Lucija Stepančič (1969), po izobrazbi akademska slikarka in restavratorka specialistka, se je v slovenskem kulturnem prostoru uveljavila kot literarna kritičarka in pisateljica. Desetletje po kratkozgodbarskem prvencu Mrtvaki in šlagerji (1997) je izšla esejistična knjiga Sedem let (2007), leto kasneje pa zbirka kratke proze Prasec pa tak (2008), ki je bila nominirana za nagrado fabula. Sledili sta pesniška zbirka Ljubljanski imenik (2010) in roman V četrtek ob šestih (2011), ki je bil med peterico nominiranih knjig za nagrado kresnik. Pred kratkim je pri Beletrini izšla njena najnovejša zbirka kratkih zgodb Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe.
Lucija Stepančič piše tudi za otroke, kar ji je prineslo dve nagradi zlata hruška, pa tudi besedila za stripe in recenzije. Za svoje kritiško udejstvovanje je prejela Stritarjevo nagrado.
Ime: Lucija Stepančič.
Zadnja knjiga: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe.
Kje ste odraščali?
Na Jesenicah in v Kranju.
Kaj ste študirali in kje?
Slikarstvo in restavratorstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Kje živite in zakaj?
V Ljubljani sem vedno rada živela, ampak zdaj se vračam iz nerazveseljivih razlogov.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Razen na svoje tri sinove sem najbolj ponosna prav na Tramvajkomando. In na nekaj stripovskih scenarijev, ki še niso realizirani.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Potem ko me zbudi radio budilka, se še valjam in poslušam glasbo. Dokler se ne začnejo reklame, ali pa se muzika tako poslabša, da vstanem in jo grem na drugi konec sobe ugasnit.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Na slovenceljski sceni bolj slovim po tem, da nimam šoferskega izpita, kot pa po knjigah. Ženska, ki ne vozi je danes pravi škandal, tako kot je bila pred osemdesetimi leti taka, ki si je drznila za volan. Ne bi verjeli, koliko ljudi me zaradi tega napada, ogljični odtis gor ali dol, če se zlažem, da mi je policija vzela izpit, ker sem bila na mrtvo pijana, me gledajo pa z vsem spoštovanjem.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.
Kopalni plašč. Ko ga oblečem, je konec dneva.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
To bi pa sama rada vprašala njih. Le kaj se bere skupaj z mano? Potem bi šele zares vedela, kdo sem v resnici in kam spadam. Srčno upam, da sem v družbi Else Morante (Arturov otok), Sebalda (Austerlitz) in Nadolnya (Bog predrznosti). Ali kogar koli njim podobnega.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Če bi ljudje vedeli, kako zabavno je iti na pijačo z Majo Novak, bi bila zasedena za leta vnaprej.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Najraje bi bila Henry Miller, ki piše Kolos iz Maroussija. Ali bila vsaj zraven, ko je ta knjiga nastajala, del vse tiste nore druščine.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Lepo je biti do te mere skuliran, da navdiha ne iščeš, ampak počakaš, da sam poišče tebe. Duh veje, kjer hoče.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Slabi filmi in knjige. Ampak morajo biti slabi na ravno določen način, tako, da se brez cinizma in zajedljivosti zamislim, kako bi se dalo narediti bolje.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Tako kot pri risanju, ogromno čečkam in skiciram. Vse poskušam obdržati čim dlje odprto, v latentni fazi, ki je najprijetnejša.V glavi imam veselo razmetano delavnico, kjer je mogoče po ves dan brkljati.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Moj način dela je partizansko gverilski, čas za pisanje moram dobesedno krasti in včasih imam celo občutek, da delujem v nekakšni fantomski dimenziji. Roger Corman je moj navdih, kako iz nič ustvariti vse, Mark Avrelij s svojim dnevnikom, ki ga je vlačil na bojne pohode pa za to, da je vse iz niča mogoče ustvariti kjer koli in kadar koli.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Imam srečo, drevesa mi sledijo kamor grem. Še v Brooklynu sem jih lahko občudovala skozi okno.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
V tem primeru vem, da nekaj delam narobe in pošteno me zanima, kaj bi to bilo. V bistvu se resno delo začne šele takrat in odkritje napake je prav tako navdušujoče kot ne vem kakšna nova ideja.
Opišite svoj idealen dan.
Začne se s presenečenjem in konča s skrivnostjo, vmes pa so neskončne možnosti.
Opišite svojo večerno rutino.
Kopalni plašč, bralna svetilka, knjiga in kozarec vina. Pravi hedonizem je vedno nekoliko staromoden, zvečer pa sploh.
Ste vraževerni?
Zla sreča ni tako predvidljiva, kot si mislijo vraževerni, ki se mi zdijo najbolj trapasti optimisti, kar jih je. Petek trinajsti je lahko kadar koli.
Najljubša pijača: alkohol?
Malvazija ali kakšno drugo suho belo vino, pivo pa rajši temno. Od brezalkoholnih pijač prenesem samo kavo, v skrajnem primeru pa še limonado, eno in drugo čisto brez sladkorja.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Likovne umetnike sovražim sicer bolj od literatov, ampak Franzen dosega Hirsta.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Nikoli več ne grem nikamor brez telefona, ki ga pa uporabljam predvsem za fotografiranje. Pa tako sem bila prepričana, da se ne morem zatrapati v nič tehničnega. Sicer pa ne gre za tehniko ali prestižnost naprave, pač pa za čisto nov pogled, ki se mi je odprl.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Za vse nas bi bilo skrajno dobro, ko bi se Bruno Schulz odločil narekovati svoja dela, izgubljena v getu med drugo svetovno vojno. Vseeno pa bi skoraj raje videla, da ne bi izbral ravno mene.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Moj okus za hrano ni prav nič damski, najraje zmažem kebab z govejim mesom in ogromno čebule, v prazničnih razmerah pa tatarski biftek. Militantni vegetarijanci me imajo na spisku za odstrel.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Eno tako, ki mi še zdaleč ni v čast, izvabi pa mi jo jeza, ki je zdajle ne čutim.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Najbolj sem se zabavala, ko mi je v Parizu prevajalec povedal, da za tako furjaste izraze kot so v mojem pisanju, v francoščini ni ustreznic in da se je moral posvetovati z Alžirci.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Restavriram cerkvene slike, s polnim delovnim časom za nedoločen čas.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj zmečejo stran vso elektronsko šaro. Ali jo vsaj izklopijo. Za čim dlje. Naj se namesto tega naučijo čisto mirno gledati skozi okno.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ko so bili otroci še majhni, sem jim dolgo v noč pripovedovala zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala. Vmes sem večkrat zaspala in napol v sanjah še kar naprej govorila. Pojma nimam, kaj, a bilo jim je prav tako všeč.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Zdaj delam na dveh novelah, ki se obetavno podaljšujeta, vsaj ena od njiju se bo, kot kaže, raztegnila v roman. Odlomke iz obeh sem pred kratkim objavila v Literaturi in Sodobnosti.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.