Glede na leta Milana Kleča (letnik 1954), bi težko dejali, da je »enfant terrible« domače literarne scene, čeprav se oznaka še vedno rada lepi nanj. Razvpitost gor ali dol, tole je gotovo – Kleč ostaja izjemno plodovit avtor, neustavljiv kronist družabnega življenja in predvsem pisateljska osebnost. Gotovo je že vsakdo slišal koga razpredati o » našem Bukowskem«.
Kako torej pisatelj, dramatik in pesnik, prejemnik Župančičeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada ne bi poskrbel za kratkočasno Knjigo priznanj? Ni mogoče. Kljub temu, da mu gredo vprašanja na jetra, da se ogiba govora o pisanju in literaturi ter da se označi za tečnega. Ali pa prav zato.
Res je, iskrenost a la Kleč nikoli ni dolgočasna…
Ime: Milan.
Zadnja knjiga: Matičar.
Kje ste odraščali?
Ljubljana.
Kaj ste študirali in kje?
Bil le vpisan. Od filozofije, slavistike itd. do primerjalne književnosti. Same napake. Jasno. Niti enega izpita nisem položil. Nisem bil tako zrel, da bi študiral nekaj povsem neodvisnega. Denimo montanistiko.
Kje živite in zakaj?
V Ljubljani. Zakaj? Kje pa naj bi?! Me pa mika, da bi se vsaj za kakšno leto preselil v katero drugo mesto. Ga še iščem, če nisem že prestar in me v resnici sploh ne zanima.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Nisem takšen tip. Uživam le, ko kaj delam, čez pet minut pa že vse skupaj pozabim. In jovo na novo. Da bom pa vseeno kaj povedal, naj omenim, da sem najbolj ponosen na izjavo prav o Matičarju. Zabeležila jo je Tina Vrščaj v Pogledih in se glasi: »Klečeva proza je, čeprav se ne ogiba težkim problemom, lahna kot poletne krilce.« To je to, če smo že pri literaturi.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Da lahko odgovarjam na tale vprašanja, sem moral vstati že ob 6h zjutraj. Da se poskušam okrog prinesti. Ni rutine.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Ne bi rekel.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.
Zdajle sem v pižami.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Čez poletje sem bral Bolanja 2666, Filipčiča, Skrivnost užitka in Jančarja, To noč sem jo videl. Mojstre sem seveda navedel po abecedi.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Ni govora, pisateljev se sploh že na daleč ogibam.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Pravzaprav nobene ali pa je odvisno od obdobja. Vsak ima na srečo ali nesrečo svoj svet.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Navdiha sploh ne iščem.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Ne vem, zakaj bi moralo biti ravno umetniško delo, navdiha pa še vedno ni. Vse je v tem, koliko sem naspan. Vsaj ta trenutek se mi tako zdi. Spal sem le štiri ure.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Natipkam prvi stavek, potem se pa začne dogajati po svojih pravilih. Pač jezik. Lahko se tudi nič ne dogaja.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Ne vem, zakaj bi bilo kaj nenavadnega. Kot da bi moralo biti. Meni se zdi vse še kako prekleto navadno. Daleč od kakšnih ritualov. Delo je pač delo.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Ne razumem dobro vprašanja, a zdajle je zunaj megla. Bojim se, da se dvigne, ker spodaj so podrli hišo in v rekordnem času postavili novo. Opominja me, koliko časa pacam jaz eno knjigo. In tudi kako butasto je lahko početje, ki je pisanje.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
En izrek obstaja ali kaj. Če primeš začetek vrvi, jo privlečeš tudi do konca. Si grem pa na živce, če se zalotim kot pisatelja. To je moja blokada. Potem pa grem hitro na druge terene.
Opišite svoj idealen dan.
Tudi ti se razlikujejo. Več jih je.
Opišite svojo večerno rutino..
Je ni.
Ste vraževerni?
Nikakor.
Najljubša pijača: alkohol?
Alkohol!? Menda je v redu. Bom enkrat poskusil.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Saj so več ali manj vsi zoprni.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Eh, ne vem, če bom vzdržal do konca teh vprašanj!
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Prepogosto sem zadnje čase na Žalah.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Največkrat jem v Viškem Šparu.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Ne bi vedel, gotovo obstaja, se pa da najbrž še kaj spremeniti in postaviti kakšno drugo na prvo mesto.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Spomnim se le bolj grenkih. O teh bi lahko veliko.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Nič drugega, ker za nič drugega očitno nisem niti sposoben. Ne govorim pa, da sem za pisanje.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Čisto nič. Niti se ne bi upal niti se ne družil z njimi.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Tudi ne bo nič, ker ni nič takega. Presenečenja me sploh ne zanimajo, še manj pa, da bi jaz koga. Presenetil, kaj pa. Tečen sem! Očitno mi nekaj ne gre v račun. Morda bi moral odgovarjati kdaj drugič. Ali pa nikoli, čeprav je bila prav včeraj ena prijateljica izredno presenečena, da v mojem stanovanju ni prav nobene knjige. Presenečenje je bilo na srečo tisto prijetno.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Ukvarjam se s svojo zapuščino. Ko mi ostane še nekaj strani v stroju in jih dobijo drugi v roke. Po moji smrti, kdaj pa. Naslov je Tralala.
*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.