Agata Tomažič (1977), novinarka in prevajalka ter od lani, ko je pri založbi Goga izšla njena zbirka kratkih zgodb z naslovom Česar ne moreš povedati frizerki, tudi uradno pisateljica, postreže s tako vabečo Knjigo priznanj, da se želimo kar takojci predati neutolažljivemu jadikovanju nad dejstvom, da je knjige začela izdajati šele zdaj …
Ime: Agata Tomažič. Z naglasom na prvem a, prosim. Priimek ni problematičen.
Zadnja knjiga: Berem Zakon narave finskega avtorja Karija Hatokainena v imenitnem slovenskem prevodu Julije Potrč. Uživam v čudaškem in bridkem finskem smislu za humor, ki nam je Slovencem bliže, kot bi glede na zemljepisno oddaljenost države lahko domnevali.
Kje ste odraščali?
Odraščala sem v Zgornji Šiški, v družini, kjer ni bilo nič nenavadnega, če si med pospravljanjem stanovanja potegnil za sabo sesalnik in mu rekel, »Pridi, greva zdaj še v sobo«, ker kdo pa pravi, da sesalniki ne delujejo bolje, kadar jim nameniš prijazno besedo. Pogovarjali smo se tudi z bakterijami, z lončnicami in domačimi živalmi. Mislim, da se ljudje danes premalo pogovarjajo že med sabo, kaj šele onkraj svoje vrste – in to je velika škoda.
Kaj ste študirali in kje?
Pretežno francoski jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v centru in občasno (kolikor mi je študentsko delo na Delu dopuščalo) tudi novinarstvo na Fakulteti za družbene vede za Bežigradom.
Kje živite in zakaj?
Živim v Spodnji Šiški. Tja sem se preselila, ker se mi je zdelo, da se moram obratno sorazmerno s pomikanjem na družbeni lestvici preseliti iz Zgornje v Spodnjo Šiško.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Ker sem izdala šele eno knjigo, bi bilo malce nekritično zapisati, da sem nanjo ponosna. Zares pa si štejem v čast, da sem se kakšne tri četrt ure pogovarjala z Michelom Houellebecqom – in da jaz nisem bila edina, ki je govorila. Ponosna sem tudi na trinajst let delovne dobe pri Delu, na upoštevanje rokov za oddajo člankov in minimalno število popravkov ter na vse številke Pogledov do novembra 2014. Pa na to, da sem pred približno enim tednom v Le Mondu odkrila pravopisno napako. To se mi zdi res velik dosežek.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Jutro se predvsem ne sme začeti preveč zjutraj. Kadar se, lahko postanem nasilna in celo čisto neprištevna (večinoma pa sem samo zelo ranljiva v svoji betežnosti). Sicer pa menim, da se mora jutro vedno začeti z zajtrkom in časopisom, nadaljuje pa se s kavo in cigareto ter kulminira v pregledovanje e-pošte. Potem je že dan.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Razen tega, da se pogovarjam s sesalnikom in včasih tudi s plinsko pečjo v kopalnici, sem zelo povprečna, pretežno neškodljiva in povsem nenapadalna. Aja, mogoče bi lahko za koga bilo malce nenavadno to, da se v zimskih mesecih prelevim v reinkarnacijo ženske s polenom. To pomeni, da si polena rada ogledujem, jih vzhičeno otipavam in naposled vsa vznemirjena vržem v peč, od koder se potem razlega prasketanje ognja, ki je zame eden najbolj navdihujočih zvokov. Kaj ti bo torba, če maš lončeno peč.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Očala.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Anja Mugerli: Zeleni fotelj; Waguih Ghali: Pivo v biljardnici; Ignacy Karpowicz: Baladine in romance.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Ker se (še) nimam za pisateljico, si s svojimi pomisleki in dvomi pri pisanju ne drznem nadlegovati nikogar, ki se je v tem že tako izmojstril, da ima samega sebe za pisatelja (ali pisateljico). Žrtve za branje svojih tekstov sem si zato našla kar med kolegi in kolegicami iz novinarskih vrst, ki so tudi ljudje peresa in zato s svojimi nasveti zelo dragoceni.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Ena taka krasna antologijska knjiga, ki izraža duha časa, se mi zdi Jadran Krt v vseh nadaljevanjih. Sicer pa sem neznansko uživala v branju Zgodbe o ljubezni in temnini Amosa Oza in iz vrstice v vrstico občudovala avtorjevo sposobnost upovedovanja še tako trpkih življenjskih pretresov z blagohotnostjo in cinizmom, ki bralca vlečeta do zadnje pike, kljub temu da ima knjiga več kot šeststo strani.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
V časopisni črni kroniki in rubrikah tipa Zaupne besede. Pa povsod okoli sebe.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Knjiga – Franc Erjavec: Domače in tuje živali v podobah, film – trenutno Jastog, slika – velika groteskna platna Marka Jakšeta.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Razmišljam in se poskušam vživeti v like. Včasih kaj preberem ali poguglam. Tudi kaj vprašam koga.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Odprem računalnik, na levi strani je skodelica brezkofeinske kave (ker nenovinarske tekste pišem izključno, ko svet že zagrne tema, takrat pa je po mojem prepozno za pitje prave kave) ali kozarec sveže iztisnjenega soka iz škropljenih pomaranč, limon ali grenivk. Na desni je lončeni oranžni pepelnik, za katerega mi je prodajalec na rimski tržnici zagotovil, da je bil izdelan v Tuniziji. Potem prižgem cigareto (če je zima, pa tudi zanetim ogenj v peči) ter simultano pijem, kadim, pišem in berem.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Pišem na kavču in od tam imam razgled na prababičin šivalni stroj, od katerega je ohranjeno samo ogrodje, tako da je zdaj v funkciji domačega bara in se šibi pod steklenicami žganih pijač, ki jih nihče nikoli ne spije. Če se ozrem na desno, kar se tudi včasih zgodi, s pogledom trčim ob čudovito havbo znamke Gorenje Krups, darilo dragih prijateljev, ki bo kmalu v funkciji stoječe lučke, za zdaj pa še ima sposobnost pihanja toplega zraka in hrumenja.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Prižgem še eno cigareto in naredim še en požirek soka ali kave. Potem grem spat in odprem dokument šele, ko se mi posveti, kako nadaljevati. Saj se nikamor ne mudi.
