Naš (ne)redni sodelavec, sublimno neizprosni Matjaž Zorec, je pri Kud Samosvoj pred kratkim izdal svoj pesniški prvenec Troheji. Ne bomo skrivali – na ta trenutek smo pri Airu prežali kot sokol na poljsko miš. Izraba formalnosti splovitve prvenca je sicer svojevrstna nizkotnost, priznamo, toda zavito v pleničko iskrene utilitarnosti nam jo bržkone morate oprostiti. Projekt Knjige priznanj konec koncev ne živi na žaklju korektnih, brezkrvno vljudnostnih odgovorov, ampak na konici tiste priložnostne, antagonistične dialoške britvice, kakršna je Zorčeva. Skratka, ne poslati Knjige priznanj ikonoklastičnemu brizgaču, za katerega je vnaprej jasno, da mu ta ne more iti drugam kot na … živce (ampak je tako fejst dedec, da jo bo vseeno izpolnil – za več glej opombo, ki smo jo na Zorčevo željo objavili spodaj*), bi pomenilo prikrajšati vas za eno bolj cortkano rezkih Knjig, kar smo jih kdaj objavili.
Za fantomske neposvečene še par besed o intervjuvancu. Matjaž Zorec je pesnik in pisec »mlajšega rodu«, neredno reden gost pesniških odrov in literarnih publikacij, po lastnih besedah žrtev eksistencialne transverzale »hrastnik – sgbš – ljubljana – filofaks. Poglavitno zanimanje do zdaj vseskozi pisanje, ponosen na delo na ršu, tekste so najbolj obrajtali idioti, nekaj malega tu pa tam tudi po raznih čtivih, jasno, da še posebno vesel trohejev, ki je zaradi vseh vpletenih postala krasna knjiga, sicer pa je prvorojenka, ki z grozo čaka na svoje brate in sestre …«
Ime: Matjaž.
Zadnja knjiga:
Zorec – Troheji
in
Wagner – Umetnost in družba. Izbrani spisi.
Kje ste odraščali?
Podkraj, v Hrastniku.
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalna književnost in literarna teorija, filofaks, Ljubljana.
Kje živite in zakaj?
Ljubljana, ker kaj pa naj.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Da me vsakič, ko kaj res spišem, fafa metafizična transcendenca.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Kofe, laptop, skret. Diahrono in sinhrono.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Ne.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Gate. Ko jih slečem.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Prešeren – Poezije, Cankar – Podobe iz sanj, Prežihov Voranc – Jamnica.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Da.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Iskanje izgubljene ljubezni. Kmalu.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Nikjer.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Knjige Dostojevskega, filmi Tarkovskega, vizualije in plastike Michelangela, Beethovnova muzika. Oz. jaz navdihujem njih, se mi zdi.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Nedelo. Prosto orgazmično tuhtanje. Potem predvsem tipkanje. Nič nenavadnega.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Med delom ne gledam skoz okno.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?
Nič. Tekst čaka.
Opišite svoj idealen dan.
Preden zaspim, izpišem jurja besed.
Opišite svojo večerno rutino.
Neopazljivo, topo crkujem. Slejkoprej se naštimam pisat. Potlej me lahko zmanjka.
Ste vraževerni?
Ne.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Noah Charney. Ampak ga na srečo ne berem.
Najljubša pijača: alkohol?
Pir in šnopc. Pa fanta, fanto imam rad.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez sebe.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Ne bi. Srce bi mi počilo.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Samo da je dobro.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Nobene.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Izvedel ga bom na večeru naše knjige.
Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?
Malo tistga, malo tega.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ne se dat.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ne povem.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Spisat pisane tekste. Da sfolgam vse skupaj.
* Intervjuvančeva opomba: »koncept in izvedba se zasliševanemu, če ne štejemo nekega spomina na davno obšolsko reč, imenovano leksikon, zdita na moč slaboumna, čebljajoča in tudi škodljiva ter precej nezabavna. vendar ignoranca ni nič manj nedoletna in brez učinka, zato je po maksimi Pred ničemer ne obrni pogleda, vendarle poiskal odgovore, vredne vprašanj. meni, da so optimalni.«
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
