Po skoraj enoletnem premoru se vrača vaša najljubša rubrika: Knjiga priznanj. Iz dremeža jo je prebudila deseterica nominirank in nominirancev za Kresnika, med katerimi je z romanom Bazen tudi Nataša Sukič. Od prve objavljene knjige, Desperadosi in nomadi (2005), velja za enega najmočnejših pripovednih glasov slovenske proze. Pa ne le proze, aktivna je tudi v politiki, med drugim kot ljubljanska mestna svetnica in kandidatka za poslanko na prihajajočih državnozborskih volitvah.
Ime: Nataša Sukič.
Zadnja knjiga: Roman Bazen.
Kje ste odraščali?
Prvih pet dni v ljubljanski porodnišnici, prvih pet let v Murski Soboti (moj prvi jezik je zato prekmurščina), potem v Mariboru.
Kaj ste študirali in kje?
Elektrotehniko na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani. Ja, vem, vsakogar presenetim s tem podatkom. Ko sem želela vpisati filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani (moj prvi izbor), se je moja mama dobesedno zgrozila, filozofijo? Tam ti bodo glavo napolnili samo z Marxom, je rekla, četudi se je pozneje (po razpadu Jugoslavije) izkazalo, da je zaprisežena socialistka. Potem sem hotela iti na politologijo, če hočeš politikom pisat govore, kar daj, mi je rekla mama, in na koncu sem, ker sem zaradi odvodov, integralov in diferencialnih enačb oboževala matematiko, pristala na elektrotehniki, čeprav potem nisem na tem področju delala niti en sam dan v svojem življenju.
Kje živite in zakaj?
Živim na Hradeckega cesti, pod Golovcem, blizu »mojega« bazena na Fakulteti za šport.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
No, ne ravno ponosna, mi je pa najbolj pri srcu moja prva kratkoprozna zbirka Desperadosi in nomadi. Inspiracijo za vse moje nadaljnje knjige vlečem iz nje. Saj niti ne morem reči, da so tisto bile zares kratke zgodbe. Bolj skice, krokiji, zapiski kot izhodišča za neke večje zgodbe pozneje.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Vstanem okrog osmih in ko čakam, da zavre voda v džezvi za prvo jutranjo kavo, premlevam spisek opravil za tisti dan.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Tisti, ki me intimneje poznajo, pravijo, da jih imam kar nekaj. Suzana Tratnik včasih v hecu reče, da bo ena njenih bodočih literarnih junakinj zagotovo ustvarjena na podlagi mojih »posebnosti«, Kristina Hočevar mi včasih reče – Zemlja kliče, a še zmeraj ne vem, kaj naj bi bilo tisto nenavadno na meni. Morda moje obsesije s ciklotronom v Cernu in s teorijami o vesolju? To, da kot Einstein verjamem, da bi bila prevelika potrata prostora, če bi bila Zemlja edini planet, na katerem je življenje? To bi bilo približno tako bizarno, kot če bi nekdo še zmeraj trdil, da je naš planet ravna plošča, ali da se Sonce vrti okrog Zemlje. A glede na to, da se ljudje v glavnem ne pogovarjamo teh stvari, je to morda (gledano širše) malce nenavadno na meni. Stvar perspektive, pač.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Črne hlače, ukrojene jahalno.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev/avtoric, ki bi jih priporočili svojim bralkam in bralcem.
Nemogoče vprašanje. Lahko bi izbrala mnoge, ki so zame v trenutku, ko jih preberem, »najboljši«. Ampak, naj bo, tu so tri avtorice, zame večne: Sarah Kane – Neznosna teža bivanja, Agota Kristof – Šolski zvezek in Djuna Barnes – Nočni gozd.
Prijateljujete s pisateljem/pisateljico, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Imam srečo, da me obdaja krog izjemno talentiranih lezbičnih pisateljic in pesnic, ki so moje tesne prijateljice. Suzana Tratnik, Kristina Hočevar in Vesna Liponik so tiste tri, s katerimi sem najbolj povezana.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Elfriede Jelinek – Učiteljica klavirja.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
V istrski vasici Šumber ali v kateri od svetovnih metropol, v New Yorku, recimo.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
V glasbi vse od psihadelije Jefferson Airplane, avantgardizma Patti Smith in Laurie Anderson, črnovalovstva Joy Division, frikrokovstva Coco Rosie do eklektičnih in elektronskih Trentmollerja, Apparat, Fever Ray, The Knife, Soap and Skin in Nilsa Frahma; filmov bi lahko naštela vsaj sto, od Tarkovskega do Kubricka, a med mojimi najljubšimi v zadnjih letih so zagotovo Innaritujeva Pasja ljubezen (Amores Perros) in Bijutiful (Biutiful), Vinterbergova Praznovanje (Festen) in Lov (Jagten), Nolanovo Medzvezdeje (Interstellar) in Genzov Grozljivo srečen (Frygtelig lykkelig), izjemen je slikar Marko Jakše, kar se pa gledališča tiče, so me resnično navdušile predstave teatra Societas Raffaello Sanzio.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Običajno imam v glavi samo osnutek, neko osnovno idejo, potem pa pustim, da me pisanje odpelje v neznano. In prav to je zame tisto najbolj vznemirljivo – nikdar ne vem, kam me bo odpeljalo.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Hm, zavlečem se v posteljo, s seboj vzamem prenosnik in pričnem tipkati (z enim prstom). Sedeti za pisalno mizo nekako ne (z)morem. Če ne bi izumili prenosnikov, sploh ne vem, če bi kdaj napisala kakšno knjigo.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Na hrbet ljubljene osebe, ki tudi pravkar tipka svoje tekste.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Grem plavat.
Opišite svoj idealen dan.
Na to vprašanje ne bom odgovorila, ker bi odgovor vključeval preveč intimnih pikantnosti (smeh).
Opišite svojo večerno rutino..
Če je kaj zares moja večerna rutina, vsaj pet dni na teden, je to, da grem na bazen na Kodeljevo in odplavam eno uro.
Ste vraževerni?
Oh, ne.
Najljubša pijača:alkohol?
Cabernet sauvignon.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Ena je res, a raje ne bi tvegala tega priznanja.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez telefona.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Dvomim, da bi komu bila všeč vrnitev na ta žalostni planet.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Guacamole ali humus in suhi paradižnik in polnozrnata ploščica.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Kje te si ti?
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Najbolj zabavno je bilo, ko sem na nekem branju v kafiču Lan ugotovila, da v zastrti svetlobi sploh ne vidim več črk. In ker niso imeli primerne namizne lučke, so za mojim hrbtom odprli vrata hladilnika.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Delam na evropskih socialnih in kulturnih projektih v društvu ŠKUC, občasno še vedno didžejam v klubu Monokel ali v Pritličju, delam pa tudi kot mestna svetnica Levice in nekaj malega honorarnega dela za stranko.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Pišite, pišite, pišite.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Moja največja želja je bila, da bi bila astronavtka.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Zbirka kratkih zgodb in radijska igra.