Opišite svoj idealen dan.
Ko po jutranji rutini (cf. Opišite svojo jutranjo rutino) sežem na okensko polico po pepelnik, tam stoji poštni golob s temle sporočilom na nožici: »Internet je bil ugasnjen za vedno. Vsakemu državljanu je dodeljen po en poštni golob, jaz sem GGIYBG65, vendar me lahko poimenujete, kakor želite.« Potem bi se vrnili v bližnjo preteklost, z malo sreče pa vse do Avstro-Ogrske, ko sta še vladali Ordnung und Disziplin (cf. Stefan Zweig: Včerajšnji svet).
Opišite svojo večerno rutino..
Ob večerih najraje igram šah s sosedom, upokojenim srčnim kirurgom, ki je v zlati dobi neuvrščenih operiral nemalo velikašev iz Jugoslaviji prijateljskih držav. Med igro drug drugega poskušava zmesti s pripovedovanjem zanimivih pripetljajev, jaz večinoma izmišljenih, gospod doktor pa kar resničnih. In žal je tako, da sem ponavadi jaz tista, ki izgubim – igro šaha in koncentracijo, saj so njegove prigode bolj dih jemajoče.
Ste vraževerni?
Niti ne, kadar zagledam črno mačko, ki mi prečka pot, pljuvam zgolj zato, ker mi gredo mačke nasploh na živce.
Najljubša pijača:alkohol?
Od vina imam najraje zèlen Pasji rep (ker se tako fino sliši, ko naročiš), od žganih pijač pa džintonik ali konjak.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Ne vem. Da za koga upravičeno lahko rečeš, da je »zoprn«, ga moraš kar dobro poznati, jaz pa nobenega literata ne poznam tako dobro, da bi si mu upala nadeti takšno nalepko.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Torbice. Ali vrečke s smetmi, če grem samo do smeti.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Izbrala bi svojo babico. Zanima me, ali je zadovoljna z oskrbo tam zgoraj, ali redno menjajo posteljnino in ali je hrana dobra. Če s storitvami ne bi bila zadovoljna, bi o tem škandalu napisala še zadnji članek in tako, upam, poskrbela, da bi se razmere uredile. Rada bi ji tudi povedala, da sem v gospodinjenju tako nesluteno napredovala, da znam skuhati govejo juho in da potico celo učim peči druge.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
A to je čips, smoki in podobno? Ne, tega ne maram in ne jem.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Imam nezdravo manijo, da posvojim kakšno slovnično nepravilno besedno zvezo in jo v posmeh jezikovno manj zmožnim ljudem ponavljam v nedogled, recimo »brez da bi«, »odnosno«, »zaprepaščen« … Zelo mi je všeč tudi izrek poslanca Marijana Pojbiča »Bistvo je, da je ključna vsebina«, ki ga moram začeti aktivneje uporabljati, ker je tako rekoč univerzalen.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Teh dogodkov je bilo tako malo, da se mi je vse zdelo novo in zabavno.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Prevajam, govorim.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ne vem, če lahko po eni izdani knjigo komur koli kaj ex cathedra svetujem … Mogoče le povzamem tisto, kar so poskušali namigniti meni in česar se poskušam držati: naj veliko berem.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Da sem v resnici zelo normalna in da je vse, kar kakorkoli štrli iz teh odgovorov, izmišljeno ali malo prirejeno.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Podpisati novo delovno pogodbo. Oddati popravljen izbor potopisnih člankov in reportaž, ki bo izšel spomladi v zbirki S poti pri Cankarjevi založbi. Dokončati besedilo, ki sem ga začela pisati kot kratko zgodbo, a se je razraslo v nekaj, kar bi utegnilo postati roman. V zvezi s tem moram priznati, da me je razglasitev novega odgovornega urednika Dela zelo pretresla, saj sem si podoben lik – izvedenca za nove tehnologije, ki se je kalil v Silicijevi dolini in potem v nekem trenutku trešči v okolje nekega umirajočega tiskanega medija – izmislila sama. Prva stvar, ki mi je ob tem padla na pamet, je bila, da bom zanj zahtevala avtorske pravice! Toda težišče mojega teksta, ki bo morda lahko izšel kot roman, nikakor ni v svetu tiskanih medijev, temveč so ti zgolj oddaljena kulisa, osredotoča se bolj na prevpraševanje identitete, generacijski konflikt in freudovski umor očeta.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
