AirBeletrina - Knjiga priznanj: Stephen Greenblatt
Panorama 26. 3. 2013

Knjiga priznanj: Stephen Greenblatt

Stephen Greenblatt (1943) je ameriški akademik, utemeljitelj “novega historizma”,  specialist renesanse, prvih humanistov in starega dobrega Billa Shakespeara o katerem je spisal biografijo Will in the World, ki je na bestsellerski lestvici New York Timesa kar devet tednov tlačila konkurenco.

Za nefikcijski, zgodovinski roman The Swerve, ki pripoveduje o strastnem zbiratelju antičnih listin, papeškem odposlancu Poggiju Braccioliniju,  je Greenblatt poleg ameriškega National Book Award-a lani pobasal še Pulitzerjevo nagrado.

Na kaj trza tale simpatični neakademski akademik pa kakopak v sami Knjigi. Kar, kar…

Ime: Stephen Greenblatt.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Sem zgodnja ptica, ki se v jutra prebuja pred sedmo uro. Jutra so sicer na splošno posvečena delu, s katerim pričnem takoj, ko z ženo odpraviva sina v šolo. To rutino smo občasno primorani spremeniti le v Italiji, kjer je delovanje trgovin in poslovalnic velikokrat omejeno zgolj na dopoldanske ure.

Katere so vaše karakteristike ali navade, ki so morda malce nenavadne?

V življenju se ne ravnam ravno po navadah. Skratka, dobro se obnesem tudi, če izpustim jutranjo kavo.

Nedavno sem naletel na podatek, da je bil Leonardo da Vinci lastnik 118 knjig, kar je za 16. stoletje izredno število. Seznama nisem našel, bi vas pa vprašal, katere so bile tiste vsebine, ki so se znašle na seznamu nujnega čtiva pri izobraženemu humanistu, ki je okoli leta 1500 živel v Italiji? Seznam je predolg, da bi ga tu navedli, po drugi strani pa je bilo število odkritih del pred letom 1500 tudibolj omejeno kot ne. Če bi se torej lahko prebil skozi zapisano znanje, ki je bilo na voljo Leonardu podobnim, kaj bi sestavljalo moj seznam?

Gre za neverjetno veliko število knjig. V kolikor seznam obstaja danes, bi si ga z veseljem ogledal. Še posebej zanimiv bi bil knjižni seznam Leonarda, saj je šlo za človeka širokega obsega interesov. Kar se tiče bralnih navad humanista v zgodnjem 16. stoletju, bi dejal, da so bili tu pred klasičnimi pisci v ospredju bolj religiozni pisci (na primer Avguštin, Hieronim in Tomaž Akvinski) in morda tudi ne koliko bolj sodobni teološki pisci (kot Nikolaj Kuzanski). Vsekakor bi bila na seznamuVergilij in Ciceron, morda Tit Livij in Tacit Kornelij, Boccaccio in Dante. Nič manj ne bi bilo zanimivo proučiti, s katerimi avtorji leta 1500 šeni bilo moč razpolagati – s Homerjem, na primer, in večino Platona.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Eden mojih najbližjih prijateljev je čudoviti poet Robert Pinsky, dela katerega zame predstavljajo nenehen vir užitkov, bogate inteligence in domiselne razposajenosti.

Le malemu številu znanih profesorjev je uspelo doseči status avtorja s številnimi izdanimi deli. Kaj je v poplavi manj uspešnih knjig o Shakespearu skrivnost uspeha vaše biografije o Shakespearu Will in the World?

Vedno sem rad pisal, pri tem pa bil pozoren, da sem tekom ustvarjalnega procesa presegel le golo kopičenje znanstvenih podatkov. Vedno sem preziral neko meniško zakotnost, ki jo gojijo določeni akademiki. Prvi stavek moje doktorske disertacije se je glasil: »Sir Henry Yelverton ni gojil prijateljskega odnosa do Sira Walterja Raleigha.« Všeč mi je bil izrecno zaradi tega, ker ni izdajal, ali gre za začetek romana, zgodovinskega dela ali za doktorsko disertacijo. 

Je težko najti ravnovesje med karierama profesorja in pisatelja?

