladarki, morilki, prešuštnici na eni strani in utelešenju modrosti na drugi ter jo namesto na piedestal, k bogovom, postavlja na tla, k ljudem.