Ne, kajti povsem razumljivo mi je, kakšne se moje dolžnosti do študentov, kolegov in seveda moje družine.

Še vedno pišete članke za strokovno-znanstvene revije ali se posvečate izključno samo še pisanju knjig?

Še vedno jih pišem, čeprav v precej manjšem obsegu kot na začetku svoje poti. Toda to ni nič novega.Tudi kadar v bistvu pišem članke, je moj namen njihova knjižna uporabnost. V Shakespeare’s Freedom, na primer, so tako številna poglavja nastala prav iz člankov.

Založniški svet se navdušuje nad uspehom vaše knjige o starodavni pesmi, ki jo pozna le malokdo.The Swerve bi lahko dojemali bolj kot delo o svetu humanistov, ki so odkrili On the Nature of Things, kot pa knjigo o pesmi. Kdaj vas je sama zgodba pesmi tako prevzela, da ste v njej prepoznali tematiko za knjigo? Ste takoj vedeli, da želite njeno zgodbo predstaviti  skozi biografije različnih renesančnih mislecev ali se je format predstavitve zgodbe porodil tekom pisanja?

V času pisanja gledališke igre (rekonstrukcija Shakespearove izgubljene igre Cardenio) v sodelovanju s Charlesom Meeom sem začel razmišljati o kulturni mobilnosti, o tem, kako predmeti potujejo, izginjajo, se ponovno pojavljajo, prečkajo meje, so predmet sežiga in tihotapcev itd. Ob tem so se mi v mislih porodili naslovi meni pomembnih knjig. Med njimi je bila On the Nature of Things in prešinilo me je, da bi se vprašal, kdo jo je kot dolgo izgubljeno knjigo zopet našel. Naprej je bila pot lahka.

Kako se pred pričetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Ali radi vnaprej pripravite načrt ali se prepustite toku?

Pred pričetkom pisanja knjige ne pripravljam nekih izčrpnih načrtov. Na začetku projekta poskušam zaupati gibanju svoje podzavesti. Knjiga The Swerve je tu izjema, ki sem se je lotil z orisom vsebine. Težava je nastopila, ko sem ga moral tekom pisanja predelati nič manj kot neštetokrat, da mi je bil končno všeč.

Kaj se mora dogoditi na prvi strani, v prvem poglavju, da je knjiga uspešna in da je ne želite odložiti?

Menim, da je z bralcem bistvenega pomena bodisiposredno bodisi neposredno vzpostaviti nek oseben odnos in začeti s pripovedovanjem zgodbe.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Nenavadnih ritualov ob pisanju nimam – le običajno mero samodiscipline povezane z samo-zaničevanjem, ki me obda na dan, ko moja stvaritev ne opraviči vloženega truda.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh?

Pompoznost.

Kaj vas zagotovo spravi v jok?

Konec (pogosto srečen konec) dobro napisanih romanov.

Ste vraževerni?

Pogosto, kadar se po težki vožnji, recimo v zaslepljujočem dežju, vrnem domov, me obda nek skrivnosten občutek hvaležnosti. Hvaležnosti komu?

Kolikšna pisateljska kvota vam daje občutek, da ste imeli produktiven dan?

Odlično se počutim, kadar uspem napisati pet strani, vendar mi to redko uspe. Zato se zadovoljim s tremi stranmi.

Kaj stoji za izdajo vaše prve knjige?

Moja prva knjiga je bil moj dodiplomski esej o Waughu, Orwellu in Huxleyu. Objavljena je bila v sklopu Yale University Press, serije, v kateri so se občasno našla dela takega značaja. Čeprav se danes ne bi želel vrniti k branju tedaj napisanih vrstic, mi je bila s tem prihranjena velika skrb, ki bi mi v nasprotnem primeru pri iskanju založnika lahko predstavljala veliko breme.

Lahko izpostavite določen trenutek, ko ste občutili, da vam je kot pisatelju uspelo?

Niti ne. Nisem niti prepričan, da bi o takih občutkih lahko govoril danes. Kljub temu me je nekaj let nazaj, ko sem dejansko v knjigarni videl nekoga kupovati mojo knjigo, prevzelo nepopisno vznemirjenje

 

*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney, prevedla jo je Urška Charney